Status report

Ne sprašujmo se, zakaj je Baba Zmešana obmolknila. Ni tako zanimivo, da bi se bilo vredno obremenjevati s preteklostjo, pomembno je to, kar je tukaj in zdaj, vsaj tako pravi Buda, kar so mi povedali v seriji The Finder, ki sem jo pravkar gledala, mimogrede, ni švoh, škoda, da je bila samo filler, ko je bila gospodična Deschanel a.k.a. Bones na porodniški, ampak vse se enkrat konča, morda se bo tudi tale poved, pa tudi moja blogpavza, in, ja, če še niste pogruntali, še vedno imam zelo, zelo rada vejice.

Bom pa zelo vesela, če me boste vprašali kaj zanimivega. Zato že na začetku opravimo z bolj očitnimi vprašanji:

A sploh še kaj pišem?
Sto na uro, ampak ne na tem kotičku internetov. Če ste firbčni, poskusite za tem ovinkom.

A sploh še kaj tvitam?
Bolj švoh. Morda pa me kdaj spet pograbi 140-znakovna mrzlica.

A sploh še kaj plešem?
O, ja. Vsake toliko si vzamem swing break, ker sem betežna, sem pa vsekakor še zraven. Pridite nas kaj pogledat, v živo, na Facebooku ali spletni strani Swing Kids Slovenija.

Kaj sploh počenjam?
Delam. Špilam. Ukvarjam se z gospo mačko, gospodom psom in gospodom boljšo polovico (ne nujno v tem vrstnem redu). Berem. Besno. Rišem. Premalo. Kuham. Perem. Ne likam. Nikoli. Hodim na Magic turnirje. Tavam naokrog. Včasih tudi spim.

Dragi vsi trije redni bralci, upam, da sem vas našla v dobrem stanju. Vsi skupaj pa upajmo, da bom kmalu napisala kaj zanimivega. Vprašajte me kaj. Povejte, o čem bi brali. Recimo v tistem ogromnem, praznem in zevajočem okencu za komentar.

Dragi Dedek Mraz ...

... najprej, prosim ne huduj se name, ker tale seznam takole za las lovi skrajni rok za oddajo. Tako popolnoma in vseobsegajoče sem se potopila v asistiranje tebi pri zavijanju daril, da sem pozabila gledati na uro, ehm, koledar. Sem že pomislila, da ti letos ne bi pisala, pa so me povprašali, zakaj je blog tako zaprašen, in sem morala obljubiti, da še letos napišem kaj novega. Sploh pa je tole pismo tradicionalno. ("You have to have traditions. They're traditional.")

No, pa dajva. Najprej, moji boljši polovici želim elegantne GUI-je, ubogljive simulatorje in čim manj pisanja dokumentacije. Tudi čim manj tečno babo. Pa da bi med vsem poglabljanjem v drobovje programovja, izobraževalnimi napori in pobijanjem raznorodne igričarske živadi uspel tudi kdaj spati.

Mačketi prosim prinesi zalogo toplih radiatorjev in Royal Canina, pa naredi nekaj v zvezi z vrabci, ki jo izzivajo s preleti pred njenim oknom. Vaderju igrače, ki se ne zataknejo na drevesih, in v njegovem imenu hudo kazen vsem metalcem petard. Helgi resnično in najmočneje želim, da se v novem letu ne bi tako pogosto kvarila. Resresres želim. Močno, najmočneje. Željam se pridružuje moja shirana denarnica.

Mojim swingoplesočim norcem in noricam prinesi čist' hude nove korake, drzne skoke, ki brez izjeme zgrešijo luster v SEM-u, in nezgrešene pavze.

Moje najdražje dečve naj pod jelko najdejo nekaj, kar vsaj približno spominja na redno službo, pa še paket prostega časa z nalepko "za kave in piva z Eno".

Geekovskim živalim želim divje XP-je in PSR-je, nabor poljehodcev in drugih maljone vrednih hudičevih podobic na MTG draftih, zraven pa dodaj še nekaj socialnemu življenju podobnega. Tako malo za hec.

Sodelavcem prinesi pridne stranke, čim manj stresanja s strani stresa, pa čim več zvokov parnika iz naše predsobe. Oni že vejo, kaj pomeni.

Pa meni? Uredi prosim, da bom spet tista punca z rožo v laseh, ki je vsak torek na swingu. Pa ko rečem punca, mislim resno. Gubam se v 2012 elegantno izogniva, OK? Aja, pa ponija hočem.

LP in hvala,
Ena

Twestival Ljubljana - danes!

Zakaj ni nobenih novih novcatih umotvorov Babe Zmešane na temle tukajle blogu? Ker svojo energijo in tekstovne blodnje trenutno usmerjam v blog Twestivala Ljubljana.

Kot že dvakrat prej, je danes na vrsti dober žur za dober namen. Z nami bodo muzičari in komiki, piškoti in druge čudovitosti, namen Twestivala pa je pomagati mladim borcem proti raku pod okriljem ustanove Mali Vitez.





Twestivale v mestih po vsem svetu na isti dan organiziramo prostovoljci, ki smo se zbrali s pomočjo Twitterja. To pa nikakor ne pomeni, da je namenjen samo tviterašem. Vabljeni ste prav vsi, ki imate radi dobro muziko, vam bi prav prišlo kaj več smeha in bi radi malo počvekali z zanimivimi ljudmi, zraven pa še naredili nekaj dobrega za otroke in mladostnike, ki so preboleli raka.

Več informacij na uradnem blogu Twestivala Ljubljana, večinoma izpod mojega peresa, ohoho in ahaha.

Pofočkate se lahko tudi v Facebook dogodku (povabite še koga!), predvsem pa se vidimo ob sedmih na Gradu!

Dragi Dedek Mraz!

Avtor: dimpoart

Lani si bil res car in si ujel tudi moje bolj subtilne namige. Pod jelko so se čudežno pojavile številne zadeve, med njimi služba, gospod boljša polovica (sicer ni čisto kot sva se zmenila, torej idealni moški, ampak vsaj misli, da je), rešitve zoprnij za moje najdražjejše (razna stanovanja, diplome in službe) in podobno. Skratka, dokazal si, da si ultimativno kul (tisti bolj bistri bi na to sklepali že po tvojem imenu, jaz pa sem le s FDV-ja).

Sem se pa naučila, s tabo ni heca. Malce sem pokomentirala Reneja in, opa, je smrt storil. Zato na tem mestu poudarjam, da je Helga super in hvala in sploh nič slabega. Sploh. OK?

Torej, s čim te bom sekirala letos?

• Več časa za vse bedarije, ki se mi pletejo po glavi: Sem razmišljala, kako bi se tega lotila. Podaljšati dan na 32 ur se sicer sliši fino, ampak predraga ablast bi zagotovo našla način, da bi delovnik raztegnila na kakšnih 16, pa smo spet tam. Imam torej boljši predlog. Bashi je na enem #cevapimeetu (srečanju geekov z namenom žretja čevapčičev in, erm, interakcije) modro ugotovil, da če nas je stvarstvo že obremenilo z grozodejstvom, zvanim ponedeljek, si človeštvo zasluži vsaj še posobotek. Dan med soboto in nedeljo, ki je seveda dela prost. Bo šlo? Čakam na objavo v Uradnem listu.
• Prosim za eliminacijo grozilcev, težilcev in polenopodnogemetalcev tega sveta, oziroma njihovo transformacijo v kaj bolj prijaznega in obstoja vrednega. Recimo vrtno pohištvo. Postati bel plastičen stol z režami na naslonjalu bi bil obsežen osebnostni napredek za večino omenjenih.
• Za sodelavce jeklene živce (za prenašanje mene in morda še kakšnih primerkov iz prejšnje točke), za prijatelje teleportacijske naprave v obliki ročnih ur (samo tako se bomo uspeli dobiti na kakšnem pivu), za gospoda boljšo polovico izpite na faksu v obliki RPG-jev (povprečje bi nenadoma poskočilo na maljon), za starše avtomatični zgražalnik nad potomko (kar naenkrat bodo imeli ogromno časa), za moje geeke iz vseh kategorij čiste (natural) dvajsetice v življenju in DnD-ju (kaj je že razlika med obema?), za gospo mačko mehke, sveže oprane puloverje za puščanje dlak, za gospoda psa pa čim manj petard.
• Ponija bi tudi. Lahko je čisto majčken.

Predvsem pa, dragi Dedek Mraz, upam, da ti Božiček prinese kaj lepega. Ni ga čez lojalno konkurenco.

Modrovanja med osmo in četrto

Okej, med deset čez osmo in petnajst čez četrto, na dober dan. Če me je buljenje v ekran po službeni dolžnosti že odtegnilo od takistega početja v prostem času, kar je izjemno upočasnilo generiranje kakršnekoli vsebine z izjemo virtualnega prahu na temle tukajle blogcu, lahko sicer vsega spoštovanja vredni šiht poskrbi vsaj za kakšen krajši prispevek na omenjenem spletnem zbirališču kreativnih presežkov in blodenj.

O, ja, dolge povedi piscu prinesejo posebno zadoščenje.

No, tam (na šihtu, če se je kdo izgubil med gubami in ovinki prejšnje sintakse) poleg buljenja v ekran počnemo še kaj. Na primer modrujemo. Tukaj je nekaj še dokaj svežih cvetk, nabranih na plodnih tleh spletne agencije in sosednje hiše za hostinge in sorodne čudovitosti:


"Kaj ti bo štemarca, če maš či?"
- Tomaž in zen pristop k problemu premalo oken v pisarni.

"Ne mi več tega govort, k bomo res vsi sad pande."
- Mojca odkriva živalski izvor človeške vrste.


"Večino časa lebdi pet centimetrov nad tlemi ... "
- Herr Direktor pomaga napisati svoj opis.

"Ampak ... a mislš, da sva midve preveč odrasle, da bi jahale ponija?"
- Krista, z izjemno zaskrbljenim glasom.

(Odloži telefon) - "Zdej ga bom pa izklopu, da bo vedu, za kaj plačuje. Pa če še enkrat pokliče, ga dejte men."
- Mičo, žametni glas podpore oz. tudi za jeklene živce koroziv raste.

Las Vegas armatura

V poslednjih tednih je postalo boleče očitno, da nisem Herr Flick. Nedvomno se je nekaterim svitalo že prej, toda zdaj imamo empirične dokaze. Moja Helga me namreč niti približno ne šmirgla. Za razliko od tiste dvonožne iz kultne serije Allo Allo, ki vljudno odvrne svoj jésherflik in izvrši ukaz, moja štirikolesna ne trza na prošnje tipa popravi se, nehaj prižigati lučko za elektroniko motorja, obnašaj se kot pravi avto. Packa mala srebrna. Se ji pozna, da je bila njega dni parkirana zraven Reneja (naj mu bo rahla zemljica, sicer se je pa itak reinkarniral v rezervne dele).

Z globokih vzdihom sem na svoj seznam vsakotedenskih aktivnosti, tam nekam med plesne vaje ob četrtkih in pilates ob ponedeljkih ter sredah, vključila še obisk mehanika ob torkih. Zadnjič, ko sem ga poklicala, se je oglasil ravno sredi gromoglasnega šundra delavnice in očitno ni slišal mojega imena. Pa ni bilo težav, saj je bil moj naslednji stavek: "Spet lučka gori," na kar je veselo odvrnil: "Ooo, a ti si!" Ja, na "ti" sva. Pa saj se spodobi, vidim ga precej pogosteje kot recimo lastne roditelje.

Spoštovani mehanik si je seveda precej na ti tudi z mojo denarnico, ki zadnje čase obilno krvavi. Hvalabogu izgube vsaj delno kompenziram z novim programom športnih stav, ki sem ga uvedla. Vedno aktualna stava je odgovor na vprašanje "Na katerem delu avtoceste med Višnjo Goro in Ljubljano bo Helga prižgala lučko za elektroniko motorja?" Trenutno vodim jaz z odgovorom Šmarje-Sap, ki le redkokdaj sfali, stave pa zbiram tudi v komentarjih.

Resignirano sporočam, da sem se odrekla vsem ambicijam po prevzetju persone gospoda Flicka ov di Geštapo. Vsi, ki ste imeli pred leti iskrive pripombe na moj črn usnjen plašč, se lahko obrišete pod nosom. Razen, če se kolektivno ne zavemo dejstva, da sem pravzaprav Von Smallhausen.

Au revoir

Bil je moj prvi in zdaj ga ni več.
Ste že kdaj slišali, da tistega, o katerem veliko govorimo, skoraj zagotovo ljubimo? Po tem kriteriju je bila moja ljubezen brezmejna. Kako ne bi govorila o njem, če je bil pa:



1. Umetniška duša brez primere
Njegov medij je bil zvok. Glasba, s katero je polnil najin skupni čas, je bila crossover med francoskim šansonom in dobro staro tehnažo. Z glasbo je sporočal svoja prefinjena občutja, od radosti do svetobolja. Pravi Francoz s kančkom slovanske duše. Nikoli ne bom pozabila tistega trenutka na priključku južne obvoznice na dolenjsko avtocesto, ko je iz sebe spravil popoln akord. C-dur, se mi zdi.
2. Skrbnik moje sreče
Vedel je, da imam rada morje. Tudi njemu je bilo pri srcu, če izvzamemo smolo, ki pada z borovcev, in kakšne agresivne veverice v kampu. No, zato se je vsakič znova odločil, da z morja pač ne bomo šli. Če je bilo treba zavoljo tega na poti domov pridelati vnebovpijočo vročino in nekaj ur čepeti na Ravbarkomandi z mešanimi občutki in telefonom v roki, pa naj bo. Morja ne damo.
3. Copata par excellence
Peljal me je kamorkoli sem hotela, kadarkoli in brez ugovorov (razen prej omenjenih glasbenih presežkov). OK, manjša izjema je z morja domov, odpustimo mu. Tudi nakupovanje in mali milijoni opravkov ga niso motili  Nikoli se ni pritožil nad absurdnimi količinami mojih čevljev ali vprašal, zakaj se mora večina njih nahajati v prtljažniku.
4. Moj zaščitnik
Branil me je pred ninja škarpami in njihovimi napadi iz zasede. V svojih poslednjih trenutkih je poskrbel, da sem ostala dokaj cela, četudi ga je to stalo življenja. Takih ne delajo več. (Resno, bil je letnik 2000, to je že krepko za nami.)

Za vse to in še premnoge dogodivščine se mu iz srca zahvaljujem. Rene, bil si najboljši slab avto na svetu.

Pa še posmrtni portret (Zgodba na kratko: Nekaterim se je uspelo kar naenkrat ustaviti na prehitevalnem pasu avtoceste. Nama ni. Vsaj ne na manj spektakularen način. Rene je bil le Francoz z žilico za dramo.)

Toda obupujmo nikar, življenje gre naprej. Spoznajte Helgo.

Smisel življenja in druge bedarije

Ergo, dragi vsi. Vrnila sem se z morja, 24 ur neprekinjeno jamrala, ker sem se vrnila z morja, zajadrala na valu svetobolja, globoko razmislila in ugotovila, da je tisto bistveno, kar moje življenje trenutno potrebuje, da dobi senco smisla, poni. Če se da, roza.

Tale je izpod peresa oziroma tableta naše in vaše Betmenke, za kar se ji z dna duše zahvaljujem. :)

Ajde, gremo nazaj devat.

Vstala iz groba

U, a, zomg, omg. Vstala iz groba. Vem, ja. Sprašuješ se, kdo zahudimana sem in kaj počenjam v tvojem RSS bralniku. (Mimo gredice, če te nadvse modre poteze še nisi potegnil/-a, jo lahko zdaj. Dovolim.)

No, dovolj bodi brezsramne promocije. Preidimo k bistvu, je rekel nek znani profesor, in nadaljnje pol ure opletal okoli grma, mlatil prazno slamo in se izogibal zajcu (iz omenjenega grma, kakopak). Mogoče sva s presvitlim profesorjem malce v žlahti.



Bistvo, drugi poskus. Zakaj je moj blogić od zapuščenosti skoraj smrt storil?

1. Služba. Saj ne, da me gonijo delat dan in noč, da dete zgarano nima časa iz sebe stisniti tistih nekaj sto znakov vsake kvatre enkrat. Ampak v moji službi, če še ne veste, delamo internete. In da delamo dobre internete, kar naprej visimo na internetih. Ko pridem domov, se mi ne lušta spet gledati v internete. Evo, pa imam. Postala sem Corporate Sally (Inkorporirana Špelca?). Bes me plentaj.

2. Socialno življenje oz. the remnants thereof. Od (približno) osmih do (približno) štirih, potem pa domov likat in spat ni moj stil. Če izbiram med pivom z mojimi najdražjejšimi in klofanjem po tipkovnici, zmagajo najdražjejši. OK, zmaga pivo, ampak najdražjejši so ljubko darilo ob nakupu.

3. Pekel je ujet v oklep ledu (Lucifer se baje uči umetnostnega drsanja in blazno uživa), prašiči izvajajo lupinge nad našimi glavami, Sveti Nikoli piše na koledarju, nebo nam je zgrmelo na glavo z vso silo. Vse hkrati. Ime mu je Domen.

Takle mamo. Ampak bom malo bolj pridna, semi-obljubim. Imam že v mislih en post o hrani. Mmm, hrana.

P.S. Mačka in Rene vas pozdravljata. Prva je pridna, drugi pa blagoglasen in škilast. Več o tem v nadaljevanju sage o najbolj nerazumljenem avtu na svetu.

AaaahRene in saga o pakni

Novica 1: Baba Zmešana ima novo službo. Hiperpomembno, ja, ampak ne zdajle.
Z njo povezana Novica 2: Rene teh avto ima nove zamislice o tem, kako mi popestriti življenje. Ker glasbeno izražanje v žanru škriiip-bleng-badumbadumbadum očitno ni več dovolj hot.

Včeraj popoldne peljem čisto novega šefa (in sebe, seveda) na nek dogodek v centru. Parkirna hiša pri Maxiju je vnebovpijoče krivično zasedena, zato se zgražajoč usmeriva proti tisti na Kersnikovi in, oh glej ga zlomka, na ulici najdeva prosto parkirno mesto. Čutim dvoma poln pogled z desne, ko se lotim bočnega parkiranja. Res mi ne uspe. Pa ne toliko zaradi mojega avto-moto mojstrstva (or the lack thereof) kot zato, ker Rene kar naenkrat neha sodelovati.

Občutek je, kot bi skušal voziti s totalno zategnjeno ročno. Oziroma, kot bi skušal voziti pol avtomobila s totalno zategnjeno ročno, privarjenega na pol avtomobila brez zategnjene ročne. Zablokiralo je zadnje levo kolo. Rene ne gre. Nikamor.

Pa sem mu prišepnila, da stoji sredi ulice in ga drugi avti grdo gledajo. Pa da je že to, da se mi je vse poletje drl med parkiranjem in vožnjo po mestni gneči (ventilator je malce ekscentričen), povsem dovolj za zapolnitev kvote javnega sramočenja svoje lastnice. Žal me ni poslušal. Naključni mimovozeči (oziroma mimohotečevozeči, ki niso mogli postati mimovozeči) so me obstopili in pobarali: "Gospodična, a 'mate mogoče zategnjeno ročno?" Sem jim že hotela zabrusiti: "A vam mogoče 'zgledam, kot da bi poskušala voziti z zategnjeno ročno?" pa sem se še pravočasno spomnila, da, hja, malo pa res tako 'zgledam. Torej sem raje telovadila s trepalnicami in menjala displej nasmeškov, ko so mi pomagali zriniti Reneja ob (in delno na) robnik. Nakar so postali mimovozeči, šefu pa sem predlagala, naj krene na tisti dogodek.

A girl can do anything in the world with a Swiss army knife and a mobile phone.
To je moj moto. I kid you not. Tokrat sem uporabila ... telefon. (A ste kaj razočarani?) Poklicala sem pa mamo. Pa ne zato, ker je mama, ampak zato, ker je  svoj prvi avto sama sestavila iz delov, in to pri osemnajstih. Pa tudi zato, ker je bil moj avtomehanično gurujski stric nedosegljiv. Hitro sva ugotovili, da brez avtovleke ne bo šlo.

Fanje so prišli takoj, ko sem jim razložila, kaj je to Kersnikova in kje jo najdemo. Renejčka so na silo zapeljali na tisto kamionoidno zadevščino in me pustili na pločniku, v čevljih, ki niso bili namenjeni hoji na več kot dvajsetmetrske razdalje, z vrečko krame v roki in solzo v očeh. Ah.

A veste, kaj je pakna? Na kratko, del zavore. Tak del, za katerega ni dobro, da se odtrga od drugih delov in zatakne sam vase. Tak del, da ko ga zamenjaš na levi, ga moraš zamenjati še na desni, ker drugače zavore neenakomerno grabijo. Ves hec z vleko vred je mojo že tako hirajočo denarnico olajšal za 170 evrov. Mogoče so me oropali, kaj pa vem.

No, danes Rene že spančka na svojem parkirišču in jutri bova strumno odškripala novim dogodivščinam naproti. Ana mi je enkrat rekla, da bo o tem avtu počasi treba napisati knjigo. Mogoče ima prav.

Novoletovanje

Holy cow, it's 2010!

Se opravičujem za izposojeno eksklamacijo, ampak "Sveta krava, 2010 je!" pač nima istega zvena. Pa dajmo, zaplavajmo v vode nagravžnega egocentrizma in poglejmo, kako je Baba Zmešana preživela tisto, čemur ljubitelji klišejev/sovražniki astronomije pravijo najdaljša noč v letu. V kratkih slikah. Morda tudi kakšnem haikuju, ampak nič ne obljubim.

Začelo se je v štiričlanski damski zasedbi (Jerry, Taja, Nena in jaz), ki se je praznovanja lotila na izjemnem multikulturnem nivoju. Japonski suši žur z načeloma francoskim vinom in pristnimi slovenskimi bedarijami. Suši morda ni bil tako manekenski in ortogonalen kot tale na sliki, toda videz ni najpomembnejši. (Pomembno je to, da zadeva razpade na pol poti do posodice s sojino omako.) Naše slike še pridejo.

Hec je bil, seveda:

Spodnje perilo, 1 kos - 5.00 eur

Darilni papir - 1.29 eur

Dekoracija - 1.59 eur

Videti Neno, kako z roza pikčastimi tangicami na glavi nazdravlja novemu letu - neprecenljivo. 

Taja je od omenjene med drugim dobila variacijo Magic 8-ball. Super stvar. Smo jo vprašale cel kup neumnosti. Med drugim tudi, ali bo tukaj pišoča naslednje leto še vedno kronično samska. Je rekla "Absolutely." Blazno sem šokirana.

Po polnoči in dveh šampanjcih smo se spravile v SEM-a na swing silvestrovanje. Moram priznati, da sem imela določene dvome o uspešnosti tega žura. Bolj se ne bi mogla zmotiti. Uživancija na celi črti, dober obisk,  pozitivna energija je kar prasketala naokrog. In, oh, fantje, res dobro vodite, četudi je sledilka že nekoliko prešerne volje.

Utrinek: Laura je na žur prišla v majici z bleščicami. Z žura smo absolutno vsi odšli v majicah z bleščicami. Pa suknjičih. Pa krilih. Pa čevljih. Videti smo bili kot neki trendy vampirji, drugače smo pa čisto v redu osebe, prisežem.

Neka druga damska ekipa je po izgonu iz raja zavila še na Metko. Tam smo se malo razteple in nekaj nas je pristalo v Tiffu/Monoklu. Ker nam ni bilo do plačevanja astronomskih vstopnin za bumbum-zpzp v Gali ali kje drugje. Nekaj ur in Madonninih uspešnic kasneje smo odcapljale domov.

Utrinek:

-1-: "O, kako pa to, da je pumpa odprta?" 

Taksist: "Ura je pet čez sedem, gospodična." 

-1-: "U. A. Aja." *se pogrezne v rahlo osramočeno tišino.

Praznovanje je bilo v skupnem seštevku eno boljših zadnja leta. Kar se tiče novega leta pa ... Dedek Mraz se je očitno učil od mojega prejšnjega frizerja, ki mi nikoli ni naredil čisto take frizure, kot sem prosila. Dostikrat je bila njegova verzija precej boljša od zaželjene. Zaenkrat kaže, da bo zame letos hudo pestro, več povem kdaj drugič.

Upam, da ste lepo novoletovali, dragi vsi trije redni bralci, in vam želim frizerska dedkomrazovska presenečenja v letu 2010.

Dragi Dedek Mraz!

Vsako leto ti pišem, ti pa me očitno nimaš v RSS-ju. Potem moram pa vse sama. (Ah, desci ...)

Kot veš, sem nekaj let zapored moledovala za samopišočo se diplomo. Nič od tega, seveda. Pa sem jo spacala sama, nato nekaj mesecev gledala v zrak in žvižgala, včeraj pa zagovarjala in, ja, preživela. Okej, tvoj doppelganger (dr. Zlatko, za vse FDV-jevce) je bil predsednik komisije, ampak nikakor nisem prepričana, da si imel ti osebno prste vmes.

Prosjačila sem tudi za raznorazne usluge za svoje najdražjejše. Pa Nena še vedno nima čisto pravih plesnih čevljev (Bog nam je priča, da ima sicer mnogo drugih ... ), pa tudi komu drugemu kaj manjka. Tudi vila z bazenom še nima kljukice na seznamu. Da o mojem idealnem moškem sploh ne začneva, dragi Dedek.

Definitivno hvala za Reneja, čeprav nisem prepričana, da sem kdaj eksplicitno prosila za nevrotično francosko kripo, ki pri desetih letih tako učinkovito tesni, da večino zime sploh ne vidim ven in vozim na posluh. Ga imam pa zelo, zelo rada. Tako rada, da sem letos smrekico postavila kar vanj namesto v stanovanje. Kot prava "pocestnica" tako ali tako največ časa preživim v avtu. Ehm, za volanom. Vozeč se, namreč. Da ne boš imel kakšnih idej.

No, s čim te bom gnjavila letos? Reciva takole:

• da bi se moje življenje nadaljevalo v takem poskočnem tempu;
• ampak da bi kdaj vmes kaj spala;
• da bi se ljudje lepše obnašali do živali;
• da bi se ljudje lepše obnašali do ljudi.

Aja, pa če se da, pošlji dva do trideset škratov, da mi malo pospravijo stanovanje. Dobijo kavo in kosilo (privzameva, da pomivajo tudi posodo, seveda).

Predvsem pa, Dedek Mraz, kul si. Tako in drugače.

Rada te ima tvoja

Ena

#tweetmeet - Vsak naslednji je boljši.

Včeraj je bil Ta Vesseli Dan, ko se je zgodil še en ljubljanski Tweetmeet. 

Od začetka: Tweetmeet je srečanje uporabnikov spletne platforme Twitter. Twitter je socialni medij, kjer imamo na voljo 140 znakov, da izrazimo svoje ideje. Konec kratkega ekskurza.


Tale LJtweetmeet je bil že tam nekje peti po vrsti (popravite me, če se motim), in se je, kot ponavadi, dogajal Pri Zelenem Zajcu. Namen naših srečanj je v živo spoznati ljudi, s katerimi vsak dan izmenjujemo ta famozna sporočilca, imenovana tviti, usekati kakšno debato tudi v živo, mimogrede pa še dokazati, da tviteraši (tvitarji, tviterati, tvitniki, madoniš, kaj smo te dni?) nismo asocialna bitja, ki se znamo zabavati samo vsak za svojim ekranom, v zatemnjeni kleti svojih staršev (Fritzl FTW), v posvaljkani pižami in /vstavi še kakšen geekovski stereotip/.

Pobudo je pred tednom ali dvema dal @luka259, hitro smo jo raztrosili po Twitterju, malce za hec pa smo o LJtweetmeetu valovali tudi na Wave-u. Število prisotnih je bilo kar dostojno, med dvajset in trideset, se mi zdi. Manjša gverilska ekipa je večer začela že urico prej, v novi čevapdžinici Sarajevo '84 na Nazorjevi. Ideja je zrasla na Anejevem zeljniku (@anejmehadzic) in se je izkazala za idealen uvod. Sarajevo '84 je kul, na kratko.

Odkapljali smo k Zajcu, kjer so nas pričakali @illegaldrum, @nika1504, @sikfak in ... še marsikdo. (Eh, spomin mi peša.) @sparkica je po hollywoodsko zamudila (prej nam je grozila s sankcijami v primeru, da se ne narišemo točno ob sedmih :) ). @aleshsusnik je pripeljal najslavnejši psički na Twitterju, LeeLoo in Ayyo. Zvezda večera je bila definitivno @huferka, ki je prispela z nekaj tonami doma pripravljenih sladkarij (in @nejcd, ki je med pripravami omenjenih najboljšosti pomival posodo). Komisija je s polnimi usti enoglasno zamomljala, da si tako čokoladni tartufi in tiramisu kot tudi brownie zaslužijo oceno 11 na lestvici od 1 do 10 (OK, brownie mogoče celo 11 in pol). Že razmišljamo, kako ji bomo postavili spomenik. Čokoladni.

Za štos sem s sabo prinesla še čisto frišno Blogorolo. Pod A zato, da mi jo je spoštovana urednica rubrike Mikrorola @freeeky podpisala (muhaha), pod B pa zato, da smo se vsi lahko hahljali nad svojimi tviti, objavljenimi v njej. Zdaj mi je malo žal, da nisem čisto vseh prisotnih avtorjev prosila za avtograme. Mogoče naslednjič.

Tweetmeet je potekal več kot le gladko, že sproti smo ugotavljali, da je tokrat vzdušje prav posebej pozitivno. Mogoče zaradi abnormalne doze sladkorja via @huferka. Ali pa zaradi številnih "Tweetmeet devic in devičnikov", ki so se kljub temu, da so bili tam prvič, takoj vklopili v družbo. Sicer pa, če je fajn, ni treba ravno analizirati, zakaj je fajn.

Najpogumnejši smo ostali najdlje (spet se mi poraja vseživljenjsko vprašanje, zakaj za vraga z vsake pasje procesije odidem med zadnjimi) in večer zaključili z ovinkom proti Miklošičevi (@Lacn in kebab - ljubezen je brezmejna). Za prevoz je poskrbela @MrsGabrielGray_ s svojo pežojčico Black Betty. (Mislim, da je Rene zaljubljen. Škripa v šansonskih lestvicah.)

Mimogrede, srčkismrčki, nekateri ste pozabili plačati nekaj pijač z začetka večera. Brez panike, smo poravnali, samo vzemite na znanje, da sva zdaj z @Bashi_B lastnika vaših večnih duš. :)

Nekateri se že oglašajo z vprašanji, kdaj se spet dobimo. Jaz pravim, počaaasi, hkrati pa že malce razmišljam, kako bi bilo, če bi naslednje srečanje namesto s sladkarijami (omnomnom) začinili s kakšno aktivnostjo. Kaj pravite na tviteraški:

• Bowling
• Biljard
• Kaj tretjega?

Dodano kasneje, ker so si nekateri zaželeli posebne omembe: @mr_foto je prišel. Imel je flajšter, fotoaparata pa ne.

Mimo grede, dvakrat levo in pet korakov vstran: tule je seznam vseh prisotnih a.k.a. twtvite.

Spomin na vse te sladkarije pa naj večno živi *vzdih* (Hvala, @huferka, za post festum dodano pre festum sliko).

Še ena o valovanju oz. homage Sparkici

Kot sem že napisala, zadnje čase čofotam in škropim z Google Wave-om. Zadevščina je približno tako intuitivna kot nevrokirurgija najvišje stopnje, zato se tudi najboljši malo lomijo. Sodelujem v več valovih o tem, kaj se da početi v valu. Ti so zbirka bolj ali manj naključnih valovalcev, ki valujejo bolj ali manj naključne valčke. Polk pa ne. Sploh.

Medtem, ko preizkušamo zmožnosti vala, svojih brskalnikov in predvsem živcev, se seveda tudi zabavamo. Glavna zvezda pa je, vsaj zame, Mateja, na internetih bolje znana kot Sparkica.

Danes sem se odločila, da z vami delim nekaj njenih biserčkov. Mi je dovolila.

Biser 1:

Biser 2:

Biser 3:

Pa še Sparkičina depikcija tega, kako bi bilo, če bi val namesto hierarhije blipov z zamiki uporabil nekakšen miselni vzorec (posledica Shift Enter drame):

Skratka, valovati je fino, kljub temu, da gre za žužkov polni Wave Preview, ki ni še niti prava Beta. To pa predvsem zato, ker valujemo v dobri družbi.

Ohoho, tukajle pa imate še Sparkičin Možganostroj. 

Lekcija

V glavi imam tri do štiri zadevščine, o katerih sem nameravala pisati. Ampak internetna najdba, ki me je pravkar zadela direktno v čelo (Nena, iz neznanega razloga sem se ravnokar spomnila nate :)), ima prednost.

Tukajle je en čudovit tekst.

Ste prebrali? Niste? OK, zadnja šansa.

Seveda sem se raztulila. Zaradi človeka se ne bi nikoli. Čeprav, če smo čisto natančni, ima zgodba s človekom opraviti vsaj toliko kot z živaljo. In ne, ne bom pridigala o problematiki prostoživečih mačk. Tokrat.

Zgodba je lekcija. Lekcija o odnosu do nečesa, kar je vse prej kot prijazno, vse drugo kot pošteno. Vsi smo ga že srečali, baje se mu reče Življenje. Z njim se lahko soočaš na več načinov: kot žrtev, kot napadalec, kot branilec ... ali pa kot Ugly. Ugly je ultimativno zen. Redko kdo je na tem nivoju. Tudi jaz očitno nisem, saj še vedno dvomim, da je tako sprejemanje vsega zla, ki ti prekriža pot, pravi odgovor. Mogoče se mi zdi preveč pasivno. Ampak ni. Ugly potrpi, kar mu storijo, in potem prosi za ljubezen. Je morda neskončno butast? Morda smo butasti vsi, ki napadamo, ker mislimo, da se bomo s tem obranili nečesa, kar naj bi nas ogrožalo. Vsi, ki smo vnaprej nezaupljivi. Prešibki, da bi prenesli zlo in s tem po lastni krivdi nezmožni prejeti dobro. Preveč se bojimo kazni, da bi si drznili upati na nagrado.

Vsemu tuljenju navkljub, Ugly na koncu zmaga. Njegova zmaga se morda zdi neproporcionalna glede na poraze, ki jih je doživel, prazna v svoji kratkotrajnosti. Ampak je točno to, za kar si je odkrito in vsemu navkljub prizadeval. Bilo mu je dano. Nekako takole:



Za konec še ekskurz (ker si ne morem pomagati): Tudi živali so lekcija. Naš odnos do njih je pokazatelj odnosa do ljudi. Razlika je samo v tem, da zlobo do ljudi prikrivamo in jo zavijamo v civilizacijski celofan, pri živalih pa si, tisti, ki si, dajejo duška. Na način briga me, kaj si bo meni mislila žival, ki jo trpinčim. Ampak zmaga ne bo njihova. Živali so lekcija. Naučite se je čim prej.

Transcendentalni sanjski smrkci in druge deviacije

Mati so me povabili na kavo in mi povedali, da se jim je sanjalo o govoreči kravi z mačjim značajem.


I think I can top that.



Prejšnji teden po Guinnessovem in Jernejinem rojstnem dnevu sem šla spat bolj proti jutru. Takoj naj razjasnim, da nisem bila pod vplivom nikakršnih drog, srečala sem le nekaj črno-belih prijateljev v pollitrskih (žal ne pint) kozarcih. Odsanjala sem naslednjo sekvenco:

Z nekaj prijatelji in znanci smo pred našo stanovanjsko hišo v metropoli zgornjega roba Dolenjske. Opazujemo sosedovo dvorišče, kjer sedita dva bloodhounda. OK, sicer imajo v resnici tečnega braque jazbečarja, ampak načeloma nič nenavadnega. No ... ne. Kužka sta v velikosti presegala večjega konja. Tu pa se pasji input šele začne. Med nami se namreč vseskozi mota irski volčji hrt po imenu Vito, ki ima do potankosti izdelano rutino: proti tebi zamrmra dobro merjeno žaljivko in ekspresno steče stran. Čez nekaj časa se vrne in ponovi vajo, tokrat z drugim strupenim komentarjem.

Pa mene imajo kužki ja radi!

Nato se začne avto-moto segment. Vseskozi se mimo vozijo pisani avtomobili. Iskreno, takega prometa Višnja Gora ni doživela že od zadnjega Jurčičevega pohoda. Tega dela se žal spomnim le v skicah.
Prva: Moji prijatelji se tlačijo v avto starejšega tipa, nekaj med fičom in diano. Avto je poln velikih bombonov, ki jim, ko sedijo, segajo do ramen.
Druga: Mimo se pripelje moj ata v nekakšnem križancu med rollsom in manjšo jadrnico. Poskuša zaviti na dvorišče, pa mu dimenzije vozila tega ne dopuščajo. Obupa.
Tretja in zmagovita: Po cesti se iz ene smeri pripelje srčkan svetlo moder Volkswagnov hrošč. Ta stari, seveda. Hkrati z druge strani pripelje bel avto neznanega izvora, poln smrkcev. Ja, smrkcev, pač. In ker je hrošč moder, smrkci pa tudi, lahko en avto zapelje naravnost skozi drugega kot duh. Nobenemu se nič ne zgodi.

Na tej točki si rečem, zdaj bo pa dovolj, in se zbudim.

Najbrž ni treba poudarjati, da so sanjske bukve obupale nad mano. Kakšnemu terapevtu, ki se ukvarja s sanjami, sploh ne bi upala povedati te štorije, ker bi v hipu zaprl prakso in šel v Španijo obirat pomaranče. Še posebej, ko bi mu zaupala, da so take sanje zame nekaj povsem običajnega.

Zakaj s kupovanjem poceni hrane zapravljate denar in uničujete zdravje svoje mačke

Danes sem spet naletela na neko dobro dušo, ki želi svojim živalimiram vse najboljše, ampak žal nima pomembnih informacij, zaradi česar pri izbiri njihove hrane dela napake. In izvedla sem tirado z naslovom Enina moralka o mačji hrani, življenju, vesolju in sploh vsem. Jo znam že na pamet. Nekaj podobnega mi je bilo servirano pred nekaj leti, ko sem sama delala iste napake. Še danes sem stvarstvu in Maji Niki hvaležna za ta dan. OK, skrajšana in manj zatežena verzija, samo za vas:

Najprej, nimam veterinarske izobrazbe. Informacije o tej temi sem dobila od Jeansine veterinarke, prijateljice, ki je predana skrbnica širnega mačkeraja, iz knjig in virov na internetu. Na koncu bom nekaj slednjih naštela.

Recimo, da imate mačko in nimate neomejenih količin denarja. Ponavadi je tako. Ko greste v supermarket po kruh, mleko in toaletni papir, kupite tudi mačjo hrano. Tisto iz oglasa, kjer mucki tako lepo predejo. Pravijo, da je super zdrava, vsak briket je druge barve, ker eni vsebujejo zelenjavo, drugi meso, tretji tralilali. Kupite tudi vrečke, saj se vaš mačkon kar trese, ko jih zagleda. Naredili ste nekaj dobrega zanj, zadovoljno pomislite.

Ni res. Poceni hrana, kot je na primer Wh-khm-kas, običajno vsebuje določene snovi, ki živali povzročajo obolenja in krajšajo življenje. Na primer pretirane količine soli in ojačevalce okusa, ki škodujejo ledvicam in drugim organom, hkrati pa mačko tako "zasvojijo", da noče jesti ničesar drugega. Tudi o silni hranilni vrednosti močno dvomim. Mačka je, za razliko od človeka in psa, ki sta vsejeda, po naravi mesojed. Njena osnovna hrana je meso. Zdaj pa poglejte tiste mizerne 4 % mesa, ki jih običajno vsebuje hrana iz supermarketa, in se vprašajte, kaj nam pravzaprav prodajajo. Sicer pa, do tega še pridemo.

Mogoče ste, tako kot jaz, naivno prepričani v splošno dobroto sveta okoli nas, in zdajle dvomite vame. Zakaj bi delali in prodajali hrano, ki počasi ubija mojo žival? Zakaj pa delajo McHrano? Coca Colo Zero?

Zakaj je to pomembno?


Zaradi nje.

Jeans je le prvih nekaj let svoje desetletne kariere jedla prej omenjeno slabo hrano. Jedla jo je navdušeno in česa drugega ni niti povohala. Ko sem izvedela, kakšne posledice ima slaba prehrana, sem se takoj lotila menjave hrane. Tega pri mački ni modro narediti čez noč, mi je svetovala veterinarka, zato sem postopoma dodajala novo, zdravo hrano, in zmanjševala količino stare. Zraven sva se odvajali tudi od mokre hrane in postopama prehajali izključno na brikete, saj se prva lepi na zobe in pospešuje nastajanje zobnega kamna in s tem povezanega gingivitisa, medtem ko naj bi briketi zobe do neke mere celo čistili.

Seveda ni šlo gladko. Ne pričakujte, da bo šlo gladko. Mačke so trmaste. Predstavljajte si triletnika, ki je imel prej neomejen dostop do čokolade in McHrane, zdaj pa mu ponujate zelenjavo in meso, pečeno z malo maščobe in soli. Tako mačka kot triletnik ne moreta vedeti, kaj je dobro za njiju. Zato moramo namesto njiju vedeti mi. In oprostite, ampak sem precej večja in po potrebi tudi precej bolj trmasta od najbolj temperamentne mačkete. Počasi je šlo in pristali sva na briketih Royal Canin. Definitiven napredek.

Žal je napredek prišel malce prepozno. Pri čiščenju zob so Jeans diagnosticirali kronično odpoved ledvic (CRF). Se spomnite, kaj sem prej zapisala o soli in drugih sumljivih sestavinah? Bolezen je neozdravljiva, transplantacije ledvic pa so pri mačkah redke. Na srečo smo CRF odkrili v začetni fazi. Jeans sem takoj začela hraniti s posebej predpisano hrano, ki ji rečemo tudi ledvična dieta. Začuda je bil prehod tokrat gladek in hrano še vedno z veseljem je. Poleg tega imava redne preglede pri veterinarju, kar je za žival tako ali tako nujno, in zaenkrat še ne kaže simptomov. Čez nekaj let pa bo bolezen pokazala svoj pravi obraz, kar bo s sabo prineslo višje veterinarske stroške, mnogo več nege in na koncu neizogibno smrt.

Prvi razlog, zakaj s kupovanjem poceni hrane zapravljate denar, so torej veterinarski stroški. (Razen, če ste brezsrčen izmeček, ki bi svojo žival pustil trpeti. V tem primeru vas naprošam, da se takoj odpravite v nek miren kotiček in se nemudoma ustrelite. Prej pa še pokličite mene, da odpeljem to ubogo bitje daleč stran od vas.)

Drugi razlog? Puhlost. Hrane, namreč. Gre za razmerje količine hranilnih snovi in polnil v hrani. Ste kdaj prebrali drobni tisk na embalaži hrane in pogledali, kakšno količino hrane naj bi dnevno dobila vaša žival? Ponavadi gre za razpredelnico teže živali in količine hrane. Običajno je optimalna dnevna količina kvalitetne hrane precej manjša od količine nekvalitetne, saj je v drugi več polnil. Kar pomeni, da poceni hrane v istem časovnem obdobju porabite več. Če preračunate, ugotovite, da je razlika v ceni pravzaprav mnogo manjša, kot se zdi.
*Centrifuzija me je v komentarju prijazno opomnila še na prenažiranje. Poglejte torej tudi tja.

Argument je sicer veljaven, njegovo težo pa bom zdajle namenoma zmanjšala. Denar je pomemben, ampak še bolj pomembno se je zavedati, da je imeti žival odgovornost in hkrati luksuz. Kaj mislim s tem? Preprosto. Če nimaš denarja, ki ti bo omogočil pravilno skrbeti za žival, nimaš živali. Tako zelo enostavno je. Me prav zanima, kateri odgovoren posameznik bi se odločil imeti otroka, če bi mu bilo kristalno jasno, da ga ne more preživljati. Po drugi strani vsak lahko dobi mucka ali kužka, na svetu jih je tako ali tako nešteto, pri tem pa ne pomisli, da je treba imeti tudi sredstva, s katerimi ga bo vzdrževal 10 do 17 let. Za hrano, za potrebščine, za veterinarske posege. Nikoli se ne ve. Poskusi varčevanja na račun zdravja živali, ki pri tem nima nobene besede, pa enostavno niso pošteni. Posebej, če je to varčevanje le navidezno.

Obljubila sem nekaj virov o mačkah, njihovi prehrani in zdravju:

About.com o mačji hrani
Stran za lastnike mačk s CRF
Trenutno moja najljubša knjiga o zdravju mačk: Borzendowski, Janice. 2007. Caring for your Aging Cat: A Quality-of-Life Guide for Your Cat's Senior Years. Sterling Publishing. New York

Veliko lahko izveste tudi od svojega veterinarja ali pa zaposlenih v trgovinah, specializiranih na živalsko hrano in potrebščine. Tam boste seveda našli tudi kvalitetno hrano za vašo mačketo ali mačkona.

Vesela bom vaših komentarjev, predvsem takih z informativno vrednostjo, in vprašanj, pa tudi še kakšnega vira, ki ga lahko priporočite.

Jeans vas pozdravlja. Vas in vaše živalimire.

Horjul je drugačen

Včeraj se je okrnjena ekipa prostovoljcev Twestivala Ljubljana stlačila v avte in Zavetišču Horjul dostavila zbrani denar, hrano, in igrače za živali. O Twestivalu sem se že razpisala, zato naj tokrat mojo razlagalno lenobo podpre tale prispevek TV3:



Z Renejčkom sva se ob nekam zgodnji opoldanski uri zbrcala v Ljubljano, na Dolgem Mostu pobrala Žigata (ker sva pač taka, da pri belem dnevu na cesti pobirava mlade fante), se odpeljala na Koprsko in parkirala. Vse to s samo enim ropotanjem ventilatorja. Bravo, avto.

Z Blažem in Lukatom (ja, narobe sklanjam) smo se zbasali v avto številka dve. Zafnano gledano je naša odprava torej vsebovala @Lacn, @luka259, @sikfak in @ena2345. Zelo modro sem s sabo vzela Štefko. (Štefka je moj navigacijski whatchamacallit. Poimenovana po profesorici zemljepisa na osnovni šoli. Tudi z njo sem se kregala.) Malo se nam je mudilo, da bi ujeli dostavljalca D.J. Don, ki je peljal hrano, in pofotkali ta veseli dogodek. Štefka je zapovedala, mi smo šli. Ob Lačnovih majkemoidnih impersonacijah in Lukatovih, erm, lucidnih observacijah so mi solze smeha lile v potokih. Po slabi uri štefkanja in krepavanja ugotovimo, da smo na kolovozu, daleč od civilizacije, in okoliške krave se nočejo pogovarjati z nami. Včasih ob poti ugledamo kakšen zaselek (ja, eno hišo jaz štejem za zaselek) in z zadnjih sedežev se slišijo medklici "Vukojebina! Populacija: tri!" - " Krave!". Nakar seveda ugotovimo, da je nekdo šaril po Štefkinih nastavitvah in ji prepovedal predlagati polkrožno obračanje. Štefka je cipa, so rekli fantje, in smo obrnili. Nato so nam lokalni Indijanci pomagali najti pot. Vmes bežno ugledamo dostavljalca, ki se je baje izgubil še bolj kot mi. Pestro.

Prispemo do zavetišča, ki ga pravzaprav sploh ni težko najti (sans Štefka). Moja prva misel ob pogledu na te živali je "Horjul je drugačen." Videla sem namreč že nekaj zavetišč in, čeprav cenim to, kar počnejo, povsod vlada nekakšen duh kvantitete. Živali v kletkah in zaprte v pesjakih. Kar je še vedno mnogo bolje kot na cesti, da ne bo pomote. Tukaj pa je vzdušje bolj domače. Najprej nas pričaka nizka ograda z mladimi kužki. Takimi kužki, ki ti stopijo srce, da si moraš neprestano mantrati "ne morem imeti še psa, ne morem imeti še psa". Vsak ima ime, vsak ima karakter. Vsi imajo pozornost predanih prostovoljcev in zaposlenih. Vsi imajo pristen stik z ljudmi.

Namesto kletk z mačkami je v Horjulu mačjak. Večji polodprt prostor, kjer se mačke prosto gibljejo, plezajo po igralih, spijo in se igrajo. Mačkete pa take, da se ti srce takoj po kužkih stopi še enkrat. Ob ograjo se pridejo pocrkljat in neumorno predejo. Izvem, da so večinoma tu že odkar so bile sesni mladiči, zato so zelo priljudne. Trenutno jih imajo v oskrbi mnogo preveč, zato na spletni strani še bolj kot ponavadi spodbujajo posvojitev. Tudi o življenju s posvojeno mačko sem že pisala, na kratko, krasno je. Mimogrede, Jeans vas pozdravlja z okenske police, kjer je trenutno sonček.

Malce za nami, ki se že kezimo ob lepo urejenih pesjakih, prispeta Živa (@alivea) in Tomica (@illegaldrum), pa še predstavnika Urbanega plemena (@jssr in @vrisk), z zbranim denarjem, potem pa tudi ubogi izgubljeni dostavljalec. Znosimo pakete iz kombija, predamo vse skupaj dekletom iz zavetišča, še malo pokramljamo, pocrkljamo štirinožno sekcijo in se odpravimo domov. No ja, na kavo.

Drugega kot to, kako navdušena sem nad standardom v Zavetišču Horjul in kako vesela, da smo za twestivalsko dobrodelnost izbrali prav njih, pravzaprav še ne spravim skupaj. Imam pa občutek, da me bo še kdaj zaneslo tja. Če ne prej, pa po mojo naslednjo štirinožno najboljšo stvar v življenju. Naj zanese tudi vas.

Fotogalerija, iz katere sem si izposodila tudi teh nekaj slik, se nahaja na strani Računalniških novic. Hvala!

Še nekaj povezav:
Spletna stran Zavetišča Horjul
Uradni blog Twestivala Ljubljana

Senigallia, prvič

Prvič, ker sumim, da bom tole razbila na več postov (in eden bo samo o ledeni kavi). In prvič, ker sem bila tam prvič.


Senigallia je obmorsko mesto v Italiji. Za plesalce swinga, rockabillyje etc. pa je Senigallia predvsem žur. Tam se namreč vsako leto zgodi mali raj na Zemlji, zvan Senigallia Summer Jamboree. V praksi to pomeni plaža čez dan (dan se začne, ko se pač zbudiš) in ples do jutra.

Nekateri srečneži si lahko vzamejo ves teden časa. Ostali pa smo se pripravljeni za podaljšan vikend voziti 500 kilometrov v vsako smer. Ker smo malo zmešani, vemo.

Smo šli s camperjem, kar je bila res zmagovita ideja. Najprej dečve od Ljubljane do Kopra z mojim Renejčkom, ki je spet na veliko čustvoval in se ni odzival na moje pripombe v stilu: "Pred enim mescem si bil na servisu, nimaš nobene pravice škripat!". Kako sem mu ponotranjeno ploskala, ko smo končno parkirali in se spravili v našega Forda Genesis-in-še-ene-tri-imena ... Vozil je Luciano, hvalabogu, z mojim avto-moto talentom bi namreč končali v prvi oljki in/ali jarku.

Čez Padsko nižino je bilo VROČE. 41 stopinj. Klima je malce pozabila, kaj je njena osnovna funkcija, in je bila tam samo za okras. Vsi deli telesa so se mi lepili na vse druge dele telesa in sladoled, kupljen na eni od črpalk, je bil pri najboljši volji le sobne temperature. Zašli smo samo enkrat (!). Ob prihodu smo ekspresno našli parking za avtodome, hvaležni za dejstvo, da je zraven črpalka, voda in trgovina, ter da smo od plaže oddaljeni za dober pljunek.

Plaža peščena, morje tako toplo, da smo bili kar malo razočarani, ampak vseeno je bila to prepotrebna odrešitev. Za kosilo pašta, potem pa plesat.

Festivalsko dogajanje se je odvijalo na več lokacijah v centru. Štanti z vintage oblačili, narejeni zato, da jaz vzdihujem in se zadržujem, oldtimerji, ob katerih se sicer ne moreš slikati v obscenih in kičastih pozah, ker so za ograjo (kar je čisto razumljivo), trije odri. Na enem od plesišč se najdemo s Petro in Krištofom. Ko je programa v centru konec, se Maja in Marija odpravita proti camperju, midva z Lucianom pa sva dovolj blesava, da pičiva še na afterparty v klub malo izven centra. To je bila ena boljših odločitev. Trije floori, dober bend, dobro vzdušje. Srečamo še Vintage ekipo in ne glede na vsa prizadevanja imam kar naprej v roki kozarec. Naredi se dan in najine molitve so uslišane, kajti zastonjski avtobus se dejansko pojavi in nas odloži v centru. Spat. Za dobri dve uri.

Nadaljevanje sledi. Fotke tudi.

Sprehajanje Ančke, Ani in Lorda

Lepotica na sliki je Ani. Ani je pridna psička, ki rada dela osmice. Trenutno je doma v zavetišču Gmajnice in včeraj je bila ena od treh psov, ki so naju z Lauro peljali na sprehod.

No, no, pravzaprav sva midve peljali njih. Ker sva alfa, če kdo vpraša. V Gmajnicah imajo namreč simpatičen prostovoljski program. Vsak dan med uradnimi urami lahko pridete tja in peljete njihove pasje varovance na sprehod. Kako stvar poteka, lahko preberete tukaj.

Prišli sva s podpisanima izjavama, ki jih prav tako najdete na spletni strani, in Lauri so dodelili starejšega gospoda psa po imenu Lord, meni pa črno navdušenko Ančko. Ta je na začetku sicer mislila, da je vlečni pes in jaz sanke, ampak sva se nekako uspeli dogovoriti o tem, da jaz ne bi imela izpahnjene rame in da bi ona pravzaprav tudi kaj dihala. O šepanju, ki ga omenjajo v njenem opisu, ne duha ne sluha. Se je pa enkrat samoiniciativno počila na travnik in cele štiri sekunde počivala. Pridna. :) Lord je bil bolj stoičen in je proti koncu sprehoda malce pojamral, verjetno predvsem zato, da ga je Laura še malo pocrkljala.

Ker sva videli, da je za Lorda pol ure pohajkovanja povsem dovolj, sva se obrnili nazaj proti zavetišču. Do konca uradnih ur je bilo še dovolj časa, zato sva vprašali, če še kakšen kuža ni bil na sprehodu. Dobili sva Ani, ki je bila krasna sosprehajalka. Sopoplesovalka, pravzaprav. (Delala je osmice, ampak to nam je uspelo izvajati brez zapletanja vrvice.) Resno bi se lahko zaljubila v takšnega psa, če ne bi živela sama in doma imela mačje najdenke, ki se jih na smrt boji. Jo bom pa z veseljem še kdaj peljala na sprehod.

Najbrž se najde še kdo, ki ima rad pse, pa mu okoliščine ne dovoljujejo, da bi imel svojega. Ali pa kdo kot Laura, ki ima kar dve psički, obe iz zavetišča, pa še najde čas in energijo za ostale štirinožce. Sprehajanje psov v Gmajnicah je morda kot nalašč za vas. Enkrat za spremembo se odpravite tja namesto na pivo. Lahko pa bi bil to tudi kreativen in odštekan zmenek, kaj pa vem. Razmislite.

P.S.: Moj blog se je zadnje čase nekam poživalil. Zanimivo.