Gaga, preden je zagagala

Sem se odločila, da je danes dan za trivialnosti. Tiste najbolj popaste in drugačne od mojih siceršnjih, ehm, globočin in ... ja, nakladam. Ampak tole bomo sklofali in spravili na internete, ker je zanimivo. Namreč, že nekajkrat sem se znašla v presenetljivi vlogi zagovornice nikogar drugega kot Lady Gaga. Jezesna, no, nehajte klikati tisti X na zavihku brskalnika in počakajte, da povem do konca.

Če mislite, da bom ploskala njeni silni originalnosti, vnebovpijoči kreativnosti in  sposobnosti šokiranja, pozabite. V mojih očeh kvečjemu zelo učinkovito uporablja preizkušene  taktike, s katerimi so se nam prodajali že Marilyn Manson, pa nenazadnje tudi striček Elton s svojimi stilskimi izbruhi (slednji sicer ni pozabil na zavidanja vredno kompozicijo in več kot solidno vokalno izvedbo). Ne. Trdim, da je Gaga izjemna pevka.




Zdaj se lahko začnete zgražati. Lahko pa pogledate tale video:



No, saj. Zna, pa noče. Oziroma, rekli bi, da je punca zavohala denar in avtorske skladbe zamenjala za strategijo šoka. Legitimna izbira, ki pa jo nekateri obžalujemo. Raje bi poslušali Stefani kot pa gledali Gago. Gospa na koncu videa pravi, naj se Norah Jones pazi konkurence. Mislim, da lahko Norah povsem mirno spi, Stefani je zagagala in dvomim, da se bo kdaj vrnila na stara pota. Navsezadnje, denarja ni nikoli preveč. Je pa lahko preveč vsega drugega, z izjemo talenta in dobrega okusa.

Ironija je, da drugi znajo vzeti njene hite in iz njih izvleči tisto lepoto in čistost, ki je pri sami Gagi ne najdem več. In če zna majhna punčka, sem prepričana, da zna tudi Stefani.


Mimogrede, deklica je članica zbora PS22, ki je prava spletna senzacija. Med drugim so dobili tudi nagrado Webby 2010. Nanje sem naletela prek Hadove objave o viralnih videih.

But I digress. Gaga je zagagala, spoštujem pa njene pevske sposobnosti. Zanima me, kaj se bo zgodilo, ko ji bo zmanjkalo idej, oziroma ko bo v množicah zmanjkalo zanimanja zanje. Bo pobasala denar in šla reševat deževni pragozd? Bo sedla za klavir in se borila z razvpito podobo, ki jo je tako intenzivno gradila? Bo pristala na kabelski televiziji in prodajala topšopaste izdelke kot še ena obnucana pop zvezdnica? Pričakujem tretje, priporočam prvo in upam na drugo.

Nicholas Brothers ali Vsi moji vzorniki so popolnoma nori

Poglejte tole. Če ste hudo nestrpne narave, začnite okrog 2:40.




Poberite čeljust s tal.



Tole sta Nicholas Brothers, plesni duo s prve polovice prejšnjega stoletja. Odraščala sta s staršema glasbenikoma, ki sta delala v gledališču. Seveda ju je življenje peljalo v to smer. Razvila sta svoj stil plesa, ki k stepu doda elemente akrobatike, baleta in drugih zvrsti. Nekateri so ga poimenovali kar flash dancing.  Čeprav nista imela nobenega uradnega plesnega znanja, sta postala legendi. Fred Astaire je njuno točko iz filma Stormy Weather označil za najboljšo plesno točko, ki je bila kdajkoli posneta:



Tale stric, ki tako dobro scatta, je seveda Cab Calloway. Pa tudi Nicholasova brata sta bila dobra vokalista. To je ta štos, v tistih časih so bile zvezde all-singing all-dancing čudeži na dveh nogah. Zdaj imamo playback, vizualne manipulacije, to in ono čudo tehnike. Bi razni velezvezdniki sploh kaj spravili skupaj brez te šare?

Ah, ja. Pustimo. Namesto tega naj bo na koncu moja najljubša točka, v kateri nastopata Fayard in Harold Nicholas, pa Dorothy Daindridge (tudi Haroldova žena, mimogrede) in fantastični Glenn Miller Orchestra:



Pa še spletna stran Nicholas Brothers, če ste firbčni.

Turututu - turutu - paa

Tviktorji so mimo. Tisti T tamle je zrasel na Tomičinem (t)zeljniku in pomeni, da smo letos Viktorje spremljali predvsem na Twitterju.

Začetek sem sfalila, ker sem imela twestivalske opravke, v ekran pa sem se zazrla točno dovolj zgodaj, da sem zaključila, da:

• me Toš ne gane. Sploh. Tudi, če ga ne bi bilo. 
• je dobro, da dovolijo podeljevalcem, da si sami pišejo scenarije. Še bolje bi bilo, ako bi znali tudi izbirati podeljevalce, ki imajo kaj povedati in premorejo trohico smisla za humor. Tisti, ki ustrezajo temu kriteriju, so bili prav luštni.
• sem očitno jasnovidna. Perpetuum Jazzile, ki je zasluženo odnesel viktorja, se mi že ves dan sprehaja po glavi.
• je Bulić sicer spoštovanja vredna javna osebnost, ampak s tisto izjavo o Billysih in Plavem orkestru je pa brcnil v temo. Ne glede na glasbeni okus so Plavci legendaren bend z leti uspešne kariere za sabo, Billysi pa sicer čisto simpatična skupina, če vam je taka muzika všeč, ki morajo to pot še prehoditi, če jim bo dana. Samo zato, ker so Slovenci, nikomur ni treba hoditi na njihove koncerte. Muh.

No, grem se bockat z drugače mislečimi na Twitterju. Uživajte v Africi. Ic osom.

Distorzija, realizem in mularija

Ste gledali Distorzijo? Mladinski film v režiji Mihe Hočevarja je bil pravkar na sporedu RTV Slovenija. Gledala sem ga že zato, ker v njem nastopata moja bivša šilarja. (Ponosna na oba, seveda.)

Presenetilo me je, da je film čisto gledljiv. Ja, zdaj se lahko name spravite ljubitelji slovenske mladinske kinematografije. Vsi trije. :) OK, igra je mestoma okorna, ampak ne pozabimo, da gledamo srednješolce. Scenarij, delo Matevža Luzarja, ima nekaj močnih trenutkov, predvsem v dialogih. Zgodba pa je, no, že videna. Najstniška, šablonska. Morda ravno to naredi stvar bolj gledljivo. Privlačijo nas klišeji, pa če si priznamo ali ne.

Na Twitterju smo seveda morali reči kakšno tudi na to temo (vsem prisotnim se opravičujem za polnjenje feedov, sem pretirano aktivna gledalka.). Med drugim so nekatere zmotile kletvice v besedilu. Moja prva reakcija je bila:

Odgovor pa takle:

Jaz pa pravim, zakaj pa ne? Zakaj bi morali mediji vzdrževati umetno čistunsko estetiko, v kateri se mladostnik nikakor ne bi prepoznal?

Da ne bo pomote, jasno je, da medij realnosti ne more zrcaliti. Ampak to so debate za komunikologe in filozofe, ki jih zdajle pustimo ob strani. Konkreten problem realizma tega filma, ki, se strinjam, obstaja, ni toliko v besedišču. Najdem ga v zgodbi, ki sledi preverjeni formuli "junak - dekle - antijunak - nosilec magičnega objekta - tralala", in nas pripelje do hollywoodskega srečnega konca, ko se imajo kar naenkrat vsi radi, rožice in sončki in sploh. Naracija, ki jo je seciral že Propp in kombinacija po liniji najmanjšega odpora, ki deluje. Po drugi strani pa bo ravno to pritegnilo ciljno občinstvo, torej najstnike. Ne pozabimo, da ne gre za art film in ne vihajmo nosov, pomemben je kontekst.

Druga težava realizma Distorzije je depikcija mladostniške glasbene scene. Oprostite, ampak dvomim, da bi vsi sošolci drli na koncerte šolskega benda, ne glede na to, kako komercialni ali alternativni so. Tudi na Gimnaziji Moste, zibelki Pankrtov, ne. Prvič, srednješolska glasbena scena se prej vrti okrog pasivnega spremljanja trendov iz tujine kot pa okrog podpore lokalnih bendov vrstnikov. Drugič, najstniki na srednjih šolah se mi zdijo povezani v manjše specializirane klike, ki si jih težko predstavljam na enem koncertu. Upam, da se motim. Povejte mi, da se motim, in da so naši nadebudni mladostniki glasbeno aktivni ter se med sabo podpirajo. Lepo prosim.

Še prispevek o filmu z RTV-jeve strani vam nalepim semle in čakam, da poveste svoje mnenje.

Osebna glasbena renesansa

Odraščala sem v prepričanju, da se je poslušljiva popularna glasba začela tam nekje v petdesetih. Natančneje, s tole znano vižo, ki naj bi zaznamovala začetek rock'n'roll glasbe.



Krivim starše. No, pravzaprav jih ne krivim, hvaležna sem jima (predvsem fotru) za kvalitetno in široko rockersko izobrazbo, ki je predvsem v zgodnjih najstniških letih služila kot dostojen zaščitni sloj, od katerega se je odbila večina osladnih popastih glasbenih primerkov iz sredine devetdesetih. Po našem stanovanju so pač odmevale kitare. Beat that, Caught in the Act. Še danes lