Ste že kdaj slišali, da tistega, o katerem veliko govorimo, skoraj zagotovo ljubimo? Po tem kriteriju je bila moja ljubezen brezmejna. Kako ne bi govorila o njem, če je bil pa:
1. Umetniška duša brez primere
Njegov medij je bil zvok. Glasba, s katero je polnil najin skupni čas, je bila crossover med francoskim šansonom in dobro staro tehnažo. Z glasbo je sporočal svoja prefinjena občutja, od radosti do svetobolja. Pravi Francoz s kančkom slovanske duše. Nikoli ne bom pozabila tistega trenutka na priključku južne obvoznice na dolenjsko avtocesto, ko je iz sebe spravil popoln akord. C-dur, se mi zdi.
2. Skrbnik moje sreče
Vedel je, da imam rada morje. Tudi njemu je bilo pri srcu, če izvzamemo smolo, ki pada z borovcev, in kakšne agresivne veverice v kampu. No, zato se je vsakič znova odločil, da z morja pač ne bomo šli. Če je bilo treba zavoljo tega na poti domov pridelati vnebovpijočo vročino in nekaj ur čepeti na Ravbarkomandi z mešanimi občutki in telefonom v roki, pa naj bo. Morja ne damo.
3. Copata par excellence
Peljal me je kamorkoli sem hotela, kadarkoli in brez ugovorov (razen prej omenjenih glasbenih presežkov). OK, manjša izjema je z morja domov, odpustimo mu. Tudi nakupovanje in mali milijoni opravkov ga niso motili Nikoli se ni pritožil nad absurdnimi količinami mojih čevljev ali vprašal, zakaj se mora večina njih nahajati v prtljažniku.
4. Moj zaščitnik
Branil me je pred ninja škarpami in njihovimi napadi iz zasede. V svojih poslednjih trenutkih je poskrbel, da sem ostala dokaj cela, četudi ga je to stalo življenja. Takih ne delajo več. (Resno, bil je letnik 2000, to je že krepko za nami.)
Za vse to in še premnoge dogodivščine se mu iz srca zahvaljujem. Rene, bil si najboljši slab avto na svetu.
Pa še posmrtni portret (Zgodba na kratko: Nekaterim se je uspelo kar naenkrat ustaviti na prehitevalnem pasu avtoceste. Nama ni. Vsaj ne na manj spektakularen način. Rene je bil le Francoz z žilico za dramo.)
Toda obupujmo nikar, življenje gre naprej. Spoznajte Helgo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar