Torta za amaterje

Nisem Huferka, najbrž nikoli ne bom Huferka in ni mi treba poskušati biti Huferka, ker se lahko preprosto povabim na prehranjevanje k Huferki. Takole, ko smo tole spravili na svetlo, pa lahko začnemo. Danes vam ponujam recept za najbolj ajnfoh torto, pri kateri ne more zgrešiti še tak kulinarično izzvan primerek. Recept se pečici ogne v velikem loku, kar je fino za tiste z afiniteto do spontanega samovžiga (khmSajleskhm), večina priprave pa zajema odpiranje embalaž in mešanje. Podobno kot v peskovniku v vrtcu. Rezultat je fini in z njim lahko celo impresionirate kulinarično izzvane kolege, pretirano navdušene mame ali slabovidne tete. Lahko se pa samo zažrete, za razliko od nekaterih, ki smo trenutno spet rahlo na dieti.

All your base are ... cookies.
Torte se lotimo tako, da najprej pripravimo podlago. Pečenju se elegantno izognemo, saj smo zanj prelepi, preleni in morda tudi preštorasti. Podlago naredimo iz piškotov Grancereale Croccante znamke Mulino Bianco. Potrebovali boste vsaj en paket za okrogel pekač premera približno 25 cm. Za večje pekače je bolje uporabiti paket in pol piškotov.

Hulk smash puny cookies
Najbolj zabaven del priprave je zagotovo drobljenje piškotov. Da se izognemo vsesplošni katastrofi v kuhinji, piškote stresemo v trpežno vrečko za živila, še bolje pa v kar dve vrečki eno čez drugo. Vrečko z vrečko s piškoti lahko še zavijemo v kuhinjsko krpo in postavimo na desko, pod katero se splača zložiti še eno krpo. Zakaj vsa ta amortizacija? Ker bomo zdaj udrihali po zadevščini s tavel'kim kladivom! Najboljše je kladivo za zrezke, po možnosti leseno brez nazobčane ali rebraste kovinske ploščice. Pa tudi s ploščico gre. Veselo mlatimo po piškotju, dokler vsaka hrustljava kroglica ne ostane sama samcata v morju svojih sestric.
Zdaj v kozici stopimo nekaj masla. Recimo polovico zavojčka, je pa to stvar občutka in vsesplošne ljubezni do kalorij. Pazimo, da masla ne pregrejemo, ampak samo nežno prepričamo, da je tekoče stanje pravo zanj. Maslo vmešamo v zdrobljene piškote, da dobijo sijaj in se rahlo lepijo. Piškotne drobtine z maslom zdaj stresemo v pekač (najboljši je teflonski s snemljivim obodom) in rahlo pritisnemo ob dno. Pekač postavimo v hladilnik.

Puddi puddi
Čas je za tehnološko najzahtevnejši in najbolj tvegan del postopka. Pripravite zaščitno opremo, osvežite oporoke in ... skuhajte puding. Kako? Točno tako, kot piše na vrečki. Za pekač premera 25 cm ali več predlagam uporabo dveh vrečk pudinga. Če je čokoladni, ga lahko popravite tako, da puding-prahu dodate kakšno žlico kakava v prahu.

Transcake, Assemble!
Čas je, da kvazitorto vržemo skupaj. Piškotasto podlago vzamemo iz hladilnika (predvidevam, da se je pri pudingu kaj zapletlo, ali pa da vas je vmes klicala mama/teta/priležnica, kar pomeni, da je imela zadeva na voljo dovolj časa za ohlajanje). Potresemo jo z odcejenimi višnjami iz kompota (kupite seveda razkoščičene, Naturetine so vredne svojega denarja). Višnjam lahko dodamo tudi tik pred zdajci narezano banano.

Čez sadje enakomerno polijemo še vroč puding. Pri tem se skušamo ne poškodovati. Elegantno je takrat prepričati boljšo polovico ali naključnega mimoidočega, da vam priskoči na pomoč. Eden od vaju počasi zliva puding na podlago s sadjem, drugi pa obrača pekač. Običajno površine ni treba popravljati s paletnim nožem. Splošno pravilo je, ne prčkaj, ker bo samo še slabše.

Če se želite hecati z dekoracijo (meni je bilo žal, ker se je smetana prehitro onesvestila), lahko še vročo torto okrasite z mrvicami ali konfeti. Nato jo čaka vsaj ura, če ne dve, v hladilniku. Razne smetane ali beljaki pridejo na vrsto po ekskurziji na hladno. Torto osvobodite iz okovov previdno in počasi, običajno je treba ob obodu zarezati z nožem in ga nato razkleniti.
Od kvazitorte ne pričakujte omedlevic in vzdihov katarze, je pa čisto fin hrustljavo-kremast posladek. Puding lahko zamenjate s kremo iz jogurta in želatine, s katero pa je že malce več dela. Za domovino s kalorijami naprej, pa dober tek.

AaaahRene in saga o pakni

Novica 1: Baba Zmešana ima novo službo. Hiperpomembno, ja, ampak ne zdajle.
Z njo povezana Novica 2: Rene teh avto ima nove zamislice o tem, kako mi popestriti življenje. Ker glasbeno izražanje v žanru škriiip-bleng-badumbadumbadum očitno ni več dovolj hot.

Včeraj popoldne peljem čisto novega šefa (in sebe, seveda) na nek dogodek v centru. Parkirna hiša pri Maxiju je vnebovpijoče krivično zasedena, zato se zgražajoč usmeriva proti tisti na Kersnikovi in, oh glej ga zlomka, na ulici najdeva prosto parkirno mesto. Čutim dvoma poln pogled z desne, ko se lotim bočnega parkiranja. Res mi ne uspe. Pa ne toliko zaradi mojega avto-moto mojstrstva (or the lack thereof) kot zato, ker Rene kar naenkrat neha sodelovati.

Občutek je, kot bi skušal voziti s totalno zategnjeno ročno. Oziroma, kot bi skušal voziti pol avtomobila s totalno zategnjeno ročno, privarjenega na pol avtomobila brez zategnjene ročne. Zablokiralo je zadnje levo kolo. Rene ne gre. Nikamor.

Pa sem mu prišepnila, da stoji sredi ulice in ga drugi avti grdo gledajo. Pa da je že to, da se mi je vse poletje drl med parkiranjem in vožnjo po mestni gneči (ventilator je malce ekscentričen), povsem dovolj za zapolnitev kvote javnega sramočenja svoje lastnice. Žal me ni poslušal. Naključni mimovozeči (oziroma mimohotečevozeči, ki niso mogli postati mimovozeči) so me obstopili in pobarali: "Gospodična, a 'mate mogoče zategnjeno ročno?" Sem jim že hotela zabrusiti: "A vam mogoče 'zgledam, kot da bi poskušala voziti z zategnjeno ročno?" pa sem se še pravočasno spomnila, da, hja, malo pa res tako 'zgledam. Torej sem raje telovadila s trepalnicami in menjala displej nasmeškov, ko so mi pomagali zriniti Reneja ob (in delno na) robnik. Nakar so postali mimovozeči, šefu pa sem predlagala, naj krene na tisti dogodek.

A girl can do anything in the world with a Swiss army knife and a mobile phone.
To je moj moto. I kid you not. Tokrat sem uporabila ... telefon. (A ste kaj razočarani?) Poklicala sem pa mamo. Pa ne zato, ker je mama, ampak zato, ker je  svoj prvi avto sama sestavila iz delov, in to pri osemnajstih. Pa tudi zato, ker je bil moj avtomehanično gurujski stric nedosegljiv. Hitro sva ugotovili, da brez avtovleke ne bo šlo.

Fanje so prišli takoj, ko sem jim razložila, kaj je to Kersnikova in kje jo najdemo. Renejčka so na silo zapeljali na tisto kamionoidno zadevščino in me pustili na pločniku, v čevljih, ki niso bili namenjeni hoji na več kot dvajsetmetrske razdalje, z vrečko krame v roki in solzo v očeh. Ah.

A veste, kaj je pakna? Na kratko, del zavore. Tak del, za katerega ni dobro, da se odtrga od drugih delov in zatakne sam vase. Tak del, da ko ga zamenjaš na levi, ga moraš zamenjati še na desni, ker drugače zavore neenakomerno grabijo. Ves hec z vleko vred je mojo že tako hirajočo denarnico olajšal za 170 evrov. Mogoče so me oropali, kaj pa vem.

No, danes Rene že spančka na svojem parkirišču in jutri bova strumno odškripala novim dogodivščinam naproti. Ana mi je enkrat rekla, da bo o tem avtu počasi treba napisati knjigo. Mogoče ima prav.

Novoletovanje

Holy cow, it's 2010!

Se opravičujem za izposojeno eksklamacijo, ampak "Sveta krava, 2010 je!" pač nima istega zvena. Pa dajmo, zaplavajmo v vode nagravžnega egocentrizma in poglejmo, kako je Baba Zmešana preživela tisto, čemur ljubitelji klišejev/sovražniki astronomije pravijo najdaljša noč v letu. V kratkih slikah. Morda tudi kakšnem haikuju, ampak nič ne obljubim.

Začelo se je v štiričlanski damski zasedbi (Jerry, Taja, Nena in jaz), ki se je praznovanja lotila na izjemnem multikulturnem nivoju. Japonski suši žur z načeloma francoskim vinom in pristnimi slovenskimi bedarijami. Suši morda ni bil tako manekenski in ortogonalen kot tale na sliki, toda videz ni najpomembnejši. (Pomembno je to, da zadeva razpade na pol poti do posodice s sojino omako.) Naše slike še pridejo.

Hec je bil, seveda:

Spodnje perilo, 1 kos - 5.00 eur

Darilni papir - 1.29 eur

Dekoracija - 1.59 eur

Videti Neno, kako z roza pikčastimi tangicami na glavi nazdravlja novemu letu - neprecenljivo. 

Taja je od omenjene med drugim dobila variacijo Magic 8-ball. Super stvar. Smo jo vprašale cel kup neumnosti. Med drugim tudi, ali bo tukaj pišoča naslednje leto še vedno kronično samska. Je rekla "Absolutely." Blazno sem šokirana.

Po polnoči in dveh šampanjcih smo se spravile v SEM-a na swing silvestrovanje. Moram priznati, da sem imela določene dvome o uspešnosti tega žura. Bolj se ne bi mogla zmotiti. Uživancija na celi črti, dober obisk,  pozitivna energija je kar prasketala naokrog. In, oh, fantje, res dobro vodite, četudi je sledilka že nekoliko prešerne volje.

Utrinek: Laura je na žur prišla v majici z bleščicami. Z žura smo absolutno vsi odšli v majicah z bleščicami. Pa suknjičih. Pa krilih. Pa čevljih. Videti smo bili kot neki trendy vampirji, drugače smo pa čisto v redu osebe, prisežem.

Neka druga damska ekipa je po izgonu iz raja zavila še na Metko. Tam smo se malo razteple in nekaj nas je pristalo v Tiffu/Monoklu. Ker nam ni bilo do plačevanja astronomskih vstopnin za bumbum-zpzp v Gali ali kje drugje. Nekaj ur in Madonninih uspešnic kasneje smo odcapljale domov.

Utrinek:

-1-: "O, kako pa to, da je pumpa odprta?" 

Taksist: "Ura je pet čez sedem, gospodična." 

-1-: "U. A. Aja." *se pogrezne v rahlo osramočeno tišino.

Praznovanje je bilo v skupnem seštevku eno boljših zadnja leta. Kar se tiče novega leta pa ... Dedek Mraz se je očitno učil od mojega prejšnjega frizerja, ki mi nikoli ni naredil čisto take frizure, kot sem prosila. Dostikrat je bila njegova verzija precej boljša od zaželjene. Zaenkrat kaže, da bo zame letos hudo pestro, več povem kdaj drugič.

Upam, da ste lepo novoletovali, dragi vsi trije redni bralci, in vam želim frizerska dedkomrazovska presenečenja v letu 2010.

Hiroshima cake

Kaj sem počela v sredo zvečer? Nisem gledala utrinkov, ne. Lahko bi bila gledala njih odsotnost zavoljo meteoroloških obstrukcij (ja, pač, oblačno je, kaj čmo), ampak sem raje pekla. Torto.

Zdajle moji bližnji, ki itak edini berejo ta blog, se mi zdi, upam sicer da ne, ampak upanje je sreča norcev, pa saj čisto pri sebi že dolgo nisem, to se ve, no, SKRATKA ... Oni zdajle dvigujejo obrv, no, ja, to sem hotela povedati. Vedo namreč, da v moji nanokuhinji ni prostora za pečico. (Cmizdr, cmizdr, cmevk, cmevk.)

Zato pa ljubim svojo mikrovalovko. Recept za petminutno čokoladno tortico sem pred tedni našla na Instructables, danes pa me je podobna ideja sunila v nos z nekega drugega vira. Tole je moja verzija:

Vzamete skodelico (mug) in vanjo zmečete:
- 1 jajce
- 3 žlice moke (v mojem primeru polnozrnate, neka ekobio varianta, sicer pa ni važno)
- 1 žlico sladkorja (jaz sem uporabila rjavi sladkor)
- 2 žlici mleka
- 1/2 ali 1 žlico navadnega olja
- manj kot pol čajne žličke pecilnega praška
- malce vanilijevega sladkorja (za aromo)
- kakav - po občutku (če ste brezčutni, poskusite z eno ali dvema žlicama)

Dobro premešajte in pustite stati 10 minut (OK, 7 in pol, če ste nestrpne sorte). Potem pa skodelico kake 3 minute hirošimizirajte v mikrovalovki pri polni moči. Zraven malce glejte, kaj se dogaja z njo, da ne bo kakšnih erektilnih disfunkcij. (Mislim na nehoteno predoziranje pecilnega praška, ki rezultira v pretiranem vzhajanju testa, no. Kaj ste pa vi mislili?)

Ko je zadevščina pečena, je vredno malce počakati, preden jo vzamete iz pečice in pogoltnete. Nujno pa jo je zaliti oziroma namočiti, ker je sama po sebi precej suha. Damam predlagam Malibu, pravim descem navaden rum, otrokom sok, jutranjim tipom pa morda kavo. Sicer pa, prosto po Prešernu.

Naslednjič bom v testo zabrisala nekaj višenj iz kompota ali pa kakšen gozdni sadež. Bi znalo biti zanimivo. Mikajo me tudi eksperimenti tipa silikonski pekač, mikrovala in muffini.

Mimogrede, a veste, kaj se zgodi, če po nesreči daš kovino v mikrovalovko? Moder ognjemet. Zelo lep. Pa, presenečenje, lastnik/-ca mikrovalovke popolnoma poživini nad tabo.

Bodite pridni in poročajte o svojih mikrovalovno orientiranih kulinaričnih presežkih. Dober tek!

Miss McGyver v akciji - fotozgodba

Tole tukajle je ena od osnovnih dogem moje eksistence, ki je danes ponovno pokazala zobe.

Namreč, družbeni pritiski (pa še nevarnost potencialne astme in/ali grožnje prevzema oblasti nad stanovanjem, ki jo je objavila visoko razvita civilizacija dustbunnyjev izpod kavča) so me prisilili v sesanje tal. Ker jaz to počnem tako, kot počnem večino stvari v življenju, torej prepevajoč, bulječ (?) naokoli in na splošno ne posvečujoč preveč pozornosti, se je zgodilo naslednje:

S cevjo (brez tistega 'talnega' nastavka sem na slepo opletala po kotih pod omaricami, ko slišim Pok. Bleng. Toing. in Sssss. Bemumast, mačja igrača v cevi.

Žogica, če smo natančni. Jeans jih ganja po stanovanju in pušča po nedostopnih kotih. Lahko bi bila pogledala. Zadevščina se je zataknila šele v 'uvodu' v gibljivi del cevi, in sicer v mali komorici, kjer ima cev pregib. Ni kaj, sesalec Fifi je potreboval urgentno operacijo.

DIAGNOSTIKA

- drastično zmanjšana moč sukcije
- rdeča oznaka za polno vrečko, čeprav je bila ta zamenjana pred nekaj minutami
- Pok. Bleng. Tong. Sssss.

Fifi je operacijo prestal le pod lokalno anestezijo (kot vidite, je še vedno vključen v elektriko).

KIRURŠKA ORODJA

Za eksplorativno operacijo smo uporabili (od leve proti desni)
- plastično kost za korzete (bezanje v cev, da bi ugotovili, kje natanko je žogica)
- kljukica za perilo (pritiskanje zatičev, da smo odstranili del cevi, ki jo vidite na skrajni desni)
- kuli (zaradi lepšega in za primerjavo velikosti)

ANAMNEZA
Frdamana reč je ravno za pregibom, dejansko se jo vidi skozi majhno luknjico za izpust zraka (bezanje vanjo ni prineslo rezultatov). Po logiki jo bomo ven spravili le po poti, nasprotni od te, po kateri je prišla noter, saj je od tam naprej cev preozka. Kost za korzete je seveda mnogo prešibko bezalo za tako nalogo.

REŠITEV
Vzdevek aparatusa: The Claw. Izvorna funkcija: nabodalo za piščanca, spada k žaru. Predelava/ukrivitev: Yours Truly in Kuhinjski Stol. Večno vprašanje: Kaj za vraga to dela v moji predsobi?

ODSTRANJENI TUJEK
Pa jo imamo, žogico blesavo. Oziroma je nimamo več, ker jo je presvitla mačka že zabasala v doslej še neodkriti kot.

The Claw je zopet postal The (almost) straight metal object, stanovanje je pa že skoraj človeka dostojno. Če mi tale novinarski šiht ne znese, imam še vedno lahko kariero v McGyverizmu. Win.