Distorzija, realizem in mularija

Ste gledali Distorzijo? Mladinski film v režiji Mihe Hočevarja je bil pravkar na sporedu RTV Slovenija. Gledala sem ga že zato, ker v njem nastopata moja bivša šilarja. (Ponosna na oba, seveda.)

Presenetilo me je, da je film čisto gledljiv. Ja, zdaj se lahko name spravite ljubitelji slovenske mladinske kinematografije. Vsi trije. :) OK, igra je mestoma okorna, ampak ne pozabimo, da gledamo srednješolce. Scenarij, delo Matevža Luzarja, ima nekaj močnih trenutkov, predvsem v dialogih. Zgodba pa je, no, že videna. Najstniška, šablonska. Morda ravno to naredi stvar bolj gledljivo. Privlačijo nas klišeji, pa če si priznamo ali ne.

Na Twitterju smo seveda morali reči kakšno tudi na to temo (vsem prisotnim se opravičujem za polnjenje feedov, sem pretirano aktivna gledalka.). Med drugim so nekatere zmotile kletvice v besedilu. Moja prva reakcija je bila:

Odgovor pa takle:

Jaz pa pravim, zakaj pa ne? Zakaj bi morali mediji vzdrževati umetno čistunsko estetiko, v kateri se mladostnik nikakor ne bi prepoznal?

Da ne bo pomote, jasno je, da medij realnosti ne more zrcaliti. Ampak to so debate za komunikologe in filozofe, ki jih zdajle pustimo ob strani. Konkreten problem realizma tega filma, ki, se strinjam, obstaja, ni toliko v besedišču. Najdem ga v zgodbi, ki sledi preverjeni formuli "junak - dekle - antijunak - nosilec magičnega objekta - tralala", in nas pripelje do hollywoodskega srečnega konca, ko se imajo kar naenkrat vsi radi, rožice in sončki in sploh. Naracija, ki jo je seciral že Propp in kombinacija po liniji najmanjšega odpora, ki deluje. Po drugi strani pa bo ravno to pritegnilo ciljno občinstvo, torej najstnike. Ne pozabimo, da ne gre za art film in ne vihajmo nosov, pomemben je kontekst.

Druga težava realizma Distorzije je depikcija mladostniške glasbene scene. Oprostite, ampak dvomim, da bi vsi sošolci drli na koncerte šolskega benda, ne glede na to, kako komercialni ali alternativni so. Tudi na Gimnaziji Moste, zibelki Pankrtov, ne. Prvič, srednješolska glasbena scena se prej vrti okrog pasivnega spremljanja trendov iz tujine kot pa okrog podpore lokalnih bendov vrstnikov. Drugič, najstniki na srednjih šolah se mi zdijo povezani v manjše specializirane klike, ki si jih težko predstavljam na enem koncertu. Upam, da se motim. Povejte mi, da se motim, in da so naši nadebudni mladostniki glasbeno aktivni ter se med sabo podpirajo. Lepo prosim.

Še prispevek o filmu z RTV-jeve strani vam nalepim semle in čakam, da poveste svoje mnenje.

Impro naš vsakdanji - cvetka s kvalifikacij

Vsake toliko se nam očitno mora zgoditi mini repriza Improkabineta.

Za vse, ki ne živite v KUD-u France Prešeren oziroma ne posvečate svojih nedeljskih večerov improvizacijskemu gledališču: vsake kvatre se na odru pojavi ekipa, ki večino časa porabi za nestrukturirane nagravžnosti. Ekipa Improkabinet je bila v svoji edini tekmi, ki smo jo videli pred mnoooogimi leti, nekakšna kulminacija vseh možnih o-fuj-osti. Nekateri je še vedno nismo pozabili. Ne glede na vse terapije.

Nekaj podobnega, čeprav v manjšem obsegu, smo videli danes (pravzaprav včeraj, polnoč je mimo) na kvalifikacijah za Impro ligo. Takoj naj razjasnim, da so ostale ekipe, ki se v tem predsezonskem delu borijo za vstop v ligo, popolnoma drugačne in o njih ne mislim nič slabega.*

Vmes pa se je našla cvetka, ki sicer dehti že nekaj časa, pa nič kaj daleč ne prileze. Najbrž zato, ker vonjave niso ravno omamne. Fantje so se namesto na prikaz kakovostne improvizacije raje osredotočali na cenene in, kar je še huje, polovičarske depikcije spolnega akta in pljuvanje po odru. Predvsem slednje me žalosti, saj mi je improvizator, ki ga zelo spoštujem, nekoč rekel, da je oder svet prostor, in sem to vzela resno.

Ne vem, kako so prišli do tega, ampak vseskozi se zdi, da hočejo biti uporniki. Mogoče imajo občutek, da jih je impro svet izrinil in zdaj mislijo, da mu kažejo sredinec (mimogrede, tudi kazanje sredinca moderatorju smo videli). V ozadju pa je isti mehanizem, ki sem ga pred leti zaznala pri (na koncu predstave že golih in grdo pijanih) članih Improkabineta: občutek, da ne zmoreš hoditi vštric z ostalim, spremenjen v težnjo k temu, da bi jih od zadaj brcal v kolena.

Ironično pri vsem skupaj je, da sem vsaj za določene člane prepričana, da imajo dovolj potenciala. Na odrih jih spremljam že od srednje šole in verjamem, da lahko ponudijo svojski smisel za humor in zanimiv pogled na svet. Ampak, ne. Začnejo, potem si pa premislijo in raje pof*** soigralca.

Zraven pa mislijo, da so avantgardni? OK, vsaka uspešna tradicija potrebuje revolucijo. Potrebuje trenutek, ko ji nekdo pridrži ogledalo. Ampak ne na tak način. Brez osnovnega spoštovanja do odra, do drugih, ki na njem stojijo in so stali v letih, ko se je ta tradicija gradila, pa seveda do občinstva, brez katerega nimamo razloga za obstoj, ne bo šlo. Ne hvala, fantje. Refuse the game, but don't abuse the game. Na tak način se ne doseže ničesar. Hočete biti drugačni? Dobrodošlo. Impro brez tega ne more in noče. Ampak bodite drugačni zaradi česa drugega kot zaradi drugačnosti same, predvsem pa ne zato, ker vas mame niso uspele vzgojiti v kaj drugega kot občutljivčkane mulaste razvajenčke.

Sicer pa, to je za nami. Kvalifikacije se dogajajo še ves mesec in, kot sem omenila, to je bila edina ne ravno dehteča cvetka. Močno dvomim, da jo bomo zavohali v redni tekmovalni sezoni.


*Ohoho, ahaha, celotno reportažo te in tudi prve tekme večera najdete tukajle.

Tokratne teatralije

Po delavnicah mojih (skoraj) vsakdanjih me je zaneslo v Mladinsko na zastonjkarsko predstavo Sla v režiji Vita Tauferja. No, ni me ravno zaneslo, ampak so me Nika, Blaž in Grega zelo prijazno in čisto prostovoljno vzeli s sabo.

Sprašujem se, zakaj me zadnje čase pot vodi na same monološke zadevščine. Mogoče mi hoče življenje povedati, naj se malce pomenim sama s sabo o ... zadevah. (Vstavi pathos.) Tudi Sla je, kakor večina dram in še kakšna boljša komedija, pomenek s samim sabo. Tak dokaj konkreten, na trenutke nadležno agresiven pomenek. Ne morem reči, da me je pustila hladno, ne morem reči, da me je globoko ganila. (Vstavi še dve do tri floskule e presto - šolski spis.) Na koncu mi ni bilo povsem jasno, kaj naj menim o videnem. Kar samo po sebi ni ravno dober znak, kneane? Navsezadnje se bom še ujezila, ker se spet prestopam okoli nekakšnega stališča kot kmečka nevesta in čakam na dovoljenje, da mi nekaj ni všeč.

Brez pomote, dramsko besedilo je imelo svoje trenutke. Mnogo njih, če smo natančni. Recimo "Čas beži. In jaz nikoli nimam časa." pa "'Zgledaš še kar srečno za nekoga, ki to sploh ni." (Zapisano po malce ošvohnelem spominu & OK, OK, sem že nehala s spoilerji.) Na poti iz gledališča in kasneje na pijači se je razvila dokaj plodna debata o tem, kdo od likov je bil komu kaj, kdo je koga kaj, kdaj in kako. (Močno se trudim, da bi izključila spoilerje.) Če seštejem oboje, lahko zaključim, da mi je bilo pravzaprav všeč besedilo, ki je, mimogrede, delo Sarah Kane. Tako poetična elokucija (pazi FDV-jevko) kot tudi retrogradno razvozlani plot (Zdaj se pa že res opravičujem za afnanje. Mimogrede, kako se temu lepo slovensko reče? Zaplet? Zasnova? Blgžlblj?).

Igro tako nerada ocenjujem. O njej vem ravno toliko, da se mi približno svita, koliko je vsega, česar ne vem. Kljub vsemu pa je ne morem spremljati popolnoma laično. Včasih se grdo in štorasto izrazim, da me igra "kupi", če me prepriča, potegne vase, prevzame. Neda R. Bric, Matej Recer, Boris Kos in Janja Majzelj so me vsake toliko sicer kupili, ampak mestoma tudi zavrgli (Prodali ravno ne. Sem dokaj spodobna punca.). Je pa bila - vsaj zame - Janja Majzelj kako stopničko nad ostalimi. Oziroma, korak bližje. Zaskrbljujoče? (Pejte gledat, če ne zastopite.)

Opozarjaje, da inteligenca in sposobnost izražanja nikakor nista ista pašta (ljubka minipoanta predstave, ni kaj), naj svojo okorno sploh-ne-recenzijo zaključim z dvema glasbenima aproksimacijama vsebine. Ker sem pač take volje.

Improvizija 2009

Zapišimo, dokler je še sveže v spominu. Ravnokar sem pridrncala domov z letošnje Improvizije, glasbeno-gledališke parade glamurja, kiča in vsesplošne najboljšosti, ki jo pripravlja kolektiv Narobov s prijatelji iz slovenske impro scene. Tukajle je njihova spletna stran, če ste firbčni.

Koncept je pravzaprav parodija Evrovizije na impro način. Izvajalci si vnaprej zamislijo glasbeni žanr oziroma stil, naslov pesmi pa določi publika. Besedilo nastaja sproti (beri: ljudje, ki to počnejo, so velike face), za spremljavo pa - mislim da že drugo leto - skrbijo Gal in galeristi.

Letos je bilo fino. Takoj na začetku naj priznam, da je bilo lani mogoče še malo bolj fino, ampak to naj ne zveni kot kritika. Publiko je najbolj očarala Alenka Marinič kot diva Duša Počakaj s pesmijo Ugrizni me v srce. Ta je bila, mimogrede, tudi moja favoritka. Seveda je vsaka točka po svoje zanimiva, toda meni so v oči in uho padle še naslednje:

• Dlan upanja: folkrockerski trio iz komune, ki je zelo suvereno odpel pesem Nič ni sveto. Vokalno pohvalno (:)) z dobrim besedilom in odlično komunikacijo s publiko.
• Subrina: variacija na Brilijantino, ki zame absolutno zmaga na področju scenografije in stylinga. Avto na odru in odlično oblečeni nastopajoči. Pa tudi ples in refren nista bila od muh.
• Nekdo in Yusuf nekaj (na pomoč, če še pomnite, tovariši): Tešky je verjetno pel dobro zamišljeno besedilo, ki je bilo verjetno tudi vokalno nadvse okej. Verjetno. Ker ko zraven miglja Ana v polni opremi trebušne plesalke, pač ne moreš računati na popolno pozornost občinstva. Čeljusti so padale. Bravo za styling.
• Rojeni izven zakona: Z Dragijem sva se strinjala, da so fantje do pike zadeli svoj punk-i-nešto žanr. Ustrezno, solidno, divje. Naučili smo se tudi, da kar se Pižame in kosov oblačil tiče, pravilo 'manj je več' ne velja. Ampak je bil pa super prepričljiv. Res!

Nenazadnje je treba povedati tudi, da je bila naša Ana Marija, ki je z vedno odličnim Tomažem vodila prireditev, v vsej svojih toaletah naravnost osupljivo lepa (del tega je zagotovo zakrivil tudi stilist Mario Dragojevič). Ne vem, kaj dečva dela s sabo, ampak mislim, da bom tudi sama postala redna gostja v tistem njenem Centru ugodja in zdravega počutja. In ne, to ni drugo poimenovanje za šank, dragi moji.

Hvala vsem, ki ste se vložili svojo ljubezen in energijo v letošnjo Improvizijo. Komaj čakam naslednjo.

