Swing na zaslonu je boljši od swinga ne sploh ...

Slika: Swingcopation

... in ker sem zadnje mesece totalna lenoba in se ne spravim plesat, hkrati pa težim in jadikujem, da pogrešam swing, buljim v swing videe.

Še vedno je moj najljubši legendarni posnetek iz filma Hellzapoppin, na katerem so davnega leta 1983 plesali Whitey's Lindy Hoppers. Nekateri pravijo, da v tem videu najdemo tudi prvi posnetek rap glasbe (to je tisto na začetku), predvsem pa najdemo čisto odbite in noro natrenirane plesalce. Izbuljite oči še vi.

Ja, včasih so znali. To pa ne pomeni, da ne znajo tudi danes. Naslednja sta Dax Hock in Alice Mei, ki sta bila tudi pri nas. Tole je ista zvrst swinga, lindy hop, efekt pa je precej drugačen.

Imamo krompir, da sta nas pred nekaj leti v malo Slovenijo prišla učit taka frajerja, ane? Malo kasneje sta prišla pa Steve Garrett in Heidi Salerno, ki sta postavila svetovni rekord v največ balboa obratih v eni minuti. To pomeni, da sta hitra. Zelo, zelo, zelo hitra.

Da pa se malo odpočijemo, za konec še en simpatičen Spiderman, ki ga plešeta Orion Hall in Colleen Vernon. Teh dveh pa ne poznam. Še. :)

Ja, bo treba obrisati prah s plesnih čevljev. Že gledam na Swingkidse, kdaj in kje se pleše.

Twestival Ljubljana - danes!

Zakaj ni nobenih novih novcatih umotvorov Babe Zmešane na temle tukajle blogu? Ker svojo energijo in tekstovne blodnje trenutno usmerjam v blog Twestivala Ljubljana.

Kot že dvakrat prej, je danes na vrsti dober žur za dober namen. Z nami bodo muzičari in komiki, piškoti in druge čudovitosti, namen Twestivala pa je pomagati mladim borcem proti raku pod okriljem ustanove Mali Vitez.





Twestivale v mestih po vsem svetu na isti dan organiziramo prostovoljci, ki smo se zbrali s pomočjo Twitterja. To pa nikakor ne pomeni, da je namenjen samo tviterašem. Vabljeni ste prav vsi, ki imate radi dobro muziko, vam bi prav prišlo kaj več smeha in bi radi malo počvekali z zanimivimi ljudmi, zraven pa še naredili nekaj dobrega za otroke in mladostnike, ki so preboleli raka.

Več informacij na uradnem blogu Twestivala Ljubljana, večinoma izpod mojega peresa, ohoho in ahaha.

Pofočkate se lahko tudi v Facebook dogodku (povabite še koga!), predvsem pa se vidimo ob sedmih na Gradu!

Zima prihaja ali kako je HBO poskrbel, da lahko nekaj dni zvezno visim na internetih

O seriji Game of Thrones, ki prihaja na HBO, sem že pisala. Veledatum 18. april, ko bo prvi kader pokukal tudi iz mojega televizijskega zaslona, se hrumoma približuje in HBO-jevci so že davno nagruntali, da lahko zanimanje, ki s(m)o ga navdušenci nad knjižno serijo A Song of Ice and Fire na spletu ustvarjali že mesece in leta nazaj, izkoristijo za promocijo. Če smo lani kot prestradani psi pograbili vsak drobec informacije, ga secirali v neštetih komentarjih na Winter is Coming in drugih kotičkih internetov, ter iz njega izvlekli vse, kar se je dalo, nas zdaj HBO zasipava s toliko materiala, da ga komaj še uspemo stlačiti v svoj urnik.

V zadnjih dneh se je pojavil nebroj videov, med njimi featurettes in teaserji (obohpomagaj, spoštovana profesorica jezikovne kulture me bo izsledila in ugonobila). Pa dajmo en dražilec semle, za boljši občutek:



Najbolj simpatični so seveda pamži. Ustvarjalcem serije je uspelo najti prave bisere, ki bodo sposobni odigrati kompleksne vloge, kot si jih je zamislil striček Martin. Mala Maisie Williams bo kot Arya zagotovo velik favorit občinstva:



No, takihle predstavitev posameznih likov sem danes naštela dvanajst. Zraven pa še tri predstavitve družin, pa prikolice, dražilci, zakulisja in sploh. Pa še niti približno ni konec. Likov, lokacij in vizualnih pojedin je nepredstavljivo veliko. Ko je George R.R. Martin pisal knjigo, po kateri nastaja serija, se je namreč ravno dovolj naveličal pisanja za televizijo, kjer ti za grandiozno bitko dodelijo budget za petnajst statistov in enega ponija. Zato je šel na veliko. Zdaj pa to fantastično štorijo tlačijo na televizijo. Hec mora biti.

Še ena Game of Thrones zadevščina me je zadnje čase zaintrigirala. HBO je na svetlo spravil spletno igro The Maester's Path. Že samo to, kako so jo uvedli na trg, je genialno. Blogerjem, ki pišejo o seriji, so poslali pakete, v njih pa čudovite skrinjice z dišavami, ki so predstavljale uganko. Seveda je novica romala naravnost na internete. Potem pa smo priložnost za reševanje uganke dobili tudi navadni smrtniki. Pri reševanju njene spletne različice smo morali uporabiti ugotovitve in slike, ki so jih objavli srečni izbranci. Zdaj vsak teden dobim novo uganko. Vsaka je čisto drugačna in prav dostojno kravžlja možgane, ko jo rešim, pa vidim čisto nov, še neobjavljen delček serije. Priporočam. Bo pa verjetno koristno, da prej vzamete v roke izvod A Game of Thrones, da ne boste preveč izgubljeni v vesolju, erm, Westerosu.

Uf, pa še nekaj. ADWD bo bojda 12. julija na policah, za tiste, ki ste nameravali javkati. O točnosti tokratne najave sprejemam stave. :)http://itsh.bo/hxMdrY

Igra prestolov pride k nam spomladi

Ja, saj. Nekaj pač moramo početi medtem, ko čakamo, da nas zmaji povabijo na ples. Zakaj take nostradamuozne izjave? Govorim o HBO-jevi seriji Game of Thrones, posneti po najboljši fantazijski knjižni seriji, ki sem jo kdajkoli brala, A Song of Ice and Fire. Zagrešil jo je Božiček geekovskega sveta, George R.R. Martin. Knjige, zaenkrat so izdane štiri, peto (A Dance with Dragons) čakamo že mnoooga leta, so presežek kanonov žanra in odlična vstopna droga za vse, ki mislite, da ne marate fantazijskih zadevščin.

Foto: Helen Sloan (HBO)

Ker pa nekateri raje gledate kot berete, nastaja tudi TV serija. Vsebine je namreč čisto preveč za film, pa tudi čisto preveč umazana je, bi lahko rekli. Striček George ne ovinkari, ko šprica kri, pa tudi, ko gre za nadaljevanje vrste, nima dlake na jeziku a.k.a. peresu a.k.a. tipkovnici. (Skratka, nima dlake. Razen na bradi. Pa najbrž še kje.) Tudi zaradi teh ne ravno holywoodsko poštirkanih elementov zgodbe so se avtor in glavna producenta odločili za HBO. HBO si upa, pravijo.

Celo prvo sezono so že posneli. Snemanje je potekalo na Severnem Irskem in na Malti, v zasedbi epskih razsežnosti pa najdemo stare mačke, kot sta Sean Bean (Eddard) in Peter Dinklage (Tyrion), pa nove in obetavne primerke, kot sta Emilia Clarke (Daenerys) in Kit Harington (Jon).



Nisem prva, ki bo zapisala, da se še ni zgodilo, da bi serija požela toliko navdušenja, še preden smo uzrli prvi kader. Pokazala se je polna moč internetov, kjer fanatiki, kot sem jaz, že nekaj let vdano špekuliramo, teoretiziramo, komentiramo in se živciramo o knjigah in seriji, o kateri se je začelo šušljati že davnega leta 2007. Lahko si predstavljate, da nam nič ne uide. HBO je že napovedal premiero serije, ki bo 17. aprila. Nekatere evropske postaje bodo sledile že 18. In ker nam HBO Adria ni prišla trkat na vrata z datumom premiere, se je spletna detektivka the_rabbit01 lotila preiskave. Pravijo, da bo premiera spomladi, datuma pa še niso razkrili. Jutri jim bomo po vsej verjetnosti spet težili. :)

Za tiste, ki ste knjige prebrali, sicer pa živite pod skalo, nekaj uporabnih povezav:

• Winter is Coming - teh blog za vse informacije v zvezi s serijo. Pišeta ga dva Američana in en Slovenec, opapa, čeprav rahlo dislociran. Kliknite in poglejte število komentarjev pri posamezni objavi. Hitro vam bo jasno, da se na WiC dogaja na polno.
• Utrip na internetih so kmalu začutili tudi na HBO in poleg predstavitvene strani serije je zaživel produkcijski dnevnik Making Game of Thrones. Definitivno vreden ogleda (in uporaben za krajo, ehm, citiranje fotografskega materiala).
• Moje najljubše mesto za zabijanje časa ob branju divjih teorij o knjigah je Tower of the Hand, še eno spletišče, ki postreže z marsikatero svežo informacijo, pa je forum Westeros.
• Ne pozabimo na blog mojstra Božička osebno - GRRM-ov Not a Blog. Namigi, novice o napredovanju knjige in ameriški nogomet. Slednjega malce preveč.

Pa tisti, ki še niste prebrali knjig? Marš v knjižnico ali knjigarno! :)

Za vse skupaj, da se malo navdušite, pa še tale čudoviti predogled:

Gaga, preden je zagagala

Sem se odločila, da je danes dan za trivialnosti. Tiste najbolj popaste in drugačne od mojih siceršnjih, ehm, globočin in ... ja, nakladam. Ampak tole bomo sklofali in spravili na internete, ker je zanimivo. Namreč, že nekajkrat sem se znašla v presenetljivi vlogi zagovornice nikogar drugega kot Lady Gaga. Jezesna, no, nehajte klikati tisti X na zavihku brskalnika in počakajte, da povem do konca.

Če mislite, da bom ploskala njeni silni originalnosti, vnebovpijoči kreativnosti in  sposobnosti šokiranja, pozabite. V mojih očeh kvečjemu zelo učinkovito uporablja preizkušene  taktike, s katerimi so se nam prodajali že Marilyn Manson, pa nenazadnje tudi striček Elton s svojimi stilskimi izbruhi (slednji sicer ni pozabil na zavidanja vredno kompozicijo in več kot solidno vokalno izvedbo). Ne. Trdim, da je Gaga izjemna pevka.




Zdaj se lahko začnete zgražati. Lahko pa pogledate tale video:



No, saj. Zna, pa noče. Oziroma, rekli bi, da je punca zavohala denar in avtorske skladbe zamenjala za strategijo šoka. Legitimna izbira, ki pa jo nekateri obžalujemo. Raje bi poslušali Stefani kot pa gledali Gago. Gospa na koncu videa pravi, naj se Norah Jones pazi konkurence. Mislim, da lahko Norah povsem mirno spi, Stefani je zagagala in dvomim, da se bo kdaj vrnila na stara pota. Navsezadnje, denarja ni nikoli preveč. Je pa lahko preveč vsega drugega, z izjemo talenta in dobrega okusa.

Ironija je, da drugi znajo vzeti njene hite in iz njih izvleči tisto lepoto in čistost, ki je pri sami Gagi ne najdem več. In če zna majhna punčka, sem prepričana, da zna tudi Stefani.


Mimogrede, deklica je članica zbora PS22, ki je prava spletna senzacija. Med drugim so dobili tudi nagrado Webby 2010. Nanje sem naletela prek Hadove objave o viralnih videih.

But I digress. Gaga je zagagala, spoštujem pa njene pevske sposobnosti. Zanima me, kaj se bo zgodilo, ko ji bo zmanjkalo idej, oziroma ko bo v množicah zmanjkalo zanimanja zanje. Bo pobasala denar in šla reševat deževni pragozd? Bo sedla za klavir in se borila z razvpito podobo, ki jo je tako intenzivno gradila? Bo pristala na kabelski televiziji in prodajala topšopaste izdelke kot še ena obnucana pop zvezdnica? Pričakujem tretje, priporočam prvo in upam na drugo.

WikiLeaks Cablegate za telebane :)

Če ste v zadnjih dneh ignorirali internete in/ali se preselili pod skalo, mogoče še ne veste, da se dogaja internacionalni bruhaha glede projekta WikiLeaks. Na kratko, uspelo jim je izbrskati 251.287 tajnih sporočil ameriških ambasad, v katerih se najde marsikaj, ob čemer boste dvignili obrv, izpljunili požirek kave (pazite na svoj računalnik)  ali pa ustrezno poživinili.

Svoboda govora ni hec, kot bi lahko kdo omenil tako silam politične oblasti, ki se na vse kriplje borijo proti objavi omenjenih sporočil, kot tudi vsem dobro znanim podjetjem, ki so klecnila pod pritiskom. Tako je zabredel Amazon, ki je spletno stran umaknil s svojih strežnikov, rekoč, da se ne sklada z njihovimi pogoji uporabe. Pridružuje se mu PayPal, ki se je ustrašil podpiranja donacij za organizacijo WikiLeaks (če ne drugega, za sodne stroške, ki si jih obeta ustanovitelj Julian Assange).


Sporočila oziroma "kable" se še vedno najde na internetih, predvsem zaradi sodelovanja posameznikov z vseh koncev sveta. Berete jih lahko na strani Cable Viewer (če povezava ne deluje več, si lahko predstavljate, zakaj). Če pa se vam po hiši valja kakšen unix-based strežnik, pa lahko pomagate tako, da zrcalite stran WikiLeaks - cilj je, da vsebine tako razpršijo po spletu, da jih ne bo moč izkoreniniti.

Več informacij najdete na družabnem spletu: Facebook stran WikiLeaks objavlja informacije o razvoju dogodkov in načinih, kako lahko sodelujete, na Twitterju pa najdete profil WikiLeaks. Uradni hashtag za objave in razprave na to temo je #cablegate, velikokrat pa se uporablja tudi #wikileaks.

Ne boste verjeli ...

... ampak tole tipkam s svojega HTC-ja. Na Android Marketu sem staknila aplikacijo Blogaway. Deluje čisto super, zastopi pa se samo z Bloggerjem. Wordpress uporabniki, le brž v jok in na drevo.

Z gromoglasnim pljuskom je v vodo padel moj izgovor, da nič ne blogam, ker kar naprej Klatimirim naokoli. Hkrati pa se bo povprečna dolžina objave drastično zmanjšala. (Na tej točki oba moja redna bralca in Dedek Mraz zasijejo od sreče.)

No, dovolj bodi. Grem gledat, kaj vse pri nastavitvah aplikacije lahko pokvarim.

Slikca je pa za test.

HBO bo snemal Game of Thrones

Naslov bi se lahko glasil tudi Geeks of the World, Rejoice.

Namreč, dan, ki smo/so ga obsedenci z določeno fantazijsko knjižno serijo čakali od, ulala, leta 2007, je napočil. Po snemanju pilota in grizenju nohtov ob govoricah o nasprotnem je HBO potrdil snemanje prvih desetih delov nadaljevanke Game of Thrones. Scenarij sledi prvi knjigi serije A Song of Ice and Fire legendarnega pisatelja Georgea R.R. Martina. Striček George je tudi egzekjutiv prodjuser, kar pomeni, da računamo na določeno verodostojnost ekranizacije tega spoštovanja vrednega dela.

Slika, mimogrede, je s seta. Čisto taprava. Ah.

Na kratko, za tiste, ki ASOIAF še ne poznate: zgodba je neke vrste saga o kontinentu, na katerem je sedem kraljestev. Plemstvo se bori za prevlado v turbulentnih časih, medtem pa jim štrene mešajo živahni mrtveci, neki bledolični tipi, zvani Oni, in seveda zmaji. Ker brez zmajev se pa ne gremo. Tisto, kar naredi knjige tako zelo genialne, pa je:

• zmerno uvajanje fantazijskih elementov, ki zaradi relativne redkosti  res naredijo vtis;
• ne tri, ne štiri, ampak šestnajstdimenzionalni liki, skozi katere pisec pripoveduje zgodbo;
• kompleksna in misteriozna štorija, ki bralcu dovoli, da sam pride do zaključkov, preden mu jih prinese na pladnju, ter
• briljanten stil pisanja.

Zasedba serije vključuje ljudi, kot je Peter Dinklage, Lena Headey, Sean Bean, Tamzin Merchant in Jamie Campbell - Bower. Vsi so mi všeč, samo Alfieja Allena bi lahko izpustili.

Zakaj za vraga vem vse to? Mnja, predvsem zato, ker sem obsedena. Drugi levji delež zaslug pa gre zagotovo tipu, ki piše Winter is Coming, blog o produkciji serije, ki je v preteklih mesecih generiral neverjetne količine navdušenja in zagotovo pripomogel k HBO-jevi odločitvi.

Če vas zanima, kako striček George R.R. Martin gleda nogomet, tava po konvencijah in včasih celo zapiše kakšno vrstico težko pričakovane pete knjige v seriji, pa skočite še na njegov Not a Blog.

Zdaj pa hitro brat ASOIAF, da bomo lahko skupaj šimfali vsako malenkost serije, ki se ne bo ujemala s knjigami.

P.S.: Prvi in tretji del je v slovenščino prevedel Boštjan Gorenc - Pižama, ki me je pravkar tudi prijazno opomnil, da se the Others prevaja kot Oni in ne kot ... erm, nekaj drugega pač. 

Preveč povezanosti škoduje

Zaradi pobezljanega vremena sem morala prestaviti nek pomemben sestanek in zdaj me po vogalih grizlja slaba vest. Ker še ni tako hudo, da bi se lotila temeljitega pospravljanja stanovanja (redkokdaj je tako hudo), bom raje sklofala tole objavo, ki se mi že nekaj časa valja po možganih.


Danes lahko vsak internetni gizmo na tem belem (o, ja, belem) svetu povežemo z vsaki drugim internetnim gizmom na taistem svetu. Zapise s Twitterja lahko avtomatično objavljamo kot statuse na Facebooku in MySpace-u, slike s Flickr-ja in Pikchur-ja lahko romajo na Wall, objave na blogu se samodejno pojavljajo vsepovsod. Pa to pomeni, da so vse te povezave koristne? Glasujem za odgovor ne.

Preveč povezanosti škoduje. :)

Če pretiravam s povezovanjem, sem skoraj zagotovo nadležna. Ob tem si pridelam še kakšno povsem nepotrebno težavo. Spodaj sta dva primera povezav, ki se jima z veseljem odrečem:

1. Objave na Twitterju, ki se avtomatično objavljajo kot statusi na Facebooku
Uporabnik Twitterja, ki tvita z neko povsem normalno hitrostjo (velocity), se tako spremeni v prvorazrednega Facebook spammerja. Deset tvitov na uro ne naredi enakega vtisa kot deset statusov na uro. Če tvitate tako malo, da to na Facebooku ne predstavlja nobene težave, bi se pa jaz na vašem mestu malo vprašala, ali sploh potrebujete Twitter. Nadaljnji problem predstavlja prenos konvencij enega servisa v drug servis. Vašim prijateljem na Facebooku razni @odgovori prav nič ne pomenijo, enako velja za RT-je (Babica, ki ste ji pred kratkim morali pomagati ustvariti FB profil, bo ogorčena, češ: "Kako se pa tale naš grdo izraža, piše r't, jozosmarijabohpomagaj.").
Problem po mojem mnenju izvira iz dejstva, da sta naravi omenjenih storitev različni. Twitter je hiter, prožen in orientiran na interesne skupine, Facebook pa vsebinsko raznolik in vsaj prvotno namenjen povezovanju z znanci in prijatelji. Sicer pa, o tem kdaj drugič.

2. Uvoz objav na blogu v Notes na Facebooku
Tole sem pa nekaj časa uporabljala. Več stvari mi je šlo na živce:

• Preden se 'note' pojavi, mine nekaj časa. Neučakana, kaj morem.
• Včasih zmasakrira kakšno sliko.
• Ko je objava že, no, objavljena, vedno najdem še kakšno napakico, obrnem kakšen stavek, se kje natančneje izrazim. Malenkosti, ampak perfekcionisti brez tega ne moremo spati. Notes tega seveda ne zazna in tista zgrešena vejica ostane na internetih za večnoooo (dramatična glasba v ozadju, Munchev krik v ospredju).
• Ljudje puščajo komentarje na Facebooku namesto na blogu. Raztreščeno, kar perfekcionistki spet povzroča ošpice, pa še dobra debata se težje razvije. Ja, to bi lahko rešila s kakšnim čudežem tipa Disqus, ampak, zakaj zdraviti simptome, če lahko izkoreniniš bolezen?

Tako sem uvoz v Notes prekinila. Objavo običajno ruknem na Facebook kot link in se ne sekiram. Obisk bloga je boljši, komentarjev je več.

Seveda je vse odvisno od konteksta. Ko sem recimo upravljala socialne medije za neko žal izumrlo revijo, smo speljali tvite še v MySpace, saj nam slednji ni bil prioriteta, hkrati pa nismo želeli, da popolnoma zamre. Tvitov po moji oceni ni bilo toliko, da bi bila stvar hudo nadležna. Prav tako se mi zdi edino smiselno, da povezavo na blog vključiš v svoj profil na socialnih medijih, seveda s premislekom, kakšno je tvoje občinstvo in kaj mu želiš sporočiti.

Takole, Zdaj bom stisnila "objavi", potem grem pa popravljat napakice. Vi pa kar udarite po meni s komentarji. Na blogu, če se da. :)

Mimogrede, za vašo kulturno izobrazbo: zgornja slika predstavlja Laokontovo skupino.

"Twitter je brez veze."

Malce sem se naveličala komentarjev raznih blazno resnih ultrageeky modrecev stare šole o Twitterju. Tistih, ki grejo nekako takole: "Twitter je krneki," (Argument tisočletja, res.) oziroma: "To je samo brezvezno nakladanje, izguba časa, nič nimam od tega."  Tale simpatični video kar dobro povzame njihovo pozicijo:




Problem je torej v predpostavki, da Twitter nima uporabne vrednosti, ampak je samo patetično izgubljanje časa.

Predragi učinkovitostni fanatiki, s tem samo dokazujete, da ne razumete osnovne ideje storitve. Izkušnja s Twitterjem je lahko tudi taka, ni pa nujno. Naj vam pojasnim z anekdoto:
Nekoč davno, ko so ljudje še kupovali glasbene CD-je, je Dejc delal v Vomu (zdaj ima že lep čas svojo štacuno). Vsakič, ko sem se oglasila, in to je bilo kar pogosto, je imel pod pultom kupček CD-jev zame.  Prebrskala sem CD-je, nekaj sem jih preposlušala in kakšnega skoraj vedno odnesla domov. Dejc je vedel, kaj me zanima in kaj poslušam. Zanimala ga je ista glasba, o njej pa je vedel več kot jaz. Zato sem pa hodila v Voma in ne kam drugam.

Twitter ni nič drugačen. Finta je v tem, da je popolnoma prilagodljiv. Pomembno je, komu slediš. Če te tjavendanično blebetanje ne zanima, ne slediš ljudem, ki tvitajo na ta način, mar ne? Pri meni je drugače, moji tjavendanični blebetači in blebetačice so super, zato pa tudi toliko visimo skupaj. Ampak če vam ni do take interakcije, vam pač ni. Poiščite ljudi, ki imajo visok signal-to-noise ratio in objavljajo vsebine s področij, ki vas zanimajo. Jaz, na primer, sledim ljudem, ki se ukvarjajo z odnosi z javnostmi in objavljajo zanimive povezave oz. članke o tem, pa takim, ki se ukvarjajo z gledališčem in objavljajo novosti, datume predstav ipd. Odkar obstajajo Twitter lists, lahko zanimive ljudi še toliko bolj učinkovito iščete in organizirate. Že prej so za to skrbele raznorazne aplikacije, zdaj pa vam ni treba niti tratiti svojega veledragocenega časa z iskanjem prave.

Sicer pa, ljudje, ki se pritožujejo čez Twitter, so si račun verjetno naredili davnega leta 2007, ga od takrat povohali nekje šestkrat in njihova ocena bazira na tem. Kakor vam drago, je rekel nek bister mož.

Oooopaaa, kdo bo valoval z mano?

Dobila sem vabila za Wave. Bore malo jih je, samo 8. Nekaj jih imam rezerviranih za najboljšejše prijatelje in ljudi, ki so dovolj veliki, da se jih upravičeno bojim, nekaj pa jih z veseljem potalam tukaj.

Torej, prvi trije komentatorji te objave se bodo znašli na moji listi. Če ne želite pustiti maila, ni panike, pustite samo ime, potem pa mi mail pošljite prek DM-a na Twitterju (moj profil) ali pa se bomo zmenili za kakšen drug način.

#tweetmeet - Vsak naslednji je boljši.

Včeraj je bil Ta Vesseli Dan, ko se je zgodil še en ljubljanski Tweetmeet. 

Od začetka: Tweetmeet je srečanje uporabnikov spletne platforme Twitter. Twitter je socialni medij, kjer imamo na voljo 140 znakov, da izrazimo svoje ideje. Konec kratkega ekskurza.


Tale LJtweetmeet je bil že tam nekje peti po vrsti (popravite me, če se motim), in se je, kot ponavadi, dogajal Pri Zelenem Zajcu. Namen naših srečanj je v živo spoznati ljudi, s katerimi vsak dan izmenjujemo ta famozna sporočilca, imenovana tviti, usekati kakšno debato tudi v živo, mimogrede pa še dokazati, da tviteraši (tvitarji, tviterati, tvitniki, madoniš, kaj smo te dni?) nismo asocialna bitja, ki se znamo zabavati samo vsak za svojim ekranom, v zatemnjeni kleti svojih staršev (Fritzl FTW), v posvaljkani pižami in /vstavi še kakšen geekovski stereotip/.

Pobudo je pred tednom ali dvema dal @luka259, hitro smo jo raztrosili po Twitterju, malce za hec pa smo o LJtweetmeetu valovali tudi na Wave-u. Število prisotnih je bilo kar dostojno, med dvajset in trideset, se mi zdi. Manjša gverilska ekipa je večer začela že urico prej, v novi čevapdžinici Sarajevo '84 na Nazorjevi. Ideja je zrasla na Anejevem zeljniku (@anejmehadzic) in se je izkazala za idealen uvod. Sarajevo '84 je kul, na kratko.

Odkapljali smo k Zajcu, kjer so nas pričakali @illegaldrum, @nika1504, @sikfak in ... še marsikdo. (Eh, spomin mi peša.) @sparkica je po hollywoodsko zamudila (prej nam je grozila s sankcijami v primeru, da se ne narišemo točno ob sedmih :) ). @aleshsusnik je pripeljal najslavnejši psički na Twitterju, LeeLoo in Ayyo. Zvezda večera je bila definitivno @huferka, ki je prispela z nekaj tonami doma pripravljenih sladkarij (in @nejcd, ki je med pripravami omenjenih najboljšosti pomival posodo). Komisija je s polnimi usti enoglasno zamomljala, da si tako čokoladni tartufi in tiramisu kot tudi brownie zaslužijo oceno 11 na lestvici od 1 do 10 (OK, brownie mogoče celo 11 in pol). Že razmišljamo, kako ji bomo postavili spomenik. Čokoladni.

Za štos sem s sabo prinesla še čisto frišno Blogorolo. Pod A zato, da mi jo je spoštovana urednica rubrike Mikrorola @freeeky podpisala (muhaha), pod B pa zato, da smo se vsi lahko hahljali nad svojimi tviti, objavljenimi v njej. Zdaj mi je malo žal, da nisem čisto vseh prisotnih avtorjev prosila za avtograme. Mogoče naslednjič.

Tweetmeet je potekal več kot le gladko, že sproti smo ugotavljali, da je tokrat vzdušje prav posebej pozitivno. Mogoče zaradi abnormalne doze sladkorja via @huferka. Ali pa zaradi številnih "Tweetmeet devic in devičnikov", ki so se kljub temu, da so bili tam prvič, takoj vklopili v družbo. Sicer pa, če je fajn, ni treba ravno analizirati, zakaj je fajn.

Najpogumnejši smo ostali najdlje (spet se mi poraja vseživljenjsko vprašanje, zakaj za vraga z vsake pasje procesije odidem med zadnjimi) in večer zaključili z ovinkom proti Miklošičevi (@Lacn in kebab - ljubezen je brezmejna). Za prevoz je poskrbela @MrsGabrielGray_ s svojo pežojčico Black Betty. (Mislim, da je Rene zaljubljen. Škripa v šansonskih lestvicah.)

Mimogrede, srčkismrčki, nekateri ste pozabili plačati nekaj pijač z začetka večera. Brez panike, smo poravnali, samo vzemite na znanje, da sva zdaj z @Bashi_B lastnika vaših večnih duš. :)

Nekateri se že oglašajo z vprašanji, kdaj se spet dobimo. Jaz pravim, počaaasi, hkrati pa že malce razmišljam, kako bi bilo, če bi naslednje srečanje namesto s sladkarijami (omnomnom) začinili s kakšno aktivnostjo. Kaj pravite na tviteraški:

• Bowling
• Biljard
• Kaj tretjega?

Dodano kasneje, ker so si nekateri zaželeli posebne omembe: @mr_foto je prišel. Imel je flajšter, fotoaparata pa ne.

Mimo grede, dvakrat levo in pet korakov vstran: tule je seznam vseh prisotnih a.k.a. twtvite.

Spomin na vse te sladkarije pa naj večno živi *vzdih* (Hvala, @huferka, za post festum dodano pre festum sliko).

Še ena o valovanju oz. homage Sparkici

Kot sem že napisala, zadnje čase čofotam in škropim z Google Wave-om. Zadevščina je približno tako intuitivna kot nevrokirurgija najvišje stopnje, zato se tudi najboljši malo lomijo. Sodelujem v več valovih o tem, kaj se da početi v valu. Ti so zbirka bolj ali manj naključnih valovalcev, ki valujejo bolj ali manj naključne valčke. Polk pa ne. Sploh.

Medtem, ko preizkušamo zmožnosti vala, svojih brskalnikov in predvsem živcev, se seveda tudi zabavamo. Glavna zvezda pa je, vsaj zame, Mateja, na internetih bolje znana kot Sparkica.

Danes sem se odločila, da z vami delim nekaj njenih biserčkov. Mi je dovolila.

Biser 1:

Biser 2:

Biser 3:

Pa še Sparkičina depikcija tega, kako bi bilo, če bi val namesto hierarhije blipov z zamiki uporabil nekakšen miselni vzorec (posledica Shift Enter drame):

Skratka, valovati je fino, kljub temu, da gre za žužkov polni Wave Preview, ki ni še niti prava Beta. To pa predvsem zato, ker valujemo v dobri družbi.

Ohoho, tukajle pa imate še Sparkičin Možganostroj. 

Surf's up!

Mmmmmhm, I can haz Wave, baby.

Vnaprej opozarjam, da bo tale post napisan čisto poljudno, saj se ne štejem med tech-savy genije, ki so zapisali že nebroj dodelanih kritik in pohval na to temo. Skratka, ne lovite me na podrobnostih, prosim.

Če slučajno živite pod skalo (OK, "če slučajno niste g33k" bi bil bolj natančen začetek povedi), govorim o Google Wave-u, najnovejši all-singing all-dancing pogruntavščini našega in vašega internetnega fenomena. Na kratko, skupaj so spravili elektronsko pošto, gadgete, nekaj prednosti socialnih medijev in še marsikaj. Osnovna finta je (vsaj v mojih očeh) v tem, da vsi sodelujoči prispevajo v en 'val', kar reši problem mnogoterih verzij mailov, ki zaenkrat šibajo med nami in z izgubljanjem podatkov zmanjšujejo učinkovitost. To in še ves triarenski cirkus zraven.



Najprej hiter pregled za tiste, ki vas je celotna zgodba obšla (Če video ne dela, je to zato, ker se gre YouTube danes maintenance. V praksi to pomeni, da so nekaj izboljšali tako, da zdaj ne deluje več.):



Okrog Wave-a se je na internetu že pred tedni razvila strašanska fama. To so pri Googlu dosegli predvsem tako, da so dali ven beta verzijo, potem pa izbrancem omogočili dodajanje prijateljev na čakalno listo, vse skupaj začinili z vsaj nekajdnevnim čakanjem na vabilo et voila - Buzz. Z velikim B. Ustvarjali smo ga po inovativnih zadevščinah hrepeneči uporabniki, ki smo po širnem internetu javkali zaradi čakanja na vabila, fehtarili srečne imetnike pravice dodajanja na čakalno listo in na splošno zganjali cel halo. Bravo Googlu za viralnost.

Sama sem zadevščino spremljala predvsem prek Twitterja, prek katerega sem tudi nafehtala možnost skoka med valove (Hvala, @gyzar!). Ni naključje, da je med slovenskimi valovalci veliko ščebetalcev (Jaaa, no, prevodi so tako gnili, da so že kar simpatični. Vejvaši in twitteraši, če vam je to bolj všeč.)

Pomakanje nožnih prstov v val se je vsaj za nekatere od nas začelo z uporabo, podobno instant messaging zadevam. Čveketanje tja v tri krasne, ki ga je luštno povzela @tamejhna z naslovom vala Vejvam te fuL. Kmalu so se začeli tudi valovi o valu. (Ah, ta larpurlartizem.) V njih smo se medsebojno spraševali "Kako se pa tole naredi?" in "A se da (vstavi eno od maljon idej)?". Potencialen se mi zdi tale, ki je javno dostopen (Se mi zdi, no. I'm new to this, remember?).

Danes sem začela svoj prvi res funkcionalen val o tem, kako uvažati pošto iz navadnega Yahoo računa v Gmail. Z eno slikico in linki smo prišli do zaključka, da ... se ne da. Dun - dun - duuun! Ampak smo pa prišli do zaključka. Hkrati sva to s Klemnom ugotovila tudi po "staromodnem" Google Chatu, ampak na valu vse skupaj deluje bolj pregledno in se bo mogoče še kdaj uporabilo.

Zasrfali smo že, ampak na deski kvečjemu klečimo. Do vstajanja še pridemo, da o skokih in trikih sploh ne govorimo. Iskreno, zdi se mi, da še nismo popolnoma doumeli vsega, kar val ponuja, po drugi strani pa ima trenutna verzija še veliko napak in prostora za izboljšave. Zato pa je beta, madoniš.

Kakšne so vaše izkušnje z valom? Ste že zabrisali srf v koruzo ali marljivo vadite? Mimogrede, vaše prošnje za vabilo bodo zaenkrat ostale neuresničene, saj trenutno še ne morem dodajati ljudi na čakalno listo. Očitno Googlu zmanjkuje morja za vse valovanja željne. Mogoče skušajo podaljšati buzz efekt, ali pa imajo dovolj beta testerjev?

Horjul je drugačen

Včeraj se je okrnjena ekipa prostovoljcev Twestivala Ljubljana stlačila v avte in Zavetišču Horjul dostavila zbrani denar, hrano, in igrače za živali. O Twestivalu sem se že razpisala, zato naj tokrat mojo razlagalno lenobo podpre tale prispevek TV3:



Z Renejčkom sva se ob nekam zgodnji opoldanski uri zbrcala v Ljubljano, na Dolgem Mostu pobrala Žigata (ker sva pač taka, da pri belem dnevu na cesti pobirava mlade fante), se odpeljala na Koprsko in parkirala. Vse to s samo enim ropotanjem ventilatorja. Bravo, avto.

Z Blažem in Lukatom (ja, narobe sklanjam) smo se zbasali v avto številka dve. Zafnano gledano je naša odprava torej vsebovala @Lacn, @luka259, @sikfak in @ena2345. Zelo modro sem s sabo vzela Štefko. (Štefka je moj navigacijski whatchamacallit. Poimenovana po profesorici zemljepisa na osnovni šoli. Tudi z njo sem se kregala.) Malo se nam je mudilo, da bi ujeli dostavljalca D.J. Don, ki je peljal hrano, in pofotkali ta veseli dogodek. Štefka je zapovedala, mi smo šli. Ob Lačnovih majkemoidnih impersonacijah in Lukatovih, erm, lucidnih observacijah so mi solze smeha lile v potokih. Po slabi uri štefkanja in krepavanja ugotovimo, da smo na kolovozu, daleč od civilizacije, in okoliške krave se nočejo pogovarjati z nami. Včasih ob poti ugledamo kakšen zaselek (ja, eno hišo jaz štejem za zaselek) in z zadnjih sedežev se slišijo medklici "Vukojebina! Populacija: tri!" - " Krave!". Nakar seveda ugotovimo, da je nekdo šaril po Štefkinih nastavitvah in ji prepovedal predlagati polkrožno obračanje. Štefka je cipa, so rekli fantje, in smo obrnili. Nato so nam lokalni Indijanci pomagali najti pot. Vmes bežno ugledamo dostavljalca, ki se je baje izgubil še bolj kot mi. Pestro.

Prispemo do zavetišča, ki ga pravzaprav sploh ni težko najti (sans Štefka). Moja prva misel ob pogledu na te živali je "Horjul je drugačen." Videla sem namreč že nekaj zavetišč in, čeprav cenim to, kar počnejo, povsod vlada nekakšen duh kvantitete. Živali v kletkah in zaprte v pesjakih. Kar je še vedno mnogo bolje kot na cesti, da ne bo pomote. Tukaj pa je vzdušje bolj domače. Najprej nas pričaka nizka ograda z mladimi kužki. Takimi kužki, ki ti stopijo srce, da si moraš neprestano mantrati "ne morem imeti še psa, ne morem imeti še psa". Vsak ima ime, vsak ima karakter. Vsi imajo pozornost predanih prostovoljcev in zaposlenih. Vsi imajo pristen stik z ljudmi.

Namesto kletk z mačkami je v Horjulu mačjak. Večji polodprt prostor, kjer se mačke prosto gibljejo, plezajo po igralih, spijo in se igrajo. Mačkete pa take, da se ti srce takoj po kužkih stopi še enkrat. Ob ograjo se pridejo pocrkljat in neumorno predejo. Izvem, da so večinoma tu že odkar so bile sesni mladiči, zato so zelo priljudne. Trenutno jih imajo v oskrbi mnogo preveč, zato na spletni strani še bolj kot ponavadi spodbujajo posvojitev. Tudi o življenju s posvojeno mačko sem že pisala, na kratko, krasno je. Mimogrede, Jeans vas pozdravlja z okenske police, kjer je trenutno sonček.

Malce za nami, ki se že kezimo ob lepo urejenih pesjakih, prispeta Živa (@alivea) in Tomica (@illegaldrum), pa še predstavnika Urbanega plemena (@jssr in @vrisk), z zbranim denarjem, potem pa tudi ubogi izgubljeni dostavljalec. Znosimo pakete iz kombija, predamo vse skupaj dekletom iz zavetišča, še malo pokramljamo, pocrkljamo štirinožno sekcijo in se odpravimo domov. No ja, na kavo.

Drugega kot to, kako navdušena sem nad standardom v Zavetišču Horjul in kako vesela, da smo za twestivalsko dobrodelnost izbrali prav njih, pravzaprav še ne spravim skupaj. Imam pa občutek, da me bo še kdaj zaneslo tja. Če ne prej, pa po mojo naslednjo štirinožno najboljšo stvar v življenju. Naj zanese tudi vas.

Fotogalerija, iz katere sem si izposodila tudi teh nekaj slik, se nahaja na strani Računalniških novic. Hvala!

Še nekaj povezav:
Spletna stran Zavetišča Horjul
Uradni blog Twestivala Ljubljana

Vesoljni šodr od nazaj naprej. In Twestival Ljubljana.

To popoldne je bilo eno tistih, ko napol pričakujem, da bom samo sebe nekje srečala. In se gladko zignorirala, ker se mi mudi. Pejmo od konca, za hec.

3.) Final stretch sestanek za jutrišnji Twestival Ljubljana
Zmenjeni smo bili pri Zajcu, kamor sem seveda zamudila (gl. točko 2). Gasili požare z mobilnimi telefoni, planirali in B-planirali, ustanovili sweatshop (Had se je izkazal za hudega kapitalističnega šefa), naredili broške, ki jih bodo obiskovalci dobili kot darilo ob prispevku, se narežali in sploh. Dobra novica: pridobili smo kar tri sponzorje. Degriz.net je prijazno doniral misteriozni znesek, ki ga objavimo jutri, D.J. Don in Bone-Bones pa hrano za živali. Zavetišče Horjul bo vse to zagotovo koristno uporabilo, upamo pa, da se tudi jutri na festivalu v pujsku nabere konkreten znesek. Aja, program je pa takle:

Vrt Na Rožnem Krajcu (Pri Zelenem Zajcu)
17.00 Swing Kids Slovenija
17.15 duo GlosaArt
17.45 BTK
18.15 -18.30 – prekinitev TwestivalLJ zaradi cerkvenega nabijanja zvonov (A ni to najboljši del programa? :) )
18.30 M.U.D.D.
19.10 Nove konzerve
19.40 Orientalske plesalke skupine Leyli
20.30 Zgrešeni primeri
21.00 Šola za nastopanje Bast
21.25 Ultra

Pri Zelenem Zajcu
22:00 – Kolja (@kozhman)
24:00 – Packa (@Vrisk) in Šušu (@SusuUrbano)

In ja, vse, kar sem našla, je polinkano. Ker sem Tako. Zelo. Kul. Lahko je pa tudi kaj narobe. Ker Tako. Kul. Pa. Spet. Nisem.
Ostale twestivalije so doma na uradnem blogu. Poglejte jih. In pridite jutri.

2. Kooončno naročila swing čevlje!
Kar me bo teplo po denarnici, seveda, ampak stari tako abruptno razpadajo, da me je že kar sram. Novi bodo podobni tem (ampak seveda neskončno lepši):

1.) Se zglasila na uredništvu.
Z ropotajoče-parkirajočim avtom, ki mimoidočim izvablja nasmeške in krohot. Hvala, Rene. No, moji sumi so se žal potrdili, naš ljubi mesečnik je pod krizoidnimi pritiski metamorfiral v četrtletnik. Četrtletnik!!! I needz moar job. Kaj reče zaposlen FDV-jevec nezaposlenemu FDV-jevcu? "A bi pomfri zraven?". Sicer imam zdaj en kratkotrajen impro gig, potem bo pa žalost. Razen če mi uspe veliki met za zaželjenega podiplomca v Angliji in potem z neba priletijo vile in mi podelijo bajno štipendijo. Ampak to se itak dogaja vsak dan.

Skratka, jutri bo žur in potem bomo mislili naprej. Ali nazaj. Mogoče malo v levo.

Twestivalije

Kaj počenjam zadnje čase?
- urejam diplomsko za tisk (Muh, meh, muhmereh.);
- berem A Song of Ice and Fire (Obsesija poletja, will blog about it.);
- se fijakam naokoli s čustvenim avtom (Dragi Rene, če ne nehaš škripat, greva v Kamnik.);
- NE pomivam posode (Nezdravo.)
- polnim Twitter streame s hashtagom #twestivalLJ (Ja, no, danes o tem, ste me pogruntali.)




Twestival. Ka te je to?

Kot je zapisal Tomica: Twestival oziroma Twitter festival je niz globalnih dogodkov oziroma festivalov, ki jih sočasno prirejajo uporabniki spletne skupnosti Twitter po vsem svetu. Namen Twestivalov je druženje ljudi brez računalnikov, ekranov in tipkovnic – za zabavo in v dobrodelne namene. Gre za relativno novo obliko druženja, ki se je začela šele pred letom dni, tokrat pa prihaja v različici Twestival Local in s sloganom »Tweet. Meet. Give.«, torej »Tvitaj. Druži se. Podari.« V 45 državah po svetu bo med 10. in 13. septembrom potekalo 183 lokalnih Twestivalov, dobrodelne akcije pa so tokrat lokalnega značaja, tako bodo zbrani prispevki sredstva namenjeni lokalnim neprofitnim organizacijam.

In zakaj jaz blejim o tem?

Ker sem ena od prostovoljcev. Ker zbiramo denar za živalimire. Ker komaj čakam.

Spet Tomica: Ljubljanski Twestival – TwestivalLJ – se bo zgodil v petek, 11. septembra. Zametek slovenskega TwestivalLJ sega dva tedna nazaj, ko smo slovenski uporabniki Twitterja odprli debato o twestivalu v Ljubljani. Ker sta glavna organizatorja predstavnika Urbanega plemena, je bil za prizorišče kmalu določen lokal Pri Zelenem Zajcu, kjer je sicer že potekalo nekaj neformalnih druženj slovenskih tviterašev.
K soorganizaciji je prostovoljno pristopilo precej (poldrug ducat) posameznikov, katerih skorajda edini skupni imenovalec je Twitter. Razlog za zanimanje je najverjetneje naša, slovenska dobrodelna akcija, za katero smo na Twitterju najprej zbirali predloge, nato pa izglasovali društvo Zavetišče za živali Horjul, ker so ob izteku poletja soočeni s (pre)polnim zavetiščem (po zadnjih podatkih dajejo zavetje 95 mačkam in 49 psom).

Kaj se bo dogajalo?

Žur bo. Živalski. Pasja procesija? :) Te dni zvonijo telefoni, šibajo maili, twiti še bolj ... skratka, sestavljamo program. Načrtujemo koncerte, plesne in ognjene nastope, nekaj znanih obrazov slovenske scene ... Zaenkrat še ne moremo ničesar obljubiti, ampak program bo končan v kratkem. Ker mora biti.

Več o vsem je in bo na blogu ljubljanskega Twestivala, sprotno dogajanje in naše blodnje pa lahko spremljate na festivalskem Twitter accountu in pod hashtagom #twestivalLJ.

Stay tuned. Mogoče bi se kdo celo vključil in sodeloval? V vsakem primeru, se vidimo 11.9. na Zajčevem vrtu!

Kids in njihovi mediji a.k.a. Mularija in tehnologija

Odkritjece dneva ali kaj delajo sodobne komunikacije:

Ker je v sredo treba oddati poročilo za evalvacijo projekta nešto blabliblu, seveda ždim na youtube-u. Od nekod se v ozadje možgana prikrade glasek "Poglej, če je gor kaj od MGMT." Ker si že nekaj časa obljubljam, da bom pogledala, kdo ali kaj je to. Ker se zavedam, da sem se glasbeno zataknila v devetdesetih. Kar pomeni, da se staram. Kar se ne. Sploh.

SKRATKA!



Tale video sem srečala. Zanimiv pa ni video kot tak, pač še ena fan kreacija, ampak zgodba v "more info". Stric avtor pravi: "Ray Tintori, who has directed 3 official videos for MGMT, finds my fan video online and invites myself and my two actors to come to New York to appear in MGMTs next official video for Electric Feel."

Pred dobrimi desetimi leti si lahko samo sanjal o tem. Ja, lahko si bil fan nekega benda. Lahko si v garaži žulil njihove komade in s kamkorderjem (sic!) snemal videe in ne vem kaj še, ampak možnosti, da te taisti bend odkrije in povabi k sodelovanju so bile pa v rangu z možnostmi, da jaz osebno takojci zdajci postanem profesionalna balerina. Danes je očitno tudi to možno. Možno je še kaj resnejšega (Twitteraši: #iranelection, need I say more?). Sodobna informacijska tehnologija je dvorezen meč, ampak občutek imam, da ga bo mlada generacija znala vihteti, kot je treba. Medtem, ko se mojemu fotru pojavijo rosne kapljice na čelu že ob pogledu na računalniški ekran, zna vsak pokovec počenjati z mašinerijo stvari, o katerih še včeraj nismo niti sanjali. Kaj bo čez pet, deset let? Ali je naša domišljija sploh sposobna toliko, kolikor jo lahko podpira tehnologija?

Torej, kljub temu, da mi gre sodobna civilizacija z vsemi svojimi pretenzijami in komplikacijami pogosto krepko na živce, me včasih kar malo navduši.