Ne boste verjeli ...

... ampak tole tipkam s svojega HTC-ja. Na Android Marketu sem staknila aplikacijo Blogaway. Deluje čisto super, zastopi pa se samo z Bloggerjem. Wordpress uporabniki, le brž v jok in na drevo.

Z gromoglasnim pljuskom je v vodo padel moj izgovor, da nič ne blogam, ker kar naprej Klatimirim naokoli. Hkrati pa se bo povprečna dolžina objave drastično zmanjšala. (Na tej točki oba moja redna bralca in Dedek Mraz zasijejo od sreče.)

No, dovolj bodi. Grem gledat, kaj vse pri nastavitvah aplikacije lahko pokvarim.

Slikca je pa za test.

Au revoir

Bil je moj prvi in zdaj ga ni več.
Ste že kdaj slišali, da tistega, o katerem veliko govorimo, skoraj zagotovo ljubimo? Po tem kriteriju je bila moja ljubezen brezmejna. Kako ne bi govorila o njem, če je bil pa:



1. Umetniška duša brez primere
Njegov medij je bil zvok. Glasba, s katero je polnil najin skupni čas, je bila crossover med francoskim šansonom in dobro staro tehnažo. Z glasbo je sporočal svoja prefinjena občutja, od radosti do svetobolja. Pravi Francoz s kančkom slovanske duše. Nikoli ne bom pozabila tistega trenutka na priključku južne obvoznice na dolenjsko avtocesto, ko je iz sebe spravil popoln akord. C-dur, se mi zdi.
2. Skrbnik moje sreče
Vedel je, da imam rada morje. Tudi njemu je bilo pri srcu, če izvzamemo smolo, ki pada z borovcev, in kakšne agresivne veverice v kampu. No, zato se je vsakič znova odločil, da z morja pač ne bomo šli. Če je bilo treba zavoljo tega na poti domov pridelati vnebovpijočo vročino in nekaj ur čepeti na Ravbarkomandi z mešanimi občutki in telefonom v roki, pa naj bo. Morja ne damo.
3. Copata par excellence
Peljal me je kamorkoli sem hotela, kadarkoli in brez ugovorov (razen prej omenjenih glasbenih presežkov). OK, manjša izjema je z morja domov, odpustimo mu. Tudi nakupovanje in mali milijoni opravkov ga niso motili  Nikoli se ni pritožil nad absurdnimi količinami mojih čevljev ali vprašal, zakaj se mora večina njih nahajati v prtljažniku.
4. Moj zaščitnik
Branil me je pred ninja škarpami in njihovimi napadi iz zasede. V svojih poslednjih trenutkih je poskrbel, da sem ostala dokaj cela, četudi ga je to stalo življenja. Takih ne delajo več. (Resno, bil je letnik 2000, to je že krepko za nami.)

Za vse to in še premnoge dogodivščine se mu iz srca zahvaljujem. Rene, bil si najboljši slab avto na svetu.

Pa še posmrtni portret (Zgodba na kratko: Nekaterim se je uspelo kar naenkrat ustaviti na prehitevalnem pasu avtoceste. Nama ni. Vsaj ne na manj spektakularen način. Rene je bil le Francoz z žilico za dramo.)

Toda obupujmo nikar, življenje gre naprej. Spoznajte Helgo.

AaaahRene in saga o pakni

Novica 1: Baba Zmešana ima novo službo. Hiperpomembno, ja, ampak ne zdajle.
Z njo povezana Novica 2: Rene teh avto ima nove zamislice o tem, kako mi popestriti življenje. Ker glasbeno izražanje v žanru škriiip-bleng-badumbadumbadum očitno ni več dovolj hot.

Včeraj popoldne peljem čisto novega šefa (in sebe, seveda) na nek dogodek v centru. Parkirna hiša pri Maxiju je vnebovpijoče krivično zasedena, zato se zgražajoč usmeriva proti tisti na Kersnikovi in, oh glej ga zlomka, na ulici najdeva prosto parkirno mesto. Čutim dvoma poln pogled z desne, ko se lotim bočnega parkiranja. Res mi ne uspe. Pa ne toliko zaradi mojega avto-moto mojstrstva (or the lack thereof) kot zato, ker Rene kar naenkrat neha sodelovati.

Občutek je, kot bi skušal voziti s totalno zategnjeno ročno. Oziroma, kot bi skušal voziti pol avtomobila s totalno zategnjeno ročno, privarjenega na pol avtomobila brez zategnjene ročne. Zablokiralo je zadnje levo kolo. Rene ne gre. Nikamor.

Pa sem mu prišepnila, da stoji sredi ulice in ga drugi avti grdo gledajo. Pa da je že to, da se mi je vse poletje drl med parkiranjem in vožnjo po mestni gneči (ventilator je malce ekscentričen), povsem dovolj za zapolnitev kvote javnega sramočenja svoje lastnice. Žal me ni poslušal. Naključni mimovozeči (oziroma mimohotečevozeči, ki niso mogli postati mimovozeči) so me obstopili in pobarali: "Gospodična, a 'mate mogoče zategnjeno ročno?" Sem jim že hotela zabrusiti: "A vam mogoče 'zgledam, kot da bi poskušala voziti z zategnjeno ročno?" pa sem se še pravočasno spomnila, da, hja, malo pa res tako 'zgledam. Torej sem raje telovadila s trepalnicami in menjala displej nasmeškov, ko so mi pomagali zriniti Reneja ob (in delno na) robnik. Nakar so postali mimovozeči, šefu pa sem predlagala, naj krene na tisti dogodek.

A girl can do anything in the world with a Swiss army knife and a mobile phone.
To je moj moto. I kid you not. Tokrat sem uporabila ... telefon. (A ste kaj razočarani?) Poklicala sem pa mamo. Pa ne zato, ker je mama, ampak zato, ker je  svoj prvi avto sama sestavila iz delov, in to pri osemnajstih. Pa tudi zato, ker je bil moj avtomehanično gurujski stric nedosegljiv. Hitro sva ugotovili, da brez avtovleke ne bo šlo.

Fanje so prišli takoj, ko sem jim razložila, kaj je to Kersnikova in kje jo najdemo. Renejčka so na silo zapeljali na tisto kamionoidno zadevščino in me pustili na pločniku, v čevljih, ki niso bili namenjeni hoji na več kot dvajsetmetrske razdalje, z vrečko krame v roki in solzo v očeh. Ah.

A veste, kaj je pakna? Na kratko, del zavore. Tak del, za katerega ni dobro, da se odtrga od drugih delov in zatakne sam vase. Tak del, da ko ga zamenjaš na levi, ga moraš zamenjati še na desni, ker drugače zavore neenakomerno grabijo. Ves hec z vleko vred je mojo že tako hirajočo denarnico olajšal za 170 evrov. Mogoče so me oropali, kaj pa vem.

No, danes Rene že spančka na svojem parkirišču in jutri bova strumno odškripala novim dogodivščinam naproti. Ana mi je enkrat rekla, da bo o tem avtu počasi treba napisati knjigo. Mogoče ima prav.

Novoletovanje

Holy cow, it's 2010!

Se opravičujem za izposojeno eksklamacijo, ampak "Sveta krava, 2010 je!" pač nima istega zvena. Pa dajmo, zaplavajmo v vode nagravžnega egocentrizma in poglejmo, kako je Baba Zmešana preživela tisto, čemur ljubitelji klišejev/sovražniki astronomije pravijo najdaljša noč v letu. V kratkih slikah. Morda tudi kakšnem haikuju, ampak nič ne obljubim.

Začelo se je v štiričlanski damski zasedbi (Jerry, Taja, Nena in jaz), ki se je praznovanja lotila na izjemnem multikulturnem nivoju. Japonski suši žur z načeloma francoskim vinom in pristnimi slovenskimi bedarijami. Suši morda ni bil tako manekenski in ortogonalen kot tale na sliki, toda videz ni najpomembnejši. (Pomembno je to, da zadeva razpade na pol poti do posodice s sojino omako.) Naše slike še pridejo.

Hec je bil, seveda:

Spodnje perilo, 1 kos - 5.00 eur

Darilni papir - 1.29 eur

Dekoracija - 1.59 eur

Videti Neno, kako z roza pikčastimi tangicami na glavi nazdravlja novemu letu - neprecenljivo. 

Taja je od omenjene med drugim dobila variacijo Magic 8-ball. Super stvar. Smo jo vprašale cel kup neumnosti. Med drugim tudi, ali bo tukaj pišoča naslednje leto še vedno kronično samska. Je rekla "Absolutely." Blazno sem šokirana.

Po polnoči in dveh šampanjcih smo se spravile v SEM-a na swing silvestrovanje. Moram priznati, da sem imela določene dvome o uspešnosti tega žura. Bolj se ne bi mogla zmotiti. Uživancija na celi črti, dober obisk,  pozitivna energija je kar prasketala naokrog. In, oh, fantje, res dobro vodite, četudi je sledilka že nekoliko prešerne volje.

Utrinek: Laura je na žur prišla v majici z bleščicami. Z žura smo absolutno vsi odšli v majicah z bleščicami. Pa suknjičih. Pa krilih. Pa čevljih. Videti smo bili kot neki trendy vampirji, drugače smo pa čisto v redu osebe, prisežem.

Neka druga damska ekipa je po izgonu iz raja zavila še na Metko. Tam smo se malo razteple in nekaj nas je pristalo v Tiffu/Monoklu. Ker nam ni bilo do plačevanja astronomskih vstopnin za bumbum-zpzp v Gali ali kje drugje. Nekaj ur in Madonninih uspešnic kasneje smo odcapljale domov.

Utrinek:

-1-: "O, kako pa to, da je pumpa odprta?" 

Taksist: "Ura je pet čez sedem, gospodična." 

-1-: "U. A. Aja." *se pogrezne v rahlo osramočeno tišino.

Praznovanje je bilo v skupnem seštevku eno boljših zadnja leta. Kar se tiče novega leta pa ... Dedek Mraz se je očitno učil od mojega prejšnjega frizerja, ki mi nikoli ni naredil čisto take frizure, kot sem prosila. Dostikrat je bila njegova verzija precej boljša od zaželjene. Zaenkrat kaže, da bo zame letos hudo pestro, več povem kdaj drugič.

Upam, da ste lepo novoletovali, dragi vsi trije redni bralci, in vam želim frizerska dedkomrazovska presenečenja v letu 2010.

Dragi Dedek Mraz!

Vsako leto ti pišem, ti pa me očitno nimaš v RSS-ju. Potem moram pa vse sama. (Ah, desci ...)

Kot veš, sem nekaj let zapored moledovala za samopišočo se diplomo. Nič od tega, seveda. Pa sem jo spacala sama, nato nekaj mesecev gledala v zrak in žvižgala, včeraj pa zagovarjala in, ja, preživela. Okej, tvoj doppelganger (dr. Zlatko, za vse FDV-jevce) je bil predsednik komisije, ampak nikakor nisem prepričana, da si imel ti osebno prste vmes.

Prosjačila sem tudi za raznorazne usluge za svoje najdražjejše. Pa Nena še vedno nima čisto pravih plesnih čevljev (Bog nam je priča, da ima sicer mnogo drugih ... ), pa tudi komu drugemu kaj manjka. Tudi vila z bazenom še nima kljukice na seznamu. Da o mojem idealnem moškem sploh ne začneva, dragi Dedek.

Definitivno hvala za Reneja, čeprav nisem prepričana, da sem kdaj eksplicitno prosila za nevrotično francosko kripo, ki pri desetih letih tako učinkovito tesni, da večino zime sploh ne vidim ven in vozim na posluh. Ga imam pa zelo, zelo rada. Tako rada, da sem letos smrekico postavila kar vanj namesto v stanovanje. Kot prava "pocestnica" tako ali tako največ časa preživim v avtu. Ehm, za volanom. Vozeč se, namreč. Da ne boš imel kakšnih idej.

No, s čim te bom gnjavila letos? Reciva takole:

• da bi se moje življenje nadaljevalo v takem poskočnem tempu;
• ampak da bi kdaj vmes kaj spala;
• da bi se ljudje lepše obnašali do živali;
• da bi se ljudje lepše obnašali do ljudi.

Aja, pa če se da, pošlji dva do trideset škratov, da mi malo pospravijo stanovanje. Dobijo kavo in kosilo (privzameva, da pomivajo tudi posodo, seveda).

Predvsem pa, Dedek Mraz, kul si. Tako in drugače.

Rada te ima tvoja

Ena

#tweetmeet - Vsak naslednji je boljši.

Včeraj je bil Ta Vesseli Dan, ko se je zgodil še en ljubljanski Tweetmeet. 

Od začetka: Tweetmeet je srečanje uporabnikov spletne platforme Twitter. Twitter je socialni medij, kjer imamo na voljo 140 znakov, da izrazimo svoje ideje. Konec kratkega ekskurza.


Tale LJtweetmeet je bil že tam nekje peti po vrsti (popravite me, če se motim), in se je, kot ponavadi, dogajal Pri Zelenem Zajcu. Namen naših srečanj je v živo spoznati ljudi, s katerimi vsak dan izmenjujemo ta famozna sporočilca, imenovana tviti, usekati kakšno debato tudi v živo, mimogrede pa še dokazati, da tviteraši (tvitarji, tviterati, tvitniki, madoniš, kaj smo te dni?) nismo asocialna bitja, ki se znamo zabavati samo vsak za svojim ekranom, v zatemnjeni kleti svojih staršev (Fritzl FTW), v posvaljkani pižami in /vstavi še kakšen geekovski stereotip/.

Pobudo je pred tednom ali dvema dal @luka259, hitro smo jo raztrosili po Twitterju, malce za hec pa smo o LJtweetmeetu valovali tudi na Wave-u. Število prisotnih je bilo kar dostojno, med dvajset in trideset, se mi zdi. Manjša gverilska ekipa je večer začela že urico prej, v novi čevapdžinici Sarajevo '84 na Nazorjevi. Ideja je zrasla na Anejevem zeljniku (@anejmehadzic) in se je izkazala za idealen uvod. Sarajevo '84 je kul, na kratko.

Odkapljali smo k Zajcu, kjer so nas pričakali @illegaldrum, @nika1504, @sikfak in ... še marsikdo. (Eh, spomin mi peša.) @sparkica je po hollywoodsko zamudila (prej nam je grozila s sankcijami v primeru, da se ne narišemo točno ob sedmih :) ). @aleshsusnik je pripeljal najslavnejši psički na Twitterju, LeeLoo in Ayyo. Zvezda večera je bila definitivno @huferka, ki je prispela z nekaj tonami doma pripravljenih sladkarij (in @nejcd, ki je med pripravami omenjenih najboljšosti pomival posodo). Komisija je s polnimi usti enoglasno zamomljala, da si tako čokoladni tartufi in tiramisu kot tudi brownie zaslužijo oceno 11 na lestvici od 1 do 10 (OK, brownie mogoče celo 11 in pol). Že razmišljamo, kako ji bomo postavili spomenik. Čokoladni.

Za štos sem s sabo prinesla še čisto frišno Blogorolo. Pod A zato, da mi jo je spoštovana urednica rubrike Mikrorola @freeeky podpisala (muhaha), pod B pa zato, da smo se vsi lahko hahljali nad svojimi tviti, objavljenimi v njej. Zdaj mi je malo žal, da nisem čisto vseh prisotnih avtorjev prosila za avtograme. Mogoče naslednjič.

Tweetmeet je potekal več kot le gladko, že sproti smo ugotavljali, da je tokrat vzdušje prav posebej pozitivno. Mogoče zaradi abnormalne doze sladkorja via @huferka. Ali pa zaradi številnih "Tweetmeet devic in devičnikov", ki so se kljub temu, da so bili tam prvič, takoj vklopili v družbo. Sicer pa, če je fajn, ni treba ravno analizirati, zakaj je fajn.

Najpogumnejši smo ostali najdlje (spet se mi poraja vseživljenjsko vprašanje, zakaj za vraga z vsake pasje procesije odidem med zadnjimi) in večer zaključili z ovinkom proti Miklošičevi (@Lacn in kebab - ljubezen je brezmejna). Za prevoz je poskrbela @MrsGabrielGray_ s svojo pežojčico Black Betty. (Mislim, da je Rene zaljubljen. Škripa v šansonskih lestvicah.)

Mimogrede, srčkismrčki, nekateri ste pozabili plačati nekaj pijač z začetka večera. Brez panike, smo poravnali, samo vzemite na znanje, da sva zdaj z @Bashi_B lastnika vaših večnih duš. :)

Nekateri se že oglašajo z vprašanji, kdaj se spet dobimo. Jaz pravim, počaaasi, hkrati pa že malce razmišljam, kako bi bilo, če bi naslednje srečanje namesto s sladkarijami (omnomnom) začinili s kakšno aktivnostjo. Kaj pravite na tviteraški:

• Bowling
• Biljard
• Kaj tretjega?

Dodano kasneje, ker so si nekateri zaželeli posebne omembe: @mr_foto je prišel. Imel je flajšter, fotoaparata pa ne.

Mimo grede, dvakrat levo in pet korakov vstran: tule je seznam vseh prisotnih a.k.a. twtvite.

Spomin na vse te sladkarije pa naj večno živi *vzdih* (Hvala, @huferka, za post festum dodano pre festum sliko).

Tokratne teatralije

Po delavnicah mojih (skoraj) vsakdanjih me je zaneslo v Mladinsko na zastonjkarsko predstavo Sla v režiji Vita Tauferja. No, ni me ravno zaneslo, ampak so me Nika, Blaž in Grega zelo prijazno in čisto prostovoljno vzeli s sabo.

Sprašujem se, zakaj me zadnje čase pot vodi na same monološke zadevščine. Mogoče mi hoče življenje povedati, naj se malce pomenim sama s sabo o ... zadevah. (Vstavi pathos.) Tudi Sla je, kakor večina dram in še kakšna boljša komedija, pomenek s samim sabo. Tak dokaj konkreten, na trenutke nadležno agresiven pomenek. Ne morem reči, da me je pustila hladno, ne morem reči, da me je globoko ganila. (Vstavi še dve do tri floskule e presto - šolski spis.) Na koncu mi ni bilo povsem jasno, kaj naj menim o videnem. Kar samo po sebi ni ravno dober znak, kneane? Navsezadnje se bom še ujezila, ker se spet prestopam okoli nekakšnega stališča kot kmečka nevesta in čakam na dovoljenje, da mi nekaj ni všeč.

Brez pomote, dramsko besedilo je imelo svoje trenutke. Mnogo njih, če smo natančni. Recimo "Čas beži. In jaz nikoli nimam časa." pa "'Zgledaš še kar srečno za nekoga, ki to sploh ni." (Zapisano po malce ošvohnelem spominu & OK, OK, sem že nehala s spoilerji.) Na poti iz gledališča in kasneje na pijači se je razvila dokaj plodna debata o tem, kdo od likov je bil komu kaj, kdo je koga kaj, kdaj in kako. (Močno se trudim, da bi izključila spoilerje.) Če seštejem oboje, lahko zaključim, da mi je bilo pravzaprav všeč besedilo, ki je, mimogrede, delo Sarah Kane. Tako poetična elokucija (pazi FDV-jevko) kot tudi retrogradno razvozlani plot (Zdaj se pa že res opravičujem za afnanje. Mimogrede, kako se temu lepo slovensko reče? Zaplet? Zasnova? Blgžlblj?).

Igro tako nerada ocenjujem. O njej vem ravno toliko, da se mi približno svita, koliko je vsega, česar ne vem. Kljub vsemu pa je ne morem spremljati popolnoma laično. Včasih se grdo in štorasto izrazim, da me igra "kupi", če me prepriča, potegne vase, prevzame. Neda R. Bric, Matej Recer, Boris Kos in Janja Majzelj so me vsake toliko sicer kupili, ampak mestoma tudi zavrgli (Prodali ravno ne. Sem dokaj spodobna punca.). Je pa bila - vsaj zame - Janja Majzelj kako stopničko nad ostalimi. Oziroma, korak bližje. Zaskrbljujoče? (Pejte gledat, če ne zastopite.)

Opozarjaje, da inteligenca in sposobnost izražanja nikakor nista ista pašta (ljubka minipoanta predstave, ni kaj), naj svojo okorno sploh-ne-recenzijo zaključim z dvema glasbenima aproksimacijama vsebine. Ker sem pač take volje.

Horjul je drugačen

Včeraj se je okrnjena ekipa prostovoljcev Twestivala Ljubljana stlačila v avte in Zavetišču Horjul dostavila zbrani denar, hrano, in igrače za živali. O Twestivalu sem se že razpisala, zato naj tokrat mojo razlagalno lenobo podpre tale prispevek TV3:



Z Renejčkom sva se ob nekam zgodnji opoldanski uri zbrcala v Ljubljano, na Dolgem Mostu pobrala Žigata (ker sva pač taka, da pri belem dnevu na cesti pobirava mlade fante), se odpeljala na Koprsko in parkirala. Vse to s samo enim ropotanjem ventilatorja. Bravo, avto.

Z Blažem in Lukatom (ja, narobe sklanjam) smo se zbasali v avto številka dve. Zafnano gledano je naša odprava torej vsebovala @Lacn, @luka259, @sikfak in @ena2345. Zelo modro sem s sabo vzela Štefko. (Štefka je moj navigacijski whatchamacallit. Poimenovana po profesorici zemljepisa na osnovni šoli. Tudi z njo sem se kregala.) Malo se nam je mudilo, da bi ujeli dostavljalca D.J. Don, ki je peljal hrano, in pofotkali ta veseli dogodek. Štefka je zapovedala, mi smo šli. Ob Lačnovih majkemoidnih impersonacijah in Lukatovih, erm, lucidnih observacijah so mi solze smeha lile v potokih. Po slabi uri štefkanja in krepavanja ugotovimo, da smo na kolovozu, daleč od civilizacije, in okoliške krave se nočejo pogovarjati z nami. Včasih ob poti ugledamo kakšen zaselek (ja, eno hišo jaz štejem za zaselek) in z zadnjih sedežev se slišijo medklici "Vukojebina! Populacija: tri!" - " Krave!". Nakar seveda ugotovimo, da je nekdo šaril po Štefkinih nastavitvah in ji prepovedal predlagati polkrožno obračanje. Štefka je cipa, so rekli fantje, in smo obrnili. Nato so nam lokalni Indijanci pomagali najti pot. Vmes bežno ugledamo dostavljalca, ki se je baje izgubil še bolj kot mi. Pestro.

Prispemo do zavetišča, ki ga pravzaprav sploh ni težko najti (sans Štefka). Moja prva misel ob pogledu na te živali je "Horjul je drugačen." Videla sem namreč že nekaj zavetišč in, čeprav cenim to, kar počnejo, povsod vlada nekakšen duh kvantitete. Živali v kletkah in zaprte v pesjakih. Kar je še vedno mnogo bolje kot na cesti, da ne bo pomote. Tukaj pa je vzdušje bolj domače. Najprej nas pričaka nizka ograda z mladimi kužki. Takimi kužki, ki ti stopijo srce, da si moraš neprestano mantrati "ne morem imeti še psa, ne morem imeti še psa". Vsak ima ime, vsak ima karakter. Vsi imajo pozornost predanih prostovoljcev in zaposlenih. Vsi imajo pristen stik z ljudmi.

Namesto kletk z mačkami je v Horjulu mačjak. Večji polodprt prostor, kjer se mačke prosto gibljejo, plezajo po igralih, spijo in se igrajo. Mačkete pa take, da se ti srce takoj po kužkih stopi še enkrat. Ob ograjo se pridejo pocrkljat in neumorno predejo. Izvem, da so večinoma tu že odkar so bile sesni mladiči, zato so zelo priljudne. Trenutno jih imajo v oskrbi mnogo preveč, zato na spletni strani še bolj kot ponavadi spodbujajo posvojitev. Tudi o življenju s posvojeno mačko sem že pisala, na kratko, krasno je. Mimogrede, Jeans vas pozdravlja z okenske police, kjer je trenutno sonček.

Malce za nami, ki se že kezimo ob lepo urejenih pesjakih, prispeta Živa (@alivea) in Tomica (@illegaldrum), pa še predstavnika Urbanega plemena (@jssr in @vrisk), z zbranim denarjem, potem pa tudi ubogi izgubljeni dostavljalec. Znosimo pakete iz kombija, predamo vse skupaj dekletom iz zavetišča, še malo pokramljamo, pocrkljamo štirinožno sekcijo in se odpravimo domov. No ja, na kavo.

Drugega kot to, kako navdušena sem nad standardom v Zavetišču Horjul in kako vesela, da smo za twestivalsko dobrodelnost izbrali prav njih, pravzaprav še ne spravim skupaj. Imam pa občutek, da me bo še kdaj zaneslo tja. Če ne prej, pa po mojo naslednjo štirinožno najboljšo stvar v življenju. Naj zanese tudi vas.

Fotogalerija, iz katere sem si izposodila tudi teh nekaj slik, se nahaja na strani Računalniških novic. Hvala!

Še nekaj povezav:
Spletna stran Zavetišča Horjul
Uradni blog Twestivala Ljubljana

Senigallia, prvič

Prvič, ker sumim, da bom tole razbila na več postov (in eden bo samo o ledeni kavi). In prvič, ker sem bila tam prvič.


Senigallia je obmorsko mesto v Italiji. Za plesalce swinga, rockabillyje etc. pa je Senigallia predvsem žur. Tam se namreč vsako leto zgodi mali raj na Zemlji, zvan Senigallia Summer Jamboree. V praksi to pomeni plaža čez dan (dan se začne, ko se pač zbudiš) in ples do jutra.

Nekateri srečneži si lahko vzamejo ves teden časa. Ostali pa smo se pripravljeni za podaljšan vikend voziti 500 kilometrov v vsako smer. Ker smo malo zmešani, vemo.

Smo šli s camperjem, kar je bila res zmagovita ideja. Najprej dečve od Ljubljane do Kopra z mojim Renejčkom, ki je spet na veliko čustvoval in se ni odzival na moje pripombe v stilu: "Pred enim mescem si bil na servisu, nimaš nobene pravice škripat!". Kako sem mu ponotranjeno ploskala, ko smo končno parkirali in se spravili v našega Forda Genesis-in-še-ene-tri-imena ... Vozil je Luciano, hvalabogu, z mojim avto-moto talentom bi namreč končali v prvi oljki in/ali jarku.

Čez Padsko nižino je bilo VROČE. 41 stopinj. Klima je malce pozabila, kaj je njena osnovna funkcija, in je bila tam samo za okras. Vsi deli telesa so se mi lepili na vse druge dele telesa in sladoled, kupljen na eni od črpalk, je bil pri najboljši volji le sobne temperature. Zašli smo samo enkrat (!). Ob prihodu smo ekspresno našli parking za avtodome, hvaležni za dejstvo, da je zraven črpalka, voda in trgovina, ter da smo od plaže oddaljeni za dober pljunek.

Plaža peščena, morje tako toplo, da smo bili kar malo razočarani, ampak vseeno je bila to prepotrebna odrešitev. Za kosilo pašta, potem pa plesat.

Festivalsko dogajanje se je odvijalo na več lokacijah v centru. Štanti z vintage oblačili, narejeni zato, da jaz vzdihujem in se zadržujem, oldtimerji, ob katerih se sicer ne moreš slikati v obscenih in kičastih pozah, ker so za ograjo (kar je čisto razumljivo), trije odri. Na enem od plesišč se najdemo s Petro in Krištofom. Ko je programa v centru konec, se Maja in Marija odpravita proti camperju, midva z Lucianom pa sva dovolj blesava, da pičiva še na afterparty v klub malo izven centra. To je bila ena boljših odločitev. Trije floori, dober bend, dobro vzdušje. Srečamo še Vintage ekipo in ne glede na vsa prizadevanja imam kar naprej v roki kozarec. Naredi se dan in najine molitve so uslišane, kajti zastonjski avtobus se dejansko pojavi in nas odloži v centru. Spat. Za dobri dve uri.

Nadaljevanje sledi. Fotke tudi.

Pestro obdobje

Poletjepoletjepoletje. :)

Kako si kaj, blogosfera? Vsi objavljate fotke z morja, a ... Prasci. :)
Baba zmešana se je na morje zbrcala že tam nekje v juniju, in, kot to znam samo jaz, v piko zadela točno tisto krpico slabega vremena, ki je še visela nad siceršnjo vsesplošno meteorološko kičastostjo. Ampak nič za to, morje je moj doma, tudi če ob meni plavajo ledene kocke.

Tisto, kar je sledilo, bodo zgodovinarji v mojih številnih biografijah poimenovali Pestro obdobje. (Sem že omenila, da bom zagotovo slavna, lepa in pametna, ko bom velika? Škoda, da sem že v osnovni šoli nehala rasti, in to pri silnih 160 cm.) Na kratko se je v Pestrem obdobju zgodilo naslednje:

a)Izvem, da zaradi birokratske zablode ne bom mogla diplomirati septembra ali prej. Napisana, a še malce neurejena diploma ždi na trdem disku že od junija, jaz pa čakam na oktober, ker so nekateri na našem faksu ... posrečeni. Te infarktuozne vesti me dosežejo dober dan pred že tako travmatičnim petindvajsetim rojstnim dnem. Vse najboljše, Ena, zakaj imaš pa pištolo v ustih? Mimogrede, hvala pijanim in manj pijanim prijateljem za prisrčno praznovanje, ki me je zvleklo iz obupa.

b) Renejček (avto) se pokvari. Dvojno. Na poti z morja, seveda. En sesut termostat v kompletu s pregrevanjem prve klase, nekaj ur živčkanja na Ravbarkomandi s Tajo in Dino ter supermenski prihod mojega strica/avtomehaničnega genija kasneje ga spravim domov. Nekaj časa se še vozim naokoli z misterioznim škripanjem pri hitrostih nad 100. Zelo zanimivo se je ob vsaki vožnji v Ljubljano tri-do-petnajstkrat poslavljati od ljubega življenja. Ko končno pridem do servisa, ugotovimo, da je škripal - ventilator. Vsa moja poduhovljenost je bila odveč. Sem pa od teh dogodkov dalje globoko hvaležna, da moj stric po stroki ni recimo arheolog.

c) Nekega lepega dne peljem našega irskega popotnika Logyja iz Ljubljane in se je treba na hitro ustaviti še v Supernovi. Tam se neka sicer čisto prijetna gospa iz ljubega miru zaleti v moj že tako travmatiziran avtek in prispeva spoštovanja vredno vdrtno ob zadnjem kolesu. V epizodi sodelujejo še prepotentni varnostnik, ki bi rad bil policist, trije čedni mladi policisti, ki bi raje bili kaj drugega, evropsko poročilo o prometni nesreči in jagodni sladoled. Je bil hec, ni kaj.

d) Maja in Zoki se poročita. To samo po sebi sploh ni grozno, je pa usoda hotela, da nam ob tej priložnosti vlomijo v avto. Tokrat ne v Renejčka (sheesh). Poslovila sem se od najlepšejših očal z dioptrijo, vozniške, ključev z obeski sentimentalne vrednosti (moja bakrena d20 ... g33k s0b), polne stekleničke CK One itd. Denarnico in telefon sem hvalabogu imela pri sebi. Nekaj dni letanja po upravnih enotah in optikah (Sims, včasih si res car) in tri nove ključavnice kasneje so zadeve urejene.

Potem pa sem se nekako odločila, da se bo Pestro obdobje končalo. Stvarstvu sem zabičala, naj mi da mir, in zdi se, da je delovalo (v tem trenutku živčno pogledujem navzgor in čakam, da mi klavir pade na glavo). Trenutni eri lahko mirno rečemo Obdobje bluzenja. Edino prav, saj je vendar poletjepoletjepoletje. :)

Pridemo do tega

Klatimira je svetovnemu spletu in svojima obema rednima bralcema dolžna še poročilo iz Budimpešte. Ampak imam odličen izgovor. Čakam na fotke. Imam tudi razlog. Kombiniram pomladno utrujenost s treningi za poletno lenobo.

Zaenkrat ponujam samo malo neuvrščenosti. Ta je vedno na zalogi.



more fail, owned and pwned pics and videos



see more Lolcats and funny pictures

Srečna.

Predvčerajšnjim sem se med tuširanjem skoraj utopila, ker mi je na pamet padla Sašotova poezija, in sicer naslednji odlomek:

... jaz sem tu,
ti si tam.
Svinčnik ti dam.

Takole, in medias res smo opravili, zdaj bi se lahko pa počasi odločila, o čem bo danes tekla beseda. Pravzaprav, čakajte, še nekaj je treba razjasniti: Ja, pač, meni se take stvari zdijo smešne. Pa kaj.

No, blejim že cel teden. Klatimira Ljubljanska ne zna domov. V torek je padel Project Pust, Part 2. Študentje v Rožni ga znajo žurat. Niti nismo prišli do šotora, ker smo ostali prilepljeni na pocasta tla enega od domov. Anka je totalno zmagala kot tr'šica in Andrej kot njen najboljši učenec. Vzdušje nadvse prešerno, čeprav so nekateri razmišljali o streljanju DJ-a. Ni šlo, ker so bili oboroženi samo s sabljami. Nosilka pištole je medtem odkrivala, da zna po potrebi plesati tudi polko, in ji je bilo gladko vseeno.

Sreda. Zbiramo moči in tekamo po opravkih, podobno tudi v četrtek čez dan.

Četrtek zvečer. Biljard z bivšo ŠILA ekipo, popoprano še s Kobro iz bivše Impro liga ekipe. Jozosmarija, nimam več pojma o biljardu. Oziroma, um je voljan, a meso je šibko. Seveda smo se imeli fino, kaj pa bi pričakovali od tako raznolike zbirke premaknjencev. Poezija, globoke misli in dobre novice / Sašo :) :) :) /. Z mano je igral tudi the little bunny, dokazano najuspešnejša biljardna strategija v zgodovini:


Petek. Prišla domov (domov domov, ne v ljubljanski domov). Odkrila, da je vse v razsulu. Se obrnila na peti in šla nazaj v civilizacijo na pir, dva, tri. Nakar sem povsem nehote zatavala na Impro liga žur. Prisrčno, rahlo obremenilno, kaj čmo. Glavno, da nisem doma.

V soboto ostala v Ljubljani in počastila mulce s svojo prisotnostjo na vaji. Seveda smo vsi po spisku zamudili, kar bi znalo imeti kakšno korelacijo z našo stoprocentno prisotnostjo na IL žuru prejšnji večer. Saj nekaj smo celo opravili, preden smo se vdali v lastno gnilost in nekaj ur (!) igrali pantomimo. Okrog osmih zvečer mi je končno uspelo zatreti nagon po večernem izhodu in sem se spravila domov. Domov domov.

Spala sem do dvanajstih, mačka skaklja okrog mene in mogoče bom še celo kaj pospravila. Mentorica piše, da je zadovoljna z mojim dosedanjim besedilom za diplomo. Iz življenja sem črtala neprijazne ljudi. V hladilniku je steklenica martinija in mati pridejo zvečer kartat. Srečna.

La Bella Venezia

Tokrat sem Klatimirila po Benetkah v družbi Anke in Taje (ki hodi tja približno tako frekventno kot jaz v Grosuplje). Šle smo na isti način kot midve s Tajo nazadnje, z vlakom. Karta za mlade v eno smer je 15 eur, če imaš srečo, da dobiš rezervacijo, me pa smo dovolj blesave, da preživimo nočno cijazenje + celodnevno klatenje, in dovolj navdušene, da nam imajo Benetke vedno še kaj ponuditi.
Plan je bil pojaviti se v Irishu okrog pol enih in počakati na vlak, ki odpelje nekaj čez dve zjutraj. Žal Mičo ni delil našega navdušenja, zato so se trije žareči obrazki v Andrejevi družbi odpravili nazaj v Ankinega študentca, kjer so bojda imeli težave s prevelikimi količinami vina. Pa smo malo pomagale.

Posledično je bil začetek vožnje ena bolj zabavnih izkušenj v zadnjem času. Sicer bolj za nas kot pa za okolico, ampak kdo bi bil tako natančen ... Salve smeha je iz nas izvabil tudi perverzni sprevodnik, ki smo ga kar malo preveč zanimale za njegovo lastno dobro ... ampak pustimo to.

Naš prvi jutranji cilj je bil San Marco, da se izognemo hujšemu navalu turistov. Na poti smo zmagale še s finimi capuccini za nižjo ceno kot v Ljubljani (!!!), na trgu San Marco pa nas je pričakala ... acqua alta! No ja, sicer to še ni bila prava acqua alta, samo nekaj večjih luž, ki so v Taji zbudile naval sreče (podtip sreče: ajtouldjusou), dale Anki priložnost za par dobrih fotk, meni pa za bratenje z morsko favno (Srčkanamejčkena čigroidna zadeva se je pogovarjala z mano!).

San Marco brez horde pobesnelih Japoncev (idr.) je zakon. Končno enkrat pogledaš mozaike, ne da bi te reka ljudi rinila naprej, najdeš še kakšen zanimiv detaljček, šariš po skritih kotičkih ... Splača se tudi plačati dva evra za zagornje nadstropje z zakladnico, kjer vidiš originalno kvadriljo (konje z balkona) in ta hude mozaike od blizu. Z balkona je božanski razgled na trg in morje, sonce sije na polno in me jemo piškote. Aaahhh ...

Potem pa tavelik Museo Civico na drugi strani trga, kjer sem se še enkrat zaljubila v Canovo in njegove reliefe. Figure v ozadju imajo manj volumna kot tiste spredaj, kar jih dela bolj eterične, lebdeče na ploskvi (take in podobne vzvišenosti mi še danes blodijo po glavi, ja). Videle svašta, pogrešile Anko, našle Anko, pot pod noge.

Potem se spomnim živahnega blodenja po uličicah, golobjega napada in protinapada, odkritje poceni trgovinice z muranskim steklom, babje reakcije na poceni trgovinico z muranskim steklom, šestkratnega prečkanja Rialta ipd. Nekje vmes sem prišla tudi do svoje maske - ime mu je Srečko - ki sem jo iskala že prejšnjič, da bi jo dala na steno skupaj z Dolores, ki jo imam že nekaj let. Nakar sem s Srečkom v torbi za puncama odskakljala v Ca Pesaro, kjer se nam je poleg stalne razstave sodobne umetnosti obetala še ohinsploh huda orientalska razstava, ob kateri so se Taji sline cedile zaradi seminarja o japonski grafiki, meni pa zaradi fascinacije s celo kulturo, predvsem pa s kimoni in geikami. Videle Klimta, videle Kandinskega, par Matissev in še kaj. Na stopnicah celo Rodinov Mislec, ki nas je nemalo zbegal. Potem pa Orient. Pridemo tja, se soočimo s kupom sulic, katan in ... predmetov, katerih namen mi do danes ni jasen, saj čisto nič ni označeno. V nekaterih prostorih je absolutno pretemno, oznak ni nikjer, tu pa tam so kakšni panoji, saj ... razstavo še postavljajo! Super. Karta pa se plača tako kot da bi bilo vse v najlepšem redu. Za piko na i pridemo do zadnje sobe, v kateri so vse japonske grafike, na koncu pa vitrina s kimoni. Uganite kaj? Soba je zaprta. Grrr.

Razlo razpenjene se usmerimo nazaj proti San Marcu, da bi našle nek legendaren pub z morskim psom, ki ga je Nena nekoč davno označla na Tajinem zemljevidu. Hodimo, nogobol, nogozmrz ... puba pa nikjer (hvala, Nenč :) ). Povprašamo domačina. "Naprej pa desno." OK, nogobol in nogozmrz naprej pa desno, kjer najdemo ... nič. Drugi domačin, tokrat prodajalec ponarejenih torbic. "Naprej pa desno." Tam najdemo isto kot u prvom navratu. Tretji vsaj prizna, da pojma nima. Medtem jaz polagoma tečnim in sčasoma prepričam naši blondinki z alkoholičnimi tendencami, da se obrnemo proti Spizzicu/Burger Kingu, ker je ta pub očitno popolnoma nenajdljiv. Sedenje na toplem in postana pica očitno delata čudeže, kajti tečnobo ponovno zamenja domača nam bebavost. Seveda se zasedimo do nezavesti, potem pa črta na vlak ob pol desetih. Vmes Taja ugotovi, da ona bi pa tudi masko, vse skupaj ugotovimo, da ni časa, Anka nima pojma, kje hodimo in meni se pot nekam vleče. Vlakovanje nazaj poteka v prijetnem vzdušju, ki ga ustvarjajo blizu sedeči sumljivci, ki brez sramu neprenehoma buljijo vate, medtem ko se zanalašč ne sekiraš in poskušaš pojesti vse, kar ti je še ostalo v torbi. Okrog dveh pademo ven v Ljubljani, v hipu primrznemo na tla perona in se zavemo lastne skurjenosti.

Jezna sem na šilarske mule, zaradi katerih sem vstala pred enajsto, se civilizirala in spravila v Moste, one pa so špricale vajo. Jih bo že pamet srečala. Če ne pamet, pa jaz. Drugače pa sem srečna in pripravljena na vegetacijo pred kavčem, ki se bo polagoma prelila v zmanjševanje spalnega deficita. Aaahhh ...

Teatralični Reise nach Graz

Finančno - potovalni bogovi so se nasmehnili naši Klatimiri in mi omogočili zelo poceni izlet v Graz in ogled impro tekme domačega Theater im Banhof in kanadskih Rapid Fire Theatre.
Šlo je pravzaprav za ŠILA / Impro Liga "sindikal'c", na katerem je skupina tridesetih zmešanih slovenskih improvizatorjev po delni okupaciji mesta gledala dve skupini po treh zmešanih kanadskih in avstrijskih improvizatorjev. Skratka, pasja procesija, na kateri ne bi hotela manjkati niti v najhujši omotici.

Iz rodnje Ljubljane smo se odpravili ob neverjetno kulturni uri (okrog enajstih, s tradicionalno zamudico, brez katere nam živeti ni), hvala organizatorjema Alenki in Jušu ... Avtobusna vožnja je za naše razmere potekala relativno spokojno, Aljo se je za las izognil plačevanju kosila za celotno odpravo in obveznemu molku vso pot nazaj (ampak to res ni nič posebnega, zakaj sploh maltretiram svoje tipkajoče prstke s takimi predvidljivimi dejstvi ... )

Po Grazu smo se razmeroma hitro raztepli (ovce brez border collija, frnikule na hribčku, čebele pod vplivom mikro- in drugih valov in sorodne misli se mi iz neznanega razloga pojajo po glavi). Moja babja mikroenota se je lotila kulturnega udejstvovanja (štuk tu, gotika tam, Kunsthaus s svojimi estetskimi, a emocionalno motečimi skulpturami ... ), žal pa nam je zmanjkalo časa za piko na i z obiskom lokalnega Guinness puba. Smo pa opravile temeljito študijo medkulturnih univarzalij na primeru H&M. Skratka, babe. Potem smo srečale še skledo Fritatensuppe (kakorkoli se pač to črkuje) in kozarec piva, kar je bilo dovolj, da zagotovi naše vsesplošno zadovoljstvo.

Tekma. Ja, tekma, osnovni namen naše ekspedicije. Še pred tem izražam upanje, da bo Klemen kmalu objavil serijo fotk naših, ki pred teatrom sinhrono skačejo čez živo mejo (pri doskoku Dan nabaše na pasjo mino - priceless).

No, tekma. Trije Kandačani na eni in trije Avstrijci na drugi strani. Theatresports, shortform. Luštno. Hitro ugotovim, da nameravajo Avstrijci svoje prizore igrati v nemščini. Poteza, ki je neke mere razumljiva, žal malo manj razumljena (nekateri smo imeli v srednji šoli francoščino). Da, mi smo edini kreteni, ki ob gostovanjih tujih improvizatorjev veselo in konsistentno improviziramo v angleščini. Oni pač ne. Malce se prebijam skozi pomene s pomočjo ključnih besed, fizična komponenta ni tako izrazita, da bi lahko iz nje izvlekla vse ... ampak se trudim. Ne pravim, da niso kvalitetni improvizatorji, samo njihov slog je dovolj odvisen od verbalnega inputa, da je gledalec brez tega precej izgubljen v vesolju. Pri impru na dostojnem nivoju so ravno detajli in finese tisti presežek, ki ga iščem. V tem smislu gre precej njihovih sposobnosti mimo mene.

Kanadčani so po svoji stari navadi fenomenalni. Pri njih vse štima, uporabljajo vse možne oblike izražanja, od gibalnih presežkov do dodelane zgodbe in klanjamo-se oblikovanja likov. Najboljše so scene, v katerih se eden od njih uspešno sooča z nemško-angleškim golažem iz ust dveh Avstrijcev, obrača besede, sam pade v (svojsko) nemščino ... Skratka, bombonček in a-mi-lahko-tole-zapakirate-za-domov all around. V naši veseli skupinici, namreč. Počasi dojamemo, da lokalci okrog nas strmijo v oder kot tri tedne zamrznjene sardele. Predlogov od njih je bore malo (tudi na tujem terenu glede oglašanja iz publike zmaga naš Luka, hands down), smeha tudi, bohnedej, da bi pokazali kakšno pretirano čustvo. Iz nas navdušenje izbruhne najmanj ob vsaki odrski genialnosti, potem pa pogledamo naokrog ... čri - čri ... in kar naenkrat se počutim zelo, zelo balkansko.

Potem se blago zasekiram, kakšni smo, provincialci podalpski, slovanski runklji brez manir ... ampak, oprostite, lepo prosim ... a ni tole impro? Sodelovanje publike je integralna komponenta tega heca (prisežem, nihče se ni drl kot žival, to je rezervirano za domači nam KUD). Bolj ko razmišljam, bolj sem prepričana, da je bilo naše vedenje edino pravilno. Vsi namreč vemo, kako je stati na odru pred zombificirano publiko, ki energijo izpije iz tebe, namesto, da bi ti jo dajala. To ni to. Sklep? Morali bi sedeti v prvih vrstah.

Pot nazaj je po nekaj rundah štetja (tako smo fluidni, da nas je v hipu dva več kot prej) minila ekspresno. Vmes so me sicer poskušali naučiti sestavljati (prestavljati? reševati? pospravljati?) Rubikovo kocko, ampak, lepo prosim, vsi skupaj obupajmo nad to idejo (Aljo: "Pol daš pa tole ploskev nazaj pa zavrtiš to kolo ...". My mind: "Look at all the pretty colours ... "). Uroša sem celo nažicala za prevoz do (drugega) doma, torej zmaga na celi črti.

In zdaj sem srečna. In grem spat, kar nameravam početi kar precej časa. Ko se obudim od crknjenih, me namreč čaka vzpon na Mount Posoda od prejšnjega tedna ... Še vedno upam, da bo med spanjem evolvirala v življenjsko obliko, razvila civilizacijo, izumila pomivalni stroj in se vstavila vanj.