Stvari, ki jih težko gledam (seznam v delu)

1. nosečnice, ki kadijo:
2. moja mati, ki energično maha in koordinira moje parkiranje;
3. preozke in v pasu prenizke kavbojke, iz katerih buhtijo odvečne obline, znane tudi kot muffin butt;
4. prekratke hlače, po možnosti na korenčka;
5. bele nogavice in fejk Tewice, običajno v kombinaciji s št. 4 ... kar me spomni, že dolgo nisem bila v Munchnu ... ;
6. moja slika na študentski;
7. David Caruso;
8. sosed v najlepših letih, ki v spodnjicah (ne, niso boksarice) in spodnji majici pelje psa lulat;
9. kombinacija rjave in oranžne, razen v redkih primerih;
10. all things emo;
11. odsev v zrcalu v nedeljo zjutraj, po pestrem sobotnem večeru;
12. soliranje v impru;
13. prekratki seznami.
    

Kulturno ministrstvo has done it again

O, kako me je v tem kvazisnežnem popoldnevu pogrel najnovejši TV oglas Ministrstva za kulturo. Prihuljeno renčim (grr), stiskam pesti in moji členki so (kvazi-) snežno beli.

Če ga se niste opazili, gre za dokaj estetski spot (tip, buldog in DVD player ali nekaj podobnega), ki me poskuša prepričati, naj kot potrošnica pritiskam na proizvajalce elektronske opreme, naj ti poskrbijo za menije raznih elektronskih naprav v slovenskem jeziku. Če prav razumem. (Na nek način močno upam, a še močneje dvomim, da se motim.)

GRRRRRRRR!

Lepo prosim? Kup našega (davkoplačevalskega) denarja ste zmetali za produkcijo in medijski zakup za oglas, ki prepričuje nas, male državljane, naj lobiramo. A niste mogoče vi na majčkeno boljši poziciji za kaj takega? Tuji deli telesa - koprive?

Da o tem, kakšen non-issue so meniji v slovenščini za našo kulturno sfero, sploh ne začnem. Kar ni bilo zavoženo že prej, je zavozil Simoniti, kvalitetni neprofitni kulturni projekti se po kolenih plazijo za tiste male pare, da sploh preživijo, ministrstvo pa naroča oglase o MENIJIH NA DVD PLAYERJIH? (Mimogrede, je to sploh domena MK-ja? In če, feeling slightly nazi today, are we?)

Nenazadnje, silni zagovorniki materinega nam jezika so se odločili za oglas, kjer je večina copyja posneta v - angleščini.

Kaj bi jokali, če se lahko smejemo. In delamo na neprofitnih kulturnih projektih. In prosimo nebesa, da bi bili pod taktirko gospe Širca mogoče deležni malo manj kolosalnih bedarij z naslova MK.

Teatralični Reise nach Graz

Finančno - potovalni bogovi so se nasmehnili naši Klatimiri in mi omogočili zelo poceni izlet v Graz in ogled impro tekme domačega Theater im Banhof in kanadskih Rapid Fire Theatre.
Šlo je pravzaprav za ŠILA / Impro Liga "sindikal'c", na katerem je skupina tridesetih zmešanih slovenskih improvizatorjev po delni okupaciji mesta gledala dve skupini po treh zmešanih kanadskih in avstrijskih improvizatorjev. Skratka, pasja procesija, na kateri ne bi hotela manjkati niti v najhujši omotici.

Iz rodnje Ljubljane smo se odpravili ob neverjetno kulturni uri (okrog enajstih, s tradicionalno zamudico, brez katere nam živeti ni), hvala organizatorjema Alenki in Jušu ... Avtobusna vožnja je za naše razmere potekala relativno spokojno, Aljo se je za las izognil plačevanju kosila za celotno odpravo in obveznemu molku vso pot nazaj (ampak to res ni nič posebnega, zakaj sploh maltretiram svoje tipkajoče prstke s takimi predvidljivimi dejstvi ... )

Po Grazu smo se razmeroma hitro raztepli (ovce brez border collija, frnikule na hribčku, čebele pod vplivom mikro- in drugih valov in sorodne misli se mi iz neznanega razloga pojajo po glavi). Moja babja mikroenota se je lotila kulturnega udejstvovanja (štuk tu, gotika tam, Kunsthaus s svojimi estetskimi, a emocionalno motečimi skulpturami ... ), žal pa nam je zmanjkalo časa za piko na i z obiskom lokalnega Guinness puba. Smo pa opravile temeljito študijo medkulturnih univarzalij na primeru H&M. Skratka, babe. Potem smo srečale še skledo Fritatensuppe (kakorkoli se pač to črkuje) in kozarec piva, kar je bilo dovolj, da zagotovi naše vsesplošno zadovoljstvo.

Tekma. Ja, tekma, osnovni namen naše ekspedicije. Še pred tem izražam upanje, da bo Klemen kmalu objavil serijo fotk naših, ki pred teatrom sinhrono skačejo čez živo mejo (pri doskoku Dan nabaše na pasjo mino - priceless).

No, tekma. Trije Kandačani na eni in trije Avstrijci na drugi strani. Theatresports, shortform. Luštno. Hitro ugotovim, da nameravajo Avstrijci svoje prizore igrati v nemščini. Poteza, ki je neke mere razumljiva, žal malo manj razumljena (nekateri smo imeli v srednji šoli francoščino). Da, mi smo edini kreteni, ki ob gostovanjih tujih improvizatorjev veselo in konsistentno improviziramo v angleščini. Oni pač ne. Malce se prebijam skozi pomene s pomočjo ključnih besed, fizična komponenta ni tako izrazita, da bi lahko iz nje izvlekla vse ... ampak se trudim. Ne pravim, da niso kvalitetni improvizatorji, samo njihov slog je dovolj odvisen od verbalnega inputa, da je gledalec brez tega precej izgubljen v vesolju. Pri impru na dostojnem nivoju so ravno detajli in finese tisti presežek, ki ga iščem. V tem smislu gre precej njihovih sposobnosti mimo mene.

Kanadčani so po svoji stari navadi fenomenalni. Pri njih vse štima, uporabljajo vse možne oblike izražanja, od gibalnih presežkov do dodelane zgodbe in klanjamo-se oblikovanja likov. Najboljše so scene, v katerih se eden od njih uspešno sooča z nemško-angleškim golažem iz ust dveh Avstrijcev, obrača besede, sam pade v (svojsko) nemščino ... Skratka, bombonček in a-mi-lahko-tole-zapakirate-za-domov all around. V naši veseli skupinici, namreč. Počasi dojamemo, da lokalci okrog nas strmijo v oder kot tri tedne zamrznjene sardele. Predlogov od njih je bore malo (tudi na tujem terenu glede oglašanja iz publike zmaga naš Luka, hands down), smeha tudi, bohnedej, da bi pokazali kakšno pretirano čustvo. Iz nas navdušenje izbruhne najmanj ob vsaki odrski genialnosti, potem pa pogledamo naokrog ... čri - čri ... in kar naenkrat se počutim zelo, zelo balkansko.

Potem se blago zasekiram, kakšni smo, provincialci podalpski, slovanski runklji brez manir ... ampak, oprostite, lepo prosim ... a ni tole impro? Sodelovanje publike je integralna komponenta tega heca (prisežem, nihče se ni drl kot žival, to je rezervirano za domači nam KUD). Bolj ko razmišljam, bolj sem prepričana, da je bilo naše vedenje edino pravilno. Vsi namreč vemo, kako je stati na odru pred zombificirano publiko, ki energijo izpije iz tebe, namesto, da bi ti jo dajala. To ni to. Sklep? Morali bi sedeti v prvih vrstah.

Pot nazaj je po nekaj rundah štetja (tako smo fluidni, da nas je v hipu dva več kot prej) minila ekspresno. Vmes so me sicer poskušali naučiti sestavljati (prestavljati? reševati? pospravljati?) Rubikovo kocko, ampak, lepo prosim, vsi skupaj obupajmo nad to idejo (Aljo: "Pol daš pa tole ploskev nazaj pa zavrtiš to kolo ...". My mind: "Look at all the pretty colours ... "). Uroša sem celo nažicala za prevoz do (drugega) doma, torej zmaga na celi črti.

In zdaj sem srečna. In grem spat, kar nameravam početi kar precej časa. Ko se obudim od crknjenih, me namreč čaka vzpon na Mount Posoda od prejšnjega tedna ... Še vedno upam, da bo med spanjem evolvirala v življenjsko obliko, razvila civilizacijo, izumila pomivalni stroj in se vstavila vanj.