Swing na zaslonu je boljši od swinga ne sploh ...

Slika: Swingcopation

... in ker sem zadnje mesece totalna lenoba in se ne spravim plesat, hkrati pa težim in jadikujem, da pogrešam swing, buljim v swing videe.

Še vedno je moj najljubši legendarni posnetek iz filma Hellzapoppin, na katerem so davnega leta 1983 plesali Whitey's Lindy Hoppers. Nekateri pravijo, da v tem videu najdemo tudi prvi posnetek rap glasbe (to je tisto na začetku), predvsem pa najdemo čisto odbite in noro natrenirane plesalce. Izbuljite oči še vi.

Ja, včasih so znali. To pa ne pomeni, da ne znajo tudi danes. Naslednja sta Dax Hock in Alice Mei, ki sta bila tudi pri nas. Tole je ista zvrst swinga, lindy hop, efekt pa je precej drugačen.

Imamo krompir, da sta nas pred nekaj leti v malo Slovenijo prišla učit taka frajerja, ane? Malo kasneje sta prišla pa Steve Garrett in Heidi Salerno, ki sta postavila svetovni rekord v največ balboa obratih v eni minuti. To pomeni, da sta hitra. Zelo, zelo, zelo hitra.

Da pa se malo odpočijemo, za konec še en simpatičen Spiderman, ki ga plešeta Orion Hall in Colleen Vernon. Teh dveh pa ne poznam. Še. :)

Ja, bo treba obrisati prah s plesnih čevljev. Že gledam na Swingkidse, kdaj in kje se pleše.

Nicholas Brothers ali Vsi moji vzorniki so popolnoma nori

Poglejte tole. Če ste hudo nestrpne narave, začnite okrog 2:40.




Poberite čeljust s tal.



Tole sta Nicholas Brothers, plesni duo s prve polovice prejšnjega stoletja. Odraščala sta s staršema glasbenikoma, ki sta delala v gledališču. Seveda ju je življenje peljalo v to smer. Razvila sta svoj stil plesa, ki k stepu doda elemente akrobatike, baleta in drugih zvrsti. Nekateri so ga poimenovali kar flash dancing.  Čeprav nista imela nobenega uradnega plesnega znanja, sta postala legendi. Fred Astaire je njuno točko iz filma Stormy Weather označil za najboljšo plesno točko, ki je bila kdajkoli posneta:



Tale stric, ki tako dobro scatta, je seveda Cab Calloway. Pa tudi Nicholasova brata sta bila dobra vokalista. To je ta štos, v tistih časih so bile zvezde all-singing all-dancing čudeži na dveh nogah. Zdaj imamo playback, vizualne manipulacije, to in ono čudo tehnike. Bi razni velezvezdniki sploh kaj spravili skupaj brez te šare?

Ah, ja. Pustimo. Namesto tega naj bo na koncu moja najljubša točka, v kateri nastopata Fayard in Harold Nicholas, pa Dorothy Daindridge (tudi Haroldova žena, mimogrede) in fantastični Glenn Miller Orchestra:



Pa še spletna stran Nicholas Brothers, če ste firbčni.

Novoletovanje

Holy cow, it's 2010!

Se opravičujem za izposojeno eksklamacijo, ampak "Sveta krava, 2010 je!" pač nima istega zvena. Pa dajmo, zaplavajmo v vode nagravžnega egocentrizma in poglejmo, kako je Baba Zmešana preživela tisto, čemur ljubitelji klišejev/sovražniki astronomije pravijo najdaljša noč v letu. V kratkih slikah. Morda tudi kakšnem haikuju, ampak nič ne obljubim.

Začelo se je v štiričlanski damski zasedbi (Jerry, Taja, Nena in jaz), ki se je praznovanja lotila na izjemnem multikulturnem nivoju. Japonski suši žur z načeloma francoskim vinom in pristnimi slovenskimi bedarijami. Suši morda ni bil tako manekenski in ortogonalen kot tale na sliki, toda videz ni najpomembnejši. (Pomembno je to, da zadeva razpade na pol poti do posodice s sojino omako.) Naše slike še pridejo.

Hec je bil, seveda:

Spodnje perilo, 1 kos - 5.00 eur

Darilni papir - 1.29 eur

Dekoracija - 1.59 eur

Videti Neno, kako z roza pikčastimi tangicami na glavi nazdravlja novemu letu - neprecenljivo. 

Taja je od omenjene med drugim dobila variacijo Magic 8-ball. Super stvar. Smo jo vprašale cel kup neumnosti. Med drugim tudi, ali bo tukaj pišoča naslednje leto še vedno kronično samska. Je rekla "Absolutely." Blazno sem šokirana.

Po polnoči in dveh šampanjcih smo se spravile v SEM-a na swing silvestrovanje. Moram priznati, da sem imela določene dvome o uspešnosti tega žura. Bolj se ne bi mogla zmotiti. Uživancija na celi črti, dober obisk,  pozitivna energija je kar prasketala naokrog. In, oh, fantje, res dobro vodite, četudi je sledilka že nekoliko prešerne volje.

Utrinek: Laura je na žur prišla v majici z bleščicami. Z žura smo absolutno vsi odšli v majicah z bleščicami. Pa suknjičih. Pa krilih. Pa čevljih. Videti smo bili kot neki trendy vampirji, drugače smo pa čisto v redu osebe, prisežem.

Neka druga damska ekipa je po izgonu iz raja zavila še na Metko. Tam smo se malo razteple in nekaj nas je pristalo v Tiffu/Monoklu. Ker nam ni bilo do plačevanja astronomskih vstopnin za bumbum-zpzp v Gali ali kje drugje. Nekaj ur in Madonninih uspešnic kasneje smo odcapljale domov.

Utrinek:

-1-: "O, kako pa to, da je pumpa odprta?" 

Taksist: "Ura je pet čez sedem, gospodična." 

-1-: "U. A. Aja." *se pogrezne v rahlo osramočeno tišino.

Praznovanje je bilo v skupnem seštevku eno boljših zadnja leta. Kar se tiče novega leta pa ... Dedek Mraz se je očitno učil od mojega prejšnjega frizerja, ki mi nikoli ni naredil čisto take frizure, kot sem prosila. Dostikrat je bila njegova verzija precej boljša od zaželjene. Zaenkrat kaže, da bo zame letos hudo pestro, več povem kdaj drugič.

Upam, da ste lepo novoletovali, dragi vsi trije redni bralci, in vam želim frizerska dedkomrazovska presenečenja v letu 2010.

Spoštovani gospod čevljar!

Saj bi vam j***** m****, ampak sem vašo gospo mamo že srečala in ni pretirano privlačna.


P.S.: HOČEM. SVOJE. ČEVLJE.

Osebna glasbena renesansa

Odraščala sem v prepričanju, da se je poslušljiva popularna glasba začela tam nekje v petdesetih. Natančneje, s tole znano vižo, ki naj bi zaznamovala začetek rock'n'roll glasbe.



Krivim starše. No, pravzaprav jih ne krivim, hvaležna sem jima (predvsem fotru) za kvalitetno in široko rockersko izobrazbo, ki je predvsem v zgodnjih najstniških letih služila kot dostojen zaščitni sloj, od katerega se je odbila večina osladnih popastih glasbenih primerkov iz sredine devetdesetih. Po našem stanovanju so pač odmevale kitare. Beat that, Caught in the Act. Še danes lahko malce vzvišeno osupnem ob podatku, da kdo od mojih vrstnikov ne ve, kdo so bili recimo Cream, the Police ali pa, bog ne daj, Dire Straits.

Pa vseeno. Veliki premik v mojem zavedanju se je zgodil hkrati z mojimi prvimi koraki swinga. (Ne, to ni tisto, na kar ste najprej pomislili.) Swing s sabo skoraj neizogibno prinese jazz, prinese eight to the bar progresijo, prinese čisto novo glasbeno obzorje. (In nehajte javkati, da "ne razumete jazza". To je floskula. Poslušajte in ugotovite, kaj vam je blizu in kaj ne.)

Tako se danes na mojih playlistah med raznimi Soundgardni, Bushi in Queeni potikajo tovrstne genialnosti:



Ja, original je in vedno bo od Bobbyja Darrina. But Lady Ella rips it.

Pa še ena bigbandovska klasika:



V tem jaz slišim Afriko. Pa ne samo jaz. Swing Jam, anyone?

Vesoljni šodr od nazaj naprej. In Twestival Ljubljana.

To popoldne je bilo eno tistih, ko napol pričakujem, da bom samo sebe nekje srečala. In se gladko zignorirala, ker se mi mudi. Pejmo od konca, za hec.

3.) Final stretch sestanek za jutrišnji Twestival Ljubljana
Zmenjeni smo bili pri Zajcu, kamor sem seveda zamudila (gl. točko 2). Gasili požare z mobilnimi telefoni, planirali in B-planirali, ustanovili sweatshop (Had se je izkazal za hudega kapitalističnega šefa), naredili broške, ki jih bodo obiskovalci dobili kot darilo ob prispevku, se narežali in sploh. Dobra novica: pridobili smo kar tri sponzorje. Degriz.net je prijazno doniral misteriozni znesek, ki ga objavimo jutri, D.J. Don in Bone-Bones pa hrano za živali. Zavetišče Horjul bo vse to zagotovo koristno uporabilo, upamo pa, da se tudi jutri na festivalu v pujsku nabere konkreten znesek. Aja, program je pa takle:

Vrt Na Rožnem Krajcu (Pri Zelenem Zajcu)
17.00 Swing Kids Slovenija
17.15 duo GlosaArt
17.45 BTK
18.15 -18.30 – prekinitev TwestivalLJ zaradi cerkvenega nabijanja zvonov (A ni to najboljši del programa? :) )
18.30 M.U.D.D.
19.10 Nove konzerve
19.40 Orientalske plesalke skupine Leyli
20.30 Zgrešeni primeri
21.00 Šola za nastopanje Bast
21.25 Ultra

Pri Zelenem Zajcu
22:00 – Kolja (@kozhman)
24:00 – Packa (@Vrisk) in Šušu (@SusuUrbano)

In ja, vse, kar sem našla, je polinkano. Ker sem Tako. Zelo. Kul. Lahko je pa tudi kaj narobe. Ker Tako. Kul. Pa. Spet. Nisem.
Ostale twestivalije so doma na uradnem blogu. Poglejte jih. In pridite jutri.

2. Kooončno naročila swing čevlje!
Kar me bo teplo po denarnici, seveda, ampak stari tako abruptno razpadajo, da me je že kar sram. Novi bodo podobni tem (ampak seveda neskončno lepši):

1.) Se zglasila na uredništvu.
Z ropotajoče-parkirajočim avtom, ki mimoidočim izvablja nasmeške in krohot. Hvala, Rene. No, moji sumi so se žal potrdili, naš ljubi mesečnik je pod krizoidnimi pritiski metamorfiral v četrtletnik. Četrtletnik!!! I needz moar job. Kaj reče zaposlen FDV-jevec nezaposlenemu FDV-jevcu? "A bi pomfri zraven?". Sicer imam zdaj en kratkotrajen impro gig, potem bo pa žalost. Razen če mi uspe veliki met za zaželjenega podiplomca v Angliji in potem z neba priletijo vile in mi podelijo bajno štipendijo. Ampak to se itak dogaja vsak dan.

Skratka, jutri bo žur in potem bomo mislili naprej. Ali nazaj. Mogoče malo v levo.

Senigallia, prvič

Prvič, ker sumim, da bom tole razbila na več postov (in eden bo samo o ledeni kavi). In prvič, ker sem bila tam prvič.


Senigallia je obmorsko mesto v Italiji. Za plesalce swinga, rockabillyje etc. pa je Senigallia predvsem žur. Tam se namreč vsako leto zgodi mali raj na Zemlji, zvan Senigallia Summer Jamboree. V praksi to pomeni plaža čez dan (dan se začne, ko se pač zbudiš) in ples do jutra.

Nekateri srečneži si lahko vzamejo ves teden časa. Ostali pa smo se pripravljeni za podaljšan vikend voziti 500 kilometrov v vsako smer. Ker smo malo zmešani, vemo.

Smo šli s camperjem, kar je bila res zmagovita ideja. Najprej dečve od Ljubljane do Kopra z mojim Renejčkom, ki je spet na veliko čustvoval in se ni odzival na moje pripombe v stilu: "Pred enim mescem si bil na servisu, nimaš nobene pravice škripat!". Kako sem mu ponotranjeno ploskala, ko smo končno parkirali in se spravili v našega Forda Genesis-in-še-ene-tri-imena ... Vozil je Luciano, hvalabogu, z mojim avto-moto talentom bi namreč končali v prvi oljki in/ali jarku.

Čez Padsko nižino je bilo VROČE. 41 stopinj. Klima je malce pozabila, kaj je njena osnovna funkcija, in je bila tam samo za okras. Vsi deli telesa so se mi lepili na vse druge dele telesa in sladoled, kupljen na eni od črpalk, je bil pri najboljši volji le sobne temperature. Zašli smo samo enkrat (!). Ob prihodu smo ekspresno našli parking za avtodome, hvaležni za dejstvo, da je zraven črpalka, voda in trgovina, ter da smo od plaže oddaljeni za dober pljunek.

Plaža peščena, morje tako toplo, da smo bili kar malo razočarani, ampak vseeno je bila to prepotrebna odrešitev. Za kosilo pašta, potem pa plesat.

Festivalsko dogajanje se je odvijalo na več lokacijah v centru. Štanti z vintage oblačili, narejeni zato, da jaz vzdihujem in se zadržujem, oldtimerji, ob katerih se sicer ne moreš slikati v obscenih in kičastih pozah, ker so za ograjo (kar je čisto razumljivo), trije odri. Na enem od plesišč se najdemo s Petro in Krištofom. Ko je programa v centru konec, se Maja in Marija odpravita proti camperju, midva z Lucianom pa sva dovolj blesava, da pičiva še na afterparty v klub malo izven centra. To je bila ena boljših odločitev. Trije floori, dober bend, dobro vzdušje. Srečamo še Vintage ekipo in ne glede na vsa prizadevanja imam kar naprej v roki kozarec. Naredi se dan in najine molitve so uslišane, kajti zastonjski avtobus se dejansko pojavi in nas odloži v centru. Spat. Za dobri dve uri.

Nadaljevanje sledi. Fotke tudi.

Delovna temperatura

Mislim, da sem jo v zadnjem mesecu ali dveh dosegla. Po več kot enoletni ledeni dobi, ki je bila NADVSE ZABAVNA.

Mislim seveda na delovne navade, doseganje rezultatov, omejitev zapravljanja časa. Na diplomo, kajpak. Namreč, kar se dela tiče, sem najmanj Dr Jekyll, Mr Hyde in še njuna babica v eni osebi. Po eni strani sposobna nadčloveškega zaganjana v mišn imposibl, dokler ta ne postane mišn akomplišd, po drugi lenoba brez primere. Aja, pa rože imam rada. Perfekcionističen flegmatik. Brihtna trapa.

Po divjaškem zaganjanju v vseh štirih letnikih faksa, ki je rezultiralo v izpitih, opravljenih v prvih rokih z nadvse seksi povprečnimi ocenami, med katerim sem 'folgala' še dve do štiri študentske službe, je prišel On. Tisti z magičnim imenom. Tisti, ki je hkrati angel in demon. Absolventski staž.

Mater, je bilo ljubko, vsaj na začetku. Spanje do n-tih dopoldne, visenje na raznih Facebookih brez slabe vesti, tavanje po mestu brez gledanja na uro, kvazislužbica, ki je bila bolj žur kot pa dejansko delo in tako dalje. Uspešno potlačen občutek krivde, ker ne pišem diplome in ker iz omenjene službice nikoli ne bo kariere. Niti slučajno ne obžalujem tega obdobja, čeprav bi ga lahko izkoristila in malo več potovala. Sicer pa, finančno nisem bila ravno na vrhuncu. Ampak to itak nikoli nisem.

Dolgoročno pa tako obdobje zahteva svoj davek, in to ne samo v smislu izstradane denarnice. Možgan se poleni. Namesto živahnih poskokov in verbalnih izbruhov ob provokaciji iz njega izvlečeš samo še zategnjen "No, ja ...". Ko se sreča z nalogo, ki bi jo sicer opravil z levo (hemisfero?), mora kar konkretno zakopati, da jo reši. Po njem plešejo trivialnosti, pa še te v zmernem ritmu.

Kako sem se izvlekla iz tega? Najprej, delo, ki predstavlja izziv. V mojem primeru novinarstvo, ki ni ravno moj foh. Super stvar, samo odmerek je bil premajhen, vsaj na začetku. Te dni je včasih že kar malo prevelik, ker po enem letu opravljam drugačne naloge. Druga sestavina rešitve je precej bolj pomembna.

Reče se ji Panika. Tista jozos-a-smo-že-N-tega, mater-diploma-ali-vračanje-štipendije panika. Najprej sem migala pozimi s teoretičnim uvodom, ki je sicer ubijal boga v meni, ker imam rada konkretne podatke, jasne teorije in podobne čudovitosti, moja literatura pa je bila tipa veliko govoriti, malo povedati. Ampak nekako smo spacali. Vmes sem imela rahel digressio v delo, ker so me okronali za web urednico in mi začeli dajati fensi intervjuje. Potem je prišel april in dobila sem avto. O aprilu raje ne bi. Tu bi se lahko zalomilo. Lahko bi zajadrala v kombinacijo delam, furam in žuram, diplome pa ni na vidiku. Hvalabogu me je rešil drugi odmerek Panike.

Maj sem preživela za ekranom. Večkrat po osem do deset ur na dan. Prva polovica meseca je bila diplomsko delovno intenzivna, torej precej suhoparna. Očitno je treba, da se izvlečeš iz kotanje, najprej konkretno pritisniti na plin. No, ta raziskava in analiza je z današnjim dnem končana, čaka me pa še ena, manjša. Hkrati pa se je zgodilo tisto ključno. V meni se je zbudil the mean, lean planning machine, natreniran v letih logistike zavoljo življenja izven Ljubljane in omejenosti na javni prevoz ter dobro voljo bližnjih. Spet sem se prijavila na plesni tečaj, pustim se zvleči na razstavo, koncert ali pivo kar tako. Ali pa tja zvlečem druge. Svoj urnik prilagodim tako, da lahko počnem vse to, ne da bi zabušavala. Našla sem ravnovesje med hecom in resom. Hvala ti, teta Panika!