"Twitter je brez veze."

Malce sem se naveličala komentarjev raznih blazno resnih ultrageeky modrecev stare šole o Twitterju. Tistih, ki grejo nekako takole: "Twitter je krneki," (Argument tisočletja, res.) oziroma: "To je samo brezvezno nakladanje, izguba časa, nič nimam od tega."  Tale simpatični video kar dobro povzame njihovo pozicijo:




Problem je torej v predpostavki, da Twitter nima uporabne vrednosti, ampak je samo patetično izgubljanje časa.

Predragi učinkovitostni fanatiki, s tem samo dokazujete, da ne razumete osnovne ideje storitve. Izkušnja s Twitterjem je lahko tudi taka, ni pa nujno. Naj vam pojasnim z anekdoto:
Nekoč davno, ko so ljudje še kupovali glasbene CD-je, je Dejc delal v Vomu (zdaj ima že lep čas svojo štacuno). Vsakič, ko sem se oglasila, in to je bilo kar pogosto, je imel pod pultom kupček CD-jev zame.  Prebrskala sem CD-je, nekaj sem jih preposlušala in kakšnega skoraj vedno odnesla domov. Dejc je vedel, kaj me zanima in kaj poslušam. Zanimala ga je ista glasba, o njej pa je vedel več kot jaz. Zato sem pa hodila v Voma in ne kam drugam.

Twitter ni nič drugačen. Finta je v tem, da je popolnoma prilagodljiv. Pomembno je, komu slediš. Če te tjavendanično blebetanje ne zanima, ne slediš ljudem, ki tvitajo na ta način, mar ne? Pri meni je drugače, moji tjavendanični blebetači in blebetačice so super, zato pa tudi toliko visimo skupaj. Ampak če vam ni do take interakcije, vam pač ni. Poiščite ljudi, ki imajo visok signal-to-noise ratio in objavljajo vsebine s področij, ki vas zanimajo. Jaz, na primer, sledim ljudem, ki se ukvarjajo z odnosi z javnostmi in objavljajo zanimive povezave oz. članke o tem, pa takim, ki se ukvarjajo z gledališčem in objavljajo novosti, datume predstav ipd. Odkar obstajajo Twitter lists, lahko zanimive ljudi še toliko bolj učinkovito iščete in organizirate. Že prej so za to skrbele raznorazne aplikacije, zdaj pa vam ni treba niti tratiti svojega veledragocenega časa z iskanjem prave.

Sicer pa, ljudje, ki se pritožujejo čez Twitter, so si račun verjetno naredili davnega leta 2007, ga od takrat povohali nekje šestkrat in njihova ocena bazira na tem. Kakor vam drago, je rekel nek bister mož.

Distorzija, realizem in mularija

Ste gledali Distorzijo? Mladinski film v režiji Mihe Hočevarja je bil pravkar na sporedu RTV Slovenija. Gledala sem ga že zato, ker v njem nastopata moja bivša šilarja. (Ponosna na oba, seveda.)

Presenetilo me je, da je film čisto gledljiv. Ja, zdaj se lahko name spravite ljubitelji slovenske mladinske kinematografije. Vsi trije. :) OK, igra je mestoma okorna, ampak ne pozabimo, da gledamo srednješolce. Scenarij, delo Matevža Luzarja, ima nekaj močnih trenutkov, predvsem v dialogih. Zgodba pa je, no, že videna. Najstniška, šablonska. Morda ravno to naredi stvar bolj gledljivo. Privlačijo nas klišeji, pa če si priznamo ali ne.

Na Twitterju smo seveda morali reči kakšno tudi na to temo (vsem prisotnim se opravičujem za polnjenje feedov, sem pretirano aktivna gledalka.). Med drugim so nekatere zmotile kletvice v besedilu. Moja prva reakcija je bila:

Odgovor pa takle:

Jaz pa pravim, zakaj pa ne? Zakaj bi morali mediji vzdrževati umetno čistunsko estetiko, v kateri se mladostnik nikakor ne bi prepoznal?

Da ne bo pomote, jasno je, da medij realnosti ne more zrcaliti. Ampak to so debate za komunikologe in filozofe, ki jih zdajle pustimo ob strani. Konkreten problem realizma tega filma, ki, se strinjam, obstaja, ni toliko v besedišču. Najdem ga v zgodbi, ki sledi preverjeni formuli "junak - dekle - antijunak - nosilec magičnega objekta - tralala", in nas pripelje do hollywoodskega srečnega konca, ko se imajo kar naenkrat vsi radi, rožice in sončki in sploh. Naracija, ki jo je seciral že Propp in kombinacija po liniji najmanjšega odpora, ki deluje. Po drugi strani pa bo ravno to pritegnilo ciljno občinstvo, torej najstnike. Ne pozabimo, da ne gre za art film in ne vihajmo nosov, pomemben je kontekst.

Druga težava realizma Distorzije je depikcija mladostniške glasbene scene. Oprostite, ampak dvomim, da bi vsi sošolci drli na koncerte šolskega benda, ne glede na to, kako komercialni ali alternativni so. Tudi na Gimnaziji Moste, zibelki Pankrtov, ne. Prvič, srednješolska glasbena scena se prej vrti okrog pasivnega spremljanja trendov iz tujine kot pa okrog podpore lokalnih bendov vrstnikov. Drugič, najstniki na srednjih šolah se mi zdijo povezani v manjše specializirane klike, ki si jih težko predstavljam na enem koncertu. Upam, da se motim. Povejte mi, da se motim, in da so naši nadebudni mladostniki glasbeno aktivni ter se med sabo podpirajo. Lepo prosim.

Še prispevek o filmu z RTV-jeve strani vam nalepim semle in čakam, da poveste svoje mnenje.

Oooopaaa, kdo bo valoval z mano?

Dobila sem vabila za Wave. Bore malo jih je, samo 8. Nekaj jih imam rezerviranih za najboljšejše prijatelje in ljudi, ki so dovolj veliki, da se jih upravičeno bojim, nekaj pa jih z veseljem potalam tukaj.

Torej, prvi trije komentatorji te objave se bodo znašli na moji listi. Če ne želite pustiti maila, ni panike, pustite samo ime, potem pa mi mail pošljite prek DM-a na Twitterju (moj profil) ali pa se bomo zmenili za kakšen drug način.

Zgodba o Alatrii Trikrat Rojeni

Oh yes, the g33k times are here again. Začenjamo novo D&D kampanjo. (Tukajle poglejte, kaj je to. Pa ne zgražajte se preveč.)

Tokrat smo na na morju in se hecamo s pirati, je rekel DM (Dungeon Master, oz. na kratko, Bog i batina igre). Arr. Vsak igralec je moral pripraviti svoj lik in njegovo ali njeno ozadje. Tole je zgodba o moji plavutkasti dečvi, mogoče se vam bo zdela zanimiva.

Alatria je Avanti Druid. Avanti je rasa ljudem podobnih humanoidov, ki imajo prav prisrčne plavutke na rokah in nogah in še bolj prisrčno sposobnost dihanja pod vodo. Druidi so nekakšni tree-huggerji, v tem primeru torej bolj alge-huggerji, ki se pojajo okrog s svojimi domačimi živalmi, blazno štekajo vse, kar je povezano z naravo, vsake toliko pa tudi kaj začarajo ali se v kakšno živalimiro spremenijo kar sami. Ampak pojdimo od začetka.

Na enem od otočkov večjega arhipelaga je živel ribič, ki je imel dva sinova. Njegova žena je bila vilinske rase. Življenje jo je iz celinskih  gozdov njenega ljudstva zaneslo na morje, kjer se je zaljubila, poročila, ustalila in vse, kar sodi zraven. Z ribičem je živela mirno življenje, rodila dva sinova, ki sta na dan, ko se začne naša zgodba, "že skoraj odrasla" najstnika. Očetu pomagata ribariti v radodarnih vodah otočja, kjer rib in drugega življa zlepa ne zmanjka.

Bilo je megleno jutro, ko so se ravno podali na vsakdanjo plovbo. Možje z obale na neposeljenem severnem delu otoka zaslišijo otroški jok. Kaj jok, huronsko dretje! Obrnejo barkačo proti mivkastemu zalivu, zabredejo v hladno morje, prepredeno z algami, in napol v vodi, napol na kopnem zagledajo dojenčico. Kljub medli jutranji svetlobi mlajši sin hitro ugotovi, da ni čisto navaden otrok. Njena koža je preveč gladka, skoraj snežno bela, in ima srebrnkast sijaj. Ko jo vzame v naročje, opazi male, a presneto ostre plavutke na zadnji strani ročic in nožic. "Aventi," zamomlja oče. "Nazadnje sem enega videl na velikem jesenskem semnju v Montonu, le kako se je tale znašla tu?"

Ribiči se nebogljenega bitja usmilijo in jo odpeljejo domov. Njihova mati se v hipu razneži in kmalu postane jasno, da bo deklica ostala pri njih. Nadene ji ime Alatria, ki v starodavnem vilinskem jeziku pomeni morska plesalka. Res, Alatrie ni bilo nikoli treba učiti plavati, v vodi je doma precej bolj na suhem. Otrok odrašča v občutljivo dekle, ki ji v kuhinji malce prevečkrat pade kakšen lonec iz rok, v nevihtnih valovih pa plava prav tako dobro kot v najmirnejši bonaci. Zanima jo vse, kar je povezano z morjem in življenjem v njem, zato najraje spremlja krušnega očeta in brate na ribiških dogodivščinah. Mati, ki izhaja iz vilinskega druidskega klana, jo poučuje o naravi, povezanosti vseh stvari v njej in globoki magiji, ki utripa v zemlji, gozdu in vodah tega sveta.

Ko je Alatria stara osem let, njen oče večino ribičije že prepušča odraslima sinovoma. Bolečine, ki so se zaradi ostrih vetrov zalezle v njegove kosti, so ga pripravile do tega, da ulov samo še prodaja na trgu. Sinova sta mlada petelinčka, prepričana, da očetova lovišča niso nujno najboljša. Nekega dne, ko se jima na barkači pridruži tudi Alatria, spremenijo običajni kurz in se podajo proti severu. Rib je resnično več kot ponavadi, komaj jim uspeva sproti pospraviti vse, kar nalovijo, zato niso pretirano pozorni na okolico. Alatria po podpalubju išče izgubljeni kavelj za dodatno mrežo, ko zasliši krik groze. Za trenutek zamrzne, nato plane proti loputi, toda z druge strani je nanjo prislonjeno neko breme. Ko ji uspe premakniti loputo, je že prepozno. Tisto, kar jo je zaslanjalo, je truplo njenega starejšega brata. Skozi solze v vodi nedaleč od barkače zagleda še mlajšega s prerezanim vratom. Ne spomni se, kako je mukoma prikrmarila barko domov, in ko odpre domača vrata ter se spogleda z materjo in očetom, ji zmanjka besed.

Za dobro leto. Dve zimi, ena pomlad, ena jesen in eno poletje mine, preden Alatria spet spregovori. Njena hiša, zavita v žalovanje, ji v tem času pomeni prej zapor kot zavetišče, zato še več časa preživlja zunaj. Oče kljub slabemu zdravju spet poprime za ribolov, da preživi družino, toda hčerke noče več vzeti s sabo. Zato ta tava po otoku, plava po obalnih vodah in preizkuša znanja, ki jih je dobila od mame. Spomladi se na otoku ustavijo glumači, ki na trgu nastopajo s predstavo, v kateri trike izvaja tudi majhen tjulenj. Alatrii se žival, ki je razen med predstavo dneve in noči zaprta v kletki, zasmili. Njena mati jo je učila, da je živali treba spoštovati in braniti,  zato ga neke noči osvobodi in skrije na severni plaži, prav tisti, kjer so našli njo. Glumači ga nekaj dni iščejo, toda neuspešno. Od tega dne ji tjulenjček Nym sledi, kamorkoli gre.

Vaščani, ki so ji, ker je bila najdena na obali in je preživela krvavi napad na barkačo, nadeli vzdevek Trikrat Rojena, na Alatrio gledajo bolj ali manj postrani. Tudi potem, ko postopoma spet spregovori, ne zna povedati, kaj se je zgodilo tistega dne, ko sta umrla njena brata. Ni družabna, ne hihita se z drugimi dekleti, vsepovsod ji sledi tjulenj. Tudi Alatria sama ima raje živali kot ljudi, razumeta pa jo edinole ostareli oče in mati. Ko je stara šestnajst let, oče podleže bolezni, ki ga je pestila vsa ta leta. Mati je od tega dne le še bleda senca pogumne ženske, ki so jo nekoč poznali. Zaželi si svojega klana, zato se odloči podati na dolgo pot v celinske gozdove, kjer je odraščala. Alatrio skuša vzeti s sabo, toda dekle je tako močno navezano na morje, da se ji upre. Po neštetih prepirih mati in hči uvidita, da se bosta morali posloviti. Alatria se v domači vasi preživlja z ribičijo, toda ker ji vaščani niso ravno ljubi, jo kmalu zanese na večje otoke, kjer se preizkuša tako v plovbi kot tudi v delu plačanke, ki varuje tovore na trgovskih ladjah pred napadi piratov.

Tukaj pa se zgodba šele začne ...