Status report

Ne sprašujmo se, zakaj je Baba Zmešana obmolknila. Ni tako zanimivo, da bi se bilo vredno obremenjevati s preteklostjo, pomembno je to, kar je tukaj in zdaj, vsaj tako pravi Buda, kar so mi povedali v seriji The Finder, ki sem jo pravkar gledala, mimogrede, ni švoh, škoda, da je bila samo filler, ko je bila gospodična Deschanel a.k.a. Bones na porodniški, ampak vse se enkrat konča, morda se bo tudi tale poved, pa tudi moja blogpavza, in, ja, če še niste pogruntali, še vedno imam zelo, zelo rada vejice.

Bom pa zelo vesela, če me boste vprašali kaj zanimivega. Zato že na začetku opravimo z bolj očitnimi vprašanji:

A sploh še kaj pišem?
Sto na uro, ampak ne na tem kotičku internetov. Če ste firbčni, poskusite za tem ovinkom.

A sploh še kaj tvitam?
Bolj švoh. Morda pa me kdaj spet pograbi 140-znakovna mrzlica.

A sploh še kaj plešem?
O, ja. Vsake toliko si vzamem swing break, ker sem betežna, sem pa vsekakor še zraven. Pridite nas kaj pogledat, v živo, na Facebooku ali spletni strani Swing Kids Slovenija.

Kaj sploh počenjam?
Delam. Špilam. Ukvarjam se z gospo mačko, gospodom psom in gospodom boljšo polovico (ne nujno v tem vrstnem redu). Berem. Besno. Rišem. Premalo. Kuham. Perem. Ne likam. Nikoli. Hodim na Magic turnirje. Tavam naokrog. Včasih tudi spim.

Dragi vsi trije redni bralci, upam, da sem vas našla v dobrem stanju. Vsi skupaj pa upajmo, da bom kmalu napisala kaj zanimivega. Vprašajte me kaj. Povejte, o čem bi brali. Recimo v tistem ogromnem, praznem in zevajočem okencu za komentar.

Anti-ekološki vpliv podmladka

Zadnje čase ne mine dan, da kdo, ki ga poznam, ne spravi na svet potomca. Vsi avtorji prihodnje generacije, načeloma veste, kdo ste (vsaj upam, da ste opazili, da ste nenadoma nekam starševsko opredeljeni), še enkrat prav prisrčno čestitam.

In ker se ljudje rojevajo na levi in desni, se tudi med kosilom v službi začne kakšna otroško obarvana debata. Recimo taka, čisto moška, z začetkom nikjer drugje kot pri jeklenih konjičkih. Pa pravi J. mlajši (brat, to je) starejšemu, da bi si mogoče omislil karavana. Starejši na to odvrne, da morda res, ko bi le vedel, kaj za vraga naj s karavanom počne. Pa mlajši vehementno začne, da bo za karavana prišel čas, ko bo čas tudi za ... (V tem trenutku ga J. starejši pogleda s pogledom, ki pravi, bratec, ne pozabi, kdo ima ultračrn pas v karateju, in glas J. mlajšega se opazno stiša.)

Navrže pa, da je res neka žlahtnica ob pričakovanju potomstva majhen avto zamenjala za neko bemflasto kravo, ki jo parkiraš čez najmanj dva boksa po dolžini. Tomaž, sicer vnet zagovornik bemflastih krav in druge tovrstne živadi, pripomni, da ne ve, zakaj si ljudje ob pričakovanju otrok sploh kupujejo večje avtomobile, saj voziček pa ja stlačiš v vsak prtljažnik. Seveda vzrojim, da vozička pa ja sploh ne stlačiš v majhen prtljažnik, ker smo Helgo nekaj deset minut posiljevali z eno manjših kočij za pamže, pa se zakoni fizike kar nekako niso hoteli ukloniti našim zahtevam. Ugotavljamo, da pravzaprav res, bivša sošolka tudi, pa Jožetov brat in njegova, pa od sosedove znanke sestra pozna tipa, katerega kanarčka je nekoč požrla mačka ženske, ki je prav tako morala zamenjati avto zaradi vozička in tako nadalj inu v nedogled.

Ergo, zaradi potomstva si ljudje omislijo večje avtomobile. Kot strela z jasnega useka Tomaževa modra ugotovitev: otroci imajo izredno negativen vpliv na ekologijo. Nekaj bo očitno treba ukreniti. Predlagam ekološke subvencije za kondome.

Dragi nakupovalni centri!

Poglejte na koledar. No-vem-ber, bemumast.

Smisel življenja in druge bedarije

Ergo, dragi vsi. Vrnila sem se z morja, 24 ur neprekinjeno jamrala, ker sem se vrnila z morja, zajadrala na valu svetobolja, globoko razmislila in ugotovila, da je tisto bistveno, kar moje življenje trenutno potrebuje, da dobi senco smisla, poni. Če se da, roza.

Tale je izpod peresa oziroma tableta naše in vaše Betmenke, za kar se ji z dna duše zahvaljujem. :)

Ajde, gremo nazaj devat.

Vstala iz groba

U, a, zomg, omg. Vstala iz groba. Vem, ja. Sprašuješ se, kdo zahudimana sem in kaj počenjam v tvojem RSS bralniku. (Mimo gredice, če te nadvse modre poteze še nisi potegnil/-a, jo lahko zdaj. Dovolim.)

No, dovolj bodi brezsramne promocije. Preidimo k bistvu, je rekel nek znani profesor, in nadaljnje pol ure opletal okoli grma, mlatil prazno slamo in se izogibal zajcu (iz omenjenega grma, kakopak). Mogoče sva s presvitlim profesorjem malce v žlahti.



Bistvo, drugi poskus. Zakaj je moj blogić od zapuščenosti skoraj smrt storil?

1. Služba. Saj ne, da me gonijo delat dan in noč, da dete zgarano nima časa iz sebe stisniti tistih nekaj sto znakov vsake kvatre enkrat. Ampak v moji službi, če še ne veste, delamo internete. In da delamo dobre internete, kar naprej visimo na internetih. Ko pridem domov, se mi ne lušta spet gledati v internete. Evo, pa imam. Postala sem Corporate Sally (Inkorporirana Špelca?). Bes me plentaj.

2. Socialno življenje oz. the remnants thereof. Od (približno) osmih do (približno) štirih, potem pa domov likat in spat ni moj stil. Če izbiram med pivom z mojimi najdražjejšimi in klofanjem po tipkovnici, zmagajo najdražjejši. OK, zmaga pivo, ampak najdražjejši so ljubko darilo ob nakupu.

3. Pekel je ujet v oklep ledu (Lucifer se baje uči umetnostnega drsanja in blazno uživa), prašiči izvajajo lupinge nad našimi glavami, Sveti Nikoli piše na koledarju, nebo nam je zgrmelo na glavo z vso silo. Vse hkrati. Ime mu je Domen.

Takle mamo. Ampak bom malo bolj pridna, semi-obljubim. Imam že v mislih en post o hrani. Mmm, hrana.

P.S. Mačka in Rene vas pozdravljata. Prva je pridna, drugi pa blagoglasen in škilast. Več o tem v nadaljevanju sage o najbolj nerazumljenem avtu na svetu.

Danes se začne leto tigra

Kdo za vraga se je odločil, da bo letos vse možne februarske praznike stlačil na en kup? Včeraj smo se šli pustno soboto, danes je famozno Valentinovo (ki ga ne bom prešimfala, ker bi to zvenelo zelo zagrenjeno) in še kitajsko novo leto. Leto tigra.

Yes, you can point and laugh, ampak do neke mere verjamem v kitajski horoskop. Če ne drugega, je vsak horoskop zanimiv že z vidika avtosugestije. Pa poglejmo, kaj si lahko sugeriramo od danes naprej.

Velika stara sanjska knjiga leto tigra opiše takole:

• eksplozivno, začne se silovito in konča slabotno
• zaznamovano s prepiri, vojnami in pogromi
• širokopotezni načrti
• diplomacija na preizkušnji
• nepremišljenost se maščuje
• prijateljstva in sodelovanja se hitro sklepajo in razdirajo
• oživljanje zanemarjenih pravd, stav in dejavnosti
• vročičnost, ki izlušči, kar je v nas najplemenitejšega
• vse cvrči in je začinjeno s humorjem

Jozosmarija, no. Bi si vi tole sugerirali? Jaz raje ne, z izjemo zadnjih dveh, pa še za ti dve imam avtorje na sumu, da so jih dodali, da bi me malo potolažili. Ergo, sem se odločila, da se danes zame leto tigra ne začne. Namesto tega bom imela recimo leto želve. Take velike, s štirimi sloni na hrbtu.

Dragi Dedek Mraz!

Vsako leto ti pišem, ti pa me očitno nimaš v RSS-ju. Potem moram pa vse sama. (Ah, desci ...)

Kot veš, sem nekaj let zapored moledovala za samopišočo se diplomo. Nič od tega, seveda. Pa sem jo spacala sama, nato nekaj mesecev gledala v zrak in žvižgala, včeraj pa zagovarjala in, ja, preživela. Okej, tvoj doppelganger (dr. Zlatko, za vse FDV-jevce) je bil predsednik komisije, ampak nikakor nisem prepričana, da si imel ti osebno prste vmes.

Prosjačila sem tudi za raznorazne usluge za svoje najdražjejše. Pa Nena še vedno nima čisto pravih plesnih čevljev (Bog nam je priča, da ima sicer mnogo drugih ... ), pa tudi komu drugemu kaj manjka. Tudi vila z bazenom še nima kljukice na seznamu. Da o mojem idealnem moškem sploh ne začneva, dragi Dedek.

Definitivno hvala za Reneja, čeprav nisem prepričana, da sem kdaj eksplicitno prosila za nevrotično francosko kripo, ki pri desetih letih tako učinkovito tesni, da večino zime sploh ne vidim ven in vozim na posluh. Ga imam pa zelo, zelo rada. Tako rada, da sem letos smrekico postavila kar vanj namesto v stanovanje. Kot prava "pocestnica" tako ali tako največ časa preživim v avtu. Ehm, za volanom. Vozeč se, namreč. Da ne boš imel kakšnih idej.

No, s čim te bom gnjavila letos? Reciva takole:

• da bi se moje življenje nadaljevalo v takem poskočnem tempu;
• ampak da bi kdaj vmes kaj spala;
• da bi se ljudje lepše obnašali do živali;
• da bi se ljudje lepše obnašali do ljudi.

Aja, pa če se da, pošlji dva do trideset škratov, da mi malo pospravijo stanovanje. Dobijo kavo in kosilo (privzameva, da pomivajo tudi posodo, seveda).

Predvsem pa, Dedek Mraz, kul si. Tako in drugače.

Rada te ima tvoja

Ena

Zgodba o Alatrii Trikrat Rojeni

Oh yes, the g33k times are here again. Začenjamo novo D&D kampanjo. (Tukajle poglejte, kaj je to. Pa ne zgražajte se preveč.)

Tokrat smo na na morju in se hecamo s pirati, je rekel DM (Dungeon Master, oz. na kratko, Bog i batina igre). Arr. Vsak igralec je moral pripraviti svoj lik in njegovo ali njeno ozadje. Tole je zgodba o moji plavutkasti dečvi, mogoče se vam bo zdela zanimiva.

Alatria je Aventi Druid. Aventi je rasa ljudem podobnih humanoidov, ki imajo prav prisrčne plavutke na rokah in nogah in še bolj prisrčno sposobnost dihanja pod vodo. Druidi so nekakšni tree-huggerji, v tem primeru torej bolj alge-huggerji, ki se pojajo okrog s svojimi domačimi živalmi, blazno štekajo vse, kar je povezano z naravo, vsake toliko pa tudi kaj začarajo ali se v kakšno živalimiro spremenijo kar sami. Ampak pojdimo od začetka.

Na enem od otočkov večjega arhipelaga je živel ribič, ki je imel dva sinova. Njegova žena je bila vilinske rase. Življenje jo je iz celinskih  gozdov njenega ljudstva zaneslo na morje, kjer se je zaljubila, poročila, ustalila in vse, kar sodi zraven. Z ribičem je živela mirno življenje, rodila dva sinova, ki sta na dan, ko se začne naša zgodba, "že skoraj odrasla" najstnika. Očetu pomagata ribariti v radodarnih vodah otočja, kjer rib in drugega življa zlepa ne zmanjka.

Bilo je megleno jutro, ko so se ravno podali na vsakdanjo plovbo. Možje z obale na neposeljenem severnem delu otoka zaslišijo otroški jok. Kaj jok, huronsko dretje! Obrnejo barkačo proti mivkastemu zalivu, zabredejo v hladno morje, prepredeno z algami, in napol v vodi, napol na kopnem zagledajo dojenčico. Kljub medli jutranji svetlobi mlajši sin hitro ugotovi, da ni čisto navaden otrok. Njena koža je preveč gladka, skoraj snežno bela, in ima srebrnkast sijaj. Ko jo vzame v naročje, opazi male, a presneto ostre plavutke na zadnji strani ročic in nožic. "Aventi," zamomlja oče. "Nazadnje sem enega videl na velikem jesenskem semnju v Montonu, le kako se je tale znašla tu?"

Ribiči se nebogljenega bitja usmilijo in jo odpeljejo domov. Njihova mati se v hipu razneži in kmalu postane jasno, da bo deklica ostala pri njih. Nadene ji ime Alatria, ki v starodavnem vilinskem jeziku pomeni morska plesalka. Res, Alatrie ni bilo nikoli treba učiti plavati, v vodi je doma precej bolj na suhem. Otrok odrašča v občutljivo dekle, ki ji v kuhinji malce prevečkrat pade kakšen lonec iz rok, v nevihtnih valovih pa plava prav tako dobro kot v najmirnejši bonaci. Zanima jo vse, kar je povezano z morjem in življenjem v njem, zato najraje spremlja krušnega očeta in brate na ribiških dogodivščinah. Mati, ki izhaja iz vilinskega druidskega klana, jo poučuje o naravi, povezanosti vseh stvari v njej in globoki magiji, ki utripa v zemlji, gozdu in vodah tega sveta.

Ko je Alatria stara osem let, njen oče večino ribičije že prepušča odraslima sinovoma. Bolečine, ki so se zaradi ostrih vetrov zalezle v njegove kosti, so ga pripravile do tega, da ulov samo še prodaja na trgu. Sinova sta mlada petelinčka, prepričana, da očetova lovišča niso nujno najboljša. Nekega dne, ko se jima na barkači pridruži tudi Alatria, spremenijo običajni kurz in se podajo proti severu. Rib je resnično več kot ponavadi, komaj jim uspeva sproti pospraviti vse, kar nalovijo, zato niso pretirano pozorni na okolico. Alatria po podpalubju išče izgubljeni kavelj za dodatno mrežo, ko zasliši krik groze. Za trenutek zamrzne, nato plane proti loputi, toda z druge strani je nanjo prislonjeno neko breme. Ko ji uspe premakniti loputo, je že prepozno. Tisto, kar jo je zaslanjalo, je truplo njenega starejšega brata. Skozi solze v vodi nedaleč od barkače zagleda še mlajšega s prerezanim vratom. Ne spomni se, kako je mukoma prikrmarila barko domov, in ko odpre domača vrata ter se spogleda z materjo in očetom, ji zmanjka besed.

Za dobro leto. Dve zimi, ena pomlad, ena jesen in eno poletje mine, preden Alatria spet spregovori. Njena hiša, zavita v žalovanje, ji v tem času pomeni prej zapor kot zavetišče, zato še več časa preživlja zunaj. Oče kljub slabemu zdravju spet poprime za ribolov, da preživi družino, toda hčerke noče več vzeti s sabo. Zato ta tava po otoku, plava po obalnih vodah in preizkuša znanja, ki jih je dobila od mame. Spomladi se na otoku ustavijo glumači, ki na trgu nastopajo s predstavo, v kateri trike izvaja tudi majhen tjulenj. Alatrii se žival, ki je razen med predstavo dneve in noči zaprta v kletki, zasmili. Njena mati jo je učila, da je živali treba spoštovati in braniti,  zato ga neke noči osvobodi in skrije na severni plaži, prav tisti, kjer so našli njo. Glumači ga nekaj dni iščejo, toda neuspešno. Od tega dne ji tjulenjček Nym sledi, kamorkoli gre.

Vaščani, ki so ji, ker je bila najdena na obali in je preživela krvavi napad na barkačo, nadeli vzdevek Trikrat Rojena, na Alatrio gledajo bolj ali manj postrani. Tudi potem, ko postopoma spet spregovori, ne zna povedati, kaj se je zgodilo tistega dne, ko sta umrla njena brata. Ni družabna, ne hihita se z drugimi dekleti, vsepovsod ji sledi tjulenj. Tudi Alatria sama ima raje živali kot ljudi, razumeta pa jo edinole ostareli oče in mati. Ko je stara šestnajst let, oče podleže bolezni, ki ga je pestila vsa ta leta. Mati je od tega dne le še bleda senca pogumne ženske, ki so jo nekoč poznali. Zaželi si svojega klana, zato se odloči podati na dolgo pot v celinske gozdove, kjer je odraščala. Alatrio skuša vzeti s sabo, toda dekle je tako močno navezano na morje, da se ji upre. Po neštetih prepirih mati in hči uvidita, da se bosta morali posloviti. Alatria se v domači vasi preživlja z ribičijo, toda ker ji vaščani niso ravno ljubi, jo kmalu zanese na večje otoke, kjer se preizkuša tako v plovbi kot tudi v delu plačanke, ki varuje tovore na trgovskih ladjah pred napadi piratov.

Tukaj pa se zgodba šele začne ...

Deževni de profundis

Danes sem na poti domov srečala gospo z največjim dežnikom, kar sem jih kdajkoli videla. Kljub temu je bil njen plašč premočen, po licih pa so ji polzele dežne kaplje.

Najprej nisem hotela razumeti, kako je to mogoče. Odločila sem se za tole: ni važno, kaj imaš, važno je, kako znaš to izkoristiti.

Lahko pa je zgodba popolnoma drugačna.


P.S.: Všeč mi je novi tlak na Krakovskem nabrežju. In rada bi šla še enkrat gledat Slo.

Transcendentalni sanjski smrkci in druge deviacije

Mati so me povabili na kavo in mi povedali, da se jim je sanjalo o govoreči kravi z mačjim značajem.


I think I can top that.



Prejšnji teden po Guinnessovem in Jernejinem rojstnem dnevu sem šla spat bolj proti jutru. Takoj naj razjasnim, da nisem bila pod vplivom nikakršnih drog, srečala sem le nekaj črno-belih prijateljev v pollitrskih (žal ne pint) kozarcih. Odsanjala sem naslednjo sekvenco:

Z nekaj prijatelji in znanci smo pred našo stanovanjsko hišo v metropoli zgornjega roba Dolenjske. Opazujemo sosedovo dvorišče, kjer sedita dva bloodhounda. OK, sicer imajo v resnici tečnega braque jazbečarja, ampak načeloma nič nenavadnega. No ... ne. Kužka sta v velikosti presegala večjega konja. Tu pa se pasji input šele začne. Med nami se namreč vseskozi mota irski volčji hrt po imenu Vito, ki ima do potankosti izdelano rutino: proti tebi zamrmra dobro merjeno žaljivko in ekspresno steče stran. Čez nekaj časa se vrne in ponovi vajo, tokrat z drugim strupenim komentarjem.

Pa mene imajo kužki ja radi!

Nato se začne avto-moto segment. Vseskozi se mimo vozijo pisani avtomobili. Iskreno, takega prometa Višnja Gora ni doživela že od zadnjega Jurčičevega pohoda. Tega dela se žal spomnim le v skicah.
Prva: Moji prijatelji se tlačijo v avto starejšega tipa, nekaj med fičom in diano. Avto je poln velikih bombonov, ki jim, ko sedijo, segajo do ramen.
Druga: Mimo se pripelje moj ata v nekakšnem križancu med rollsom in manjšo jadrnico. Poskuša zaviti na dvorišče, pa mu dimenzije vozila tega ne dopuščajo. Obupa.
Tretja in zmagovita: Po cesti se iz ene smeri pripelje srčkan svetlo moder Volkswagnov hrošč. Ta stari, seveda. Hkrati z druge strani pripelje bel avto neznanega izvora, poln smrkcev. Ja, smrkcev, pač. In ker je hrošč moder, smrkci pa tudi, lahko en avto zapelje naravnost skozi drugega kot duh. Nobenemu se nič ne zgodi.

Na tej točki si rečem, zdaj bo pa dovolj, in se zbudim.

Najbrž ni treba poudarjati, da so sanjske bukve obupale nad mano. Kakšnemu terapevtu, ki se ukvarja s sanjami, sploh ne bi upala povedati te štorije, ker bi v hipu zaprl prakso in šel v Španijo obirat pomaranče. Še posebej, ko bi mu zaupala, da so take sanje zame nekaj povsem običajnega.

Kids in njihovi mediji a.k.a. Mularija in tehnologija

Odkritjece dneva ali kaj delajo sodobne komunikacije:

Ker je v sredo treba oddati poročilo za evalvacijo projekta nešto blabliblu, seveda ždim na youtube-u. Od nekod se v ozadje možgana prikrade glasek "Poglej, če je gor kaj od MGMT." Ker si že nekaj časa obljubljam, da bom pogledala, kdo ali kaj je to. Ker se zavedam, da sem se glasbeno zataknila v devetdesetih. Kar pomeni, da se staram. Kar se ne. Sploh.

SKRATKA!



Tale video sem srečala. Zanimiv pa ni video kot tak, pač še ena fan kreacija, ampak zgodba v "more info". Stric avtor pravi: "Ray Tintori, who has directed 3 official videos for MGMT, finds my fan video online and invites myself and my two actors to come to New York to appear in MGMTs next official video for Electric Feel."

Pred dobrimi desetimi leti si lahko samo sanjal o tem. Ja, lahko si bil fan nekega benda. Lahko si v garaži žulil njihove komade in s kamkorderjem (sic!) snemal videe in ne vem kaj še, ampak možnosti, da te taisti bend odkrije in povabi k sodelovanju so bile pa v rangu z možnostmi, da jaz osebno takojci zdajci postanem profesionalna balerina. Danes je očitno tudi to možno. Možno je še kaj resnejšega (Twitteraši: #iranelection, need I say more?). Sodobna informacijska tehnologija je dvorezen meč, ampak občutek imam, da ga bo mlada generacija znala vihteti, kot je treba. Medtem, ko se mojemu fotru pojavijo rosne kapljice na čelu že ob pogledu na računalniški ekran, zna vsak pokovec počenjati z mašinerijo stvari, o katerih še včeraj nismo niti sanjali. Kaj bo čez pet, deset let? Ali je naša domišljija sploh sposobna toliko, kolikor jo lahko podpira tehnologija?

Torej, kljub temu, da mi gre sodobna civilizacija z vsemi svojimi pretenzijami in komplikacijami pogosto krepko na živce, me včasih kar malo navduši.

Nomen est Omen

Evo, čas za en nagravžno egocentričen post. Tokrat ne o tem, kako sem jaz kot taka oh in sploh fajn, ampak o mojem imenu (ki je oh in sploh fajn).

"Ena."
"Ja, res mi je tako ime."
"Ne, ne Eva."
"Ne, Ema tudi ne."
"NE, JOŽICA TUDI NE."
"Grrraaaughl!!! (bum, tresk, pow in sorodni zvoki, izpisani v ličnih oblačkih)"

Večina ljudi, ki se jim predstavim, sodeluje v tovrstnem dialogu, ali pa se mirno odločijo,da sem "kr ena". Tudi prav. Hvala, starši.

Moja neposredna prednika imata celo logično razlago za to ekstravagantno poimenovanje (ki se, mimogrede, izgovori z ozkim e), ampak trenutno se mi ne ljubi razpredati te štrene. Življenje z nenavadnim imenom (trenutno nas je v Sloveniji 18) je ... pestro. V denarnici imam malo morje potrošniških kartic za popuste, ki veljajo za neke neznanke, razne Eve in Ine, ki se pišejo čisto tako kot jaz. Čeprav vsakič bebavo počasi črkujem te tri črke, jih napišem z velikimi tiskanimi in dodam "Tako kot številka," jim še vedno uspe. Pri predstavljanju redno vlečem iz torbice osebno, največji štos pa je, ko se predstavim hkrati z našo Neno. Mimogrede, dragi dolgoletni prijatelji, še vedno čakava na dan, ko se ne bo nihče več zmotil in mene poklical Nena ali njo Ena. Bilo bi osvežujoče. :)

Prednika seveda nimata pojma, od kod se je to ime vzelo in kaj pomeni. Sodeč po Velikem leksikonu imen naj bi bilo nemška oblika grškega imena Helena, ki pomeni plamenico oz. baklo. Drugi viri pravijo, da gre za keltsko ime, poenostavljeno inačico Eithne oz. Ethniu. Ta dečva ima pomembno mesto v njihovi mitologiji, saj je Balorjeva hči, ki je šmirala z nekim sumljivcem in rodila trojčke. Kljub prizadevanjim njenega očeta eden od trojčkov preživi in, kot je prerokovano, ubije svojega dedka. Fajn žlahta, mar ne?

Pri Keltih Ena pomeni mali ogenj ali jedrce. Srčkano, kneane? Zanimivo, da se tako pri Grkih kot pri njih pojavlja element ognja. In moja barva las ter temperament počasi dobivata senco smisla. Zraven je še nekaj fensi pomenov, med drugim "tista, ki rešuje nedolžne" in "obnoviteljica", ampak pustimo to. Ogenjček mi je čisto všeč.

Še pomembnejši od piromanskega aspekta pa je Ena = 1 vidik. Pa ne samo v smislu vaninamiljon, unikatna ko sto mater (ampak, če jih je sto, kje je tu unikatnost?) in podobne kičarije. Ne, to ni to. Ena je uzdaj se u se i u svoje kljuse. Brez kljuseta, even. Ena je tista ultimativna samost (Svetlana <3), s katero se, a ni hec, soočamo vsi. Ni nekaj, kar bi objokovali, ni nekaj, proti čemur bi se borili, je samo nekaj, na kar naj ne bi pozabili. Jaz imam to srečo, da jo nosim kot ime. Čisto tako, da ne pozabim. Sčasoma jo bom najbrž nosila tudi kot pigment v koži, tam nekje nad desnim gležnjem, čeprav igla na kost ni neboleča vaja. Sicer pa, tudi biti Ena včasih ni.

Oda dendrogramu ali kaj se ti zgodi, če se preveč trudiš

Danes ni dan za statistiko. Danes je dan za nizkoproračunsko poezijo.

Pod goro, kjer višnje nič več ne cveto
V kraju tam bogu nekje za nogo
Nekdo vije roke, kriči v nebo

Absolventka se vnovič v podatke zazre
Pregleda zapiske, preklika vse
Vse ji je jasno, le ena stvar ne:

OH, DENDROGRAM,
KAKO TE NI SRAM?
Saj si ves čorav, na pol si preklan
Vsaj eno skupino pred mano tajiš
V Word se nikakor kopirat' ne p'stiš

Bolj ko te gledam, bolj defekten se zdiš
Le tole povem ti: Nekam me piš'!

Dost maaam. Grem v mesto malo tavat in potem plesat.

Anketiranje končano in vsesplošni poudarki

Uff, sheesh, jozos.

Najprej, hvala vsem, ki ste si vzeli čas in izpolnili mojo anketo. Skupaj vas je bilo čez 500, polovica od tega si ni takoj na začetku premislila. Ergo, N je kul. (Ma če tega zadnjega ne zastopiste, ni treba, da se obremenjujeste sa za s tem.) Najlepša hvala tudi vsem, ki ste url posredovali naprej. Rezultati bodo objavljeni ... nekoč. In sicer ... nekje. Stay tuned.

In other news, za mano so še ene swing delavnice pri Sajlesu. Tokrat mini izvedba, nekaj uric v soboto in malce več v nedeljo. Luštno kot ponavadi. Čudim se, kako je moj levi plesni čevelj še vedno v enem kosu. Pašček namreč na eni strani drži samo še ena nitka. Mama needs a new pair of shoes but she ain't got no monies. :/

Ta teden bo pester: analiza ankete od a do žnj, novinarjenje, pospravljanje 32 kvadratov štale, ki sem ji nekoč lahko rekla dom, vmesni ekskurzi v srednji vek (Obleka, zašij se!) in potem končno pobeg na morje. Sicer samo za nekaj dni, ampak bodo zlata vredni.

Delovna temperatura

Mislim, da sem jo v zadnjem mesecu ali dveh dosegla. Po več kot enoletni ledeni dobi, ki je bila NADVSE ZABAVNA.

Mislim seveda na delovne navade, doseganje rezultatov, omejitev zapravljanja časa. Na diplomo, kajpak. Namreč, kar se dela tiče, sem najmanj Dr Jekyll, Mr Hyde in še njuna babica v eni osebi. Po eni strani sposobna nadčloveškega zaganjana v mišn imposibl, dokler ta ne postane mišn akomplišd, po drugi lenoba brez primere. Aja, pa rože imam rada. Perfekcionističen flegmatik. Brihtna trapa.

Po divjaškem zaganjanju v vseh štirih letnikih faksa, ki je rezultiralo v izpitih, opravljenih v prvih rokih z nadvse seksi povprečnimi ocenami, med katerim sem 'folgala' še dve do štiri študentske službe, je prišel On. Tisti z magičnim imenom. Tisti, ki je hkrati angel in demon. Absolventski staž.

Mater, je bilo ljubko, vsaj na začetku. Spanje do n-tih dopoldne, visenje na raznih Facebookih brez slabe vesti, tavanje po mestu brez gledanja na uro, kvazislužbica, ki je bila bolj žur kot pa dejansko delo in tako dalje. Uspešno potlačen občutek krivde, ker ne pišem diplome in ker iz omenjene službice nikoli ne bo kariere. Niti slučajno ne obžalujem tega obdobja, čeprav bi ga lahko izkoristila in malo več potovala. Sicer pa, finančno nisem bila ravno na vrhuncu. Ampak to itak nikoli nisem.

Dolgoročno pa tako obdobje zahteva svoj davek, in to ne samo v smislu izstradane denarnice. Možgan se poleni. Namesto živahnih poskokov in verbalnih izbruhov ob provokaciji iz njega izvlečeš samo še zategnjen "No, ja ...". Ko se sreča z nalogo, ki bi jo sicer opravil z levo (hemisfero?), mora kar konkretno zakopati, da jo reši. Po njem plešejo trivialnosti, pa še te v zmernem ritmu.

Kako sem se izvlekla iz tega? Najprej, delo, ki predstavlja izziv. V mojem primeru novinarstvo, ki ni ravno moj foh. Super stvar, samo odmerek je bil premajhen, vsaj na začetku. Te dni je včasih že kar malo prevelik, ker po enem letu opravljam drugačne naloge. Druga sestavina rešitve je precej bolj pomembna.

Reče se ji Panika. Tista jozos-a-smo-že-N-tega, mater-diploma-ali-vračanje-štipendije panika. Najprej sem migala pozimi s teoretičnim uvodom, ki je sicer ubijal boga v meni, ker imam rada konkretne podatke, jasne teorije in podobne čudovitosti, moja literatura pa je bila tipa veliko govoriti, malo povedati. Ampak nekako smo spacali. Vmes sem imela rahel digressio v delo, ker so me okronali za web urednico in mi začeli dajati fensi intervjuje. Potem je prišel april in dobila sem avto. O aprilu raje ne bi. Tu bi se lahko zalomilo. Lahko bi zajadrala v kombinacijo delam, furam in žuram, diplome pa ni na vidiku. Hvalabogu me je rešil drugi odmerek Panike.

Maj sem preživela za ekranom. Večkrat po osem do deset ur na dan. Prva polovica meseca je bila diplomsko delovno intenzivna, torej precej suhoparna. Očitno je treba, da se izvlečeš iz kotanje, najprej konkretno pritisniti na plin. No, ta raziskava in analiza je z današnjim dnem končana, čaka me pa še ena, manjša. Hkrati pa se je zgodilo tisto ključno. V meni se je zbudil the mean, lean planning machine, natreniran v letih logistike zavoljo življenja izven Ljubljane in omejenosti na javni prevoz ter dobro voljo bližnjih. Spet sem se prijavila na plesni tečaj, pustim se zvleči na razstavo, koncert ali pivo kar tako. Ali pa tja zvlečem druge. Svoj urnik prilagodim tako, da lahko počnem vse to, ne da bi zabušavala. Našla sem ravnovesje med hecom in resom. Hvala ti, teta Panika!

Journalism as interpreted by lolcats

Me: " I can haz eenterview? "
Bigshot CEO: " No, u can no haz eenterview. "

Me: " But u pwomisseded ... "
Bigshot CEO: " I maded u a pwomiss but I breakeded it. "

Me: " Ah, bukkit! "

Svinjsko

Te dni sem prav svinjsko lena. Zabavajte se sami. :)

heyzap.com - embed games

Pridemo do tega

Klatimira je svetovnemu spletu in svojima obema rednima bralcema dolžna še poročilo iz Budimpešte. Ampak imam odličen izgovor. Čakam na fotke. Imam tudi razlog. Kombiniram pomladno utrujenost s treningi za poletno lenobo.

Zaenkrat ponujam samo malo neuvrščenosti. Ta je vedno na zalogi.



more fail, owned and pwned pics and videos



see more Lolcats and funny pictures

Stvari, ki jih težko gledam (seznam v delu)

1. nosečnice, ki kadijo:
2. moja mati, ki energično maha in koordinira moje parkiranje;
3. preozke in v pasu prenizke kavbojke, iz katerih buhtijo odvečne obline, znane tudi kot muffin butt;
4. prekratke hlače, po možnosti na korenčka;
5. bele nogavice in fejk Tewice, običajno v kombinaciji s št. 4 ... kar me spomni, že dolgo nisem bila v Munchnu ... ;
6. moja slika na študentski;
7. David Caruso;
8. sosed v najlepših letih, ki v spodnjicah (ne, niso boksarice) in spodnji majici pelje psa lulat;
9. kombinacija rjave in oranžne, razen v redkih primerih;
10. all things emo;
11. odsev v zrcalu v nedeljo zjutraj, po pestrem sobotnem večeru;
12. soliranje v impru;
13. prekratki seznami.
    

Tekst je samo izgovor za video

Arlo Guthrie je bil leta 1969 ... madona, je bil srčkan, no.

Video z Woodstocka, ki ga vsake toliko pogledam, da me spravi v dobro voljo. Komad je simpatičen. Can you dig it?

15 let kasneje (droge naredijo svoje) se Arlo spominja tega dne.

Je pa bolj muzikaličen pri isti pesmi. Mar obstaja obratno sorazmerna zveza med kvaliteto petja in kvantiteto popitega alkohola? Hmmm ... OK, vzorec je absolutno premajhen, ampak zase vem, da še tista trohica posluha, ki jo premorem, stisne rep med noge in pobegne ob pogledu na prvi kozarec piva. (Ampak pojem pa še vedno. In pijem. Kar naenkrat vsi prisotni ugotovijo, da bo bolje, če se ga čim hitreje čim bolj zatolčejo. Le zakaj?)

Ako bi se bila rodila nekaj desetletij prej, bi bilo zabavno.