Las Vegas armatura

V poslednjih tednih je postalo boleče očitno, da nisem Herr Flick. Nedvomno se je nekaterim svitalo že prej, toda zdaj imamo empirične dokaze. Moja Helga me namreč niti približno ne šmirgla. Za razliko od tiste dvonožne iz kultne serije Allo Allo, ki vljudno odvrne svoj jésherflik in izvrši ukaz, moja štirikolesna ne trza na prošnje tipa popravi se, nehaj prižigati lučko za elektroniko motorja, obnašaj se kot pravi avto. Packa mala srebrna. Se ji pozna, da je bila njega dni parkirana zraven Reneja (naj mu bo rahla zemljica, sicer se je pa itak reinkarniral v rezervne dele).

Z globokih vzdihom sem na svoj seznam vsakotedenskih aktivnosti, tam nekam med plesne vaje ob četrtkih in pilates ob ponedeljkih ter sredah, vključila še obisk mehanika ob torkih. Zadnjič, ko sem ga poklicala, se je oglasil ravno sredi gromoglasnega šundra delavnice in očitno ni slišal mojega imena. Pa ni bilo težav, saj je bil moj naslednji stavek: "Spet lučka gori," na kar je veselo odvrnil: "Ooo, a ti si!" Ja, na "ti" sva. Pa saj se spodobi, vidim ga precej pogosteje kot recimo lastne roditelje.

Spoštovani mehanik si je seveda precej na ti tudi z mojo denarnico, ki zadnje čase obilno krvavi. Hvalabogu izgube vsaj delno kompenziram z novim programom športnih stav, ki sem ga uvedla. Vedno aktualna stava je odgovor na vprašanje "Na katerem delu avtoceste med Višnjo Goro in Ljubljano bo Helga prižgala lučko za elektroniko motorja?" Trenutno vodim jaz z odgovorom Šmarje-Sap, ki le redkokdaj sfali, stave pa zbiram tudi v komentarjih.

Resignirano sporočam, da sem se odrekla vsem ambicijam po prevzetju persone gospoda Flicka ov di Geštapo. Vsi, ki ste imeli pred leti iskrive pripombe na moj črn usnjen plašč, se lahko obrišete pod nosom. Razen, če se kolektivno ne zavemo dejstva, da sem pravzaprav Von Smallhausen.