Anti-ekološki vpliv podmladka

Zadnje čase ne mine dan, da kdo, ki ga poznam, ne spravi na svet potomca. Vsi avtorji prihodnje generacije, načeloma veste, kdo ste (vsaj upam, da ste opazili, da ste nenadoma nekam starševsko opredeljeni), še enkrat prav prisrčno čestitam.

In ker se ljudje rojevajo na levi in desni, se tudi med kosilom v službi začne kakšna otroško obarvana debata. Recimo taka, čisto moška, z začetkom nikjer drugje kot pri jeklenih konjičkih. Pa pravi J. mlajši (brat, to je) starejšemu, da bi si mogoče omislil karavana. Starejši na to odvrne, da morda res, ko bi le vedel, kaj za vraga naj s karavanom počne. Pa mlajši vehementno začne, da bo za karavana prišel čas, ko bo čas tudi za ... (V tem trenutku ga J. starejši pogleda s pogledom, ki pravi, bratec, ne pozabi, kdo ima ultračrn pas v karateju, in glas J. mlajšega se opazno stiša.)

Navrže pa, da je res neka žlahtnica ob pričakovanju potomstva majhen avto zamenjala za neko bemflasto kravo, ki jo parkiraš čez najmanj dva boksa po dolžini. Tomaž, sicer vnet zagovornik bemflastih krav in druge tovrstne živadi, pripomni, da ne ve, zakaj si ljudje ob pričakovanju otrok sploh kupujejo večje avtomobile, saj voziček pa ja stlačiš v vsak prtljažnik. Seveda vzrojim, da vozička pa ja sploh ne stlačiš v majhen prtljažnik, ker smo Helgo nekaj deset minut posiljevali z eno manjših kočij za pamže, pa se zakoni fizike kar nekako niso hoteli ukloniti našim zahtevam. Ugotavljamo, da pravzaprav res, bivša sošolka tudi, pa Jožetov brat in njegova, pa od sosedove znanke sestra pozna tipa, katerega kanarčka je nekoč požrla mačka ženske, ki je prav tako morala zamenjati avto zaradi vozička in tako nadalj inu v nedogled.

Ergo, zaradi potomstva si ljudje omislijo večje avtomobile. Kot strela z jasnega useka Tomaževa modra ugotovitev: otroci imajo izredno negativen vpliv na ekologijo. Nekaj bo očitno treba ukreniti. Predlagam ekološke subvencije za kondome.

Las Vegas armatura

V poslednjih tednih je postalo boleče očitno, da nisem Herr Flick. Nedvomno se je nekaterim svitalo že prej, toda zdaj imamo empirične dokaze. Moja Helga me namreč niti približno ne šmirgla. Za razliko od tiste dvonožne iz kultne serije Allo Allo, ki vljudno odvrne svoj jésherflik in izvrši ukaz, moja štirikolesna ne trza na prošnje tipa popravi se, nehaj prižigati lučko za elektroniko motorja, obnašaj se kot pravi avto. Packa mala srebrna. Se ji pozna, da je bila njega dni parkirana zraven Reneja (naj mu bo rahla zemljica, sicer se je pa itak reinkarniral v rezervne dele).

Z globokih vzdihom sem na svoj seznam vsakotedenskih aktivnosti, tam nekam med plesne vaje ob četrtkih in pilates ob ponedeljkih ter sredah, vključila še obisk mehanika ob torkih. Zadnjič, ko sem ga poklicala, se je oglasil ravno sredi gromoglasnega šundra delavnice in očitno ni slišal mojega imena. Pa ni bilo težav, saj je bil moj naslednji stavek: "Spet lučka gori," na kar je veselo odvrnil: "Ooo, a ti si!" Ja, na "ti" sva. Pa saj se spodobi, vidim ga precej pogosteje kot recimo lastne roditelje.

Spoštovani mehanik si je seveda precej na ti tudi z mojo denarnico, ki zadnje čase obilno krvavi. Hvalabogu izgube vsaj delno kompenziram z novim programom športnih stav, ki sem ga uvedla. Vedno aktualna stava je odgovor na vprašanje "Na katerem delu avtoceste med Višnjo Goro in Ljubljano bo Helga prižgala lučko za elektroniko motorja?" Trenutno vodim jaz z odgovorom Šmarje-Sap, ki le redkokdaj sfali, stave pa zbiram tudi v komentarjih.

Resignirano sporočam, da sem se odrekla vsem ambicijam po prevzetju persone gospoda Flicka ov di Geštapo. Vsi, ki ste imeli pred leti iskrive pripombe na moj črn usnjen plašč, se lahko obrišete pod nosom. Razen, če se kolektivno ne zavemo dejstva, da sem pravzaprav Von Smallhausen.

Au revoir

Bil je moj prvi in zdaj ga ni več.
Ste že kdaj slišali, da tistega, o katerem veliko govorimo, skoraj zagotovo ljubimo? Po tem kriteriju je bila moja ljubezen brezmejna. Kako ne bi govorila o njem, če je bil pa:



1. Umetniška duša brez primere
Njegov medij je bil zvok. Glasba, s katero je polnil najin skupni čas, je bila crossover med francoskim šansonom in dobro staro tehnažo. Z glasbo je sporočal svoja prefinjena občutja, od radosti do svetobolja. Pravi Francoz s kančkom slovanske duše. Nikoli ne bom pozabila tistega trenutka na priključku južne obvoznice na dolenjsko avtocesto, ko je iz sebe spravil popoln akord. C-dur, se mi zdi.
2. Skrbnik moje sreče
Vedel je, da imam rada morje. Tudi njemu je bilo pri srcu, če izvzamemo smolo, ki pada z borovcev, in kakšne agresivne veverice v kampu. No, zato se je vsakič znova odločil, da z morja pač ne bomo šli. Če je bilo treba zavoljo tega na poti domov pridelati vnebovpijočo vročino in nekaj ur čepeti na Ravbarkomandi z mešanimi občutki in telefonom v roki, pa naj bo. Morja ne damo.
3. Copata par excellence
Peljal me je kamorkoli sem hotela, kadarkoli in brez ugovorov (razen prej omenjenih glasbenih presežkov). OK, manjša izjema je z morja domov, odpustimo mu. Tudi nakupovanje in mali milijoni opravkov ga niso motili  Nikoli se ni pritožil nad absurdnimi količinami mojih čevljev ali vprašal, zakaj se mora večina njih nahajati v prtljažniku.
4. Moj zaščitnik
Branil me je pred ninja škarpami in njihovimi napadi iz zasede. V svojih poslednjih trenutkih je poskrbel, da sem ostala dokaj cela, četudi ga je to stalo življenja. Takih ne delajo več. (Resno, bil je letnik 2000, to je že krepko za nami.)

Za vse to in še premnoge dogodivščine se mu iz srca zahvaljujem. Rene, bil si najboljši slab avto na svetu.

Pa še posmrtni portret (Zgodba na kratko: Nekaterim se je uspelo kar naenkrat ustaviti na prehitevalnem pasu avtoceste. Nama ni. Vsaj ne na manj spektakularen način. Rene je bil le Francoz z žilico za dramo.)

Toda obupujmo nikar, življenje gre naprej. Spoznajte Helgo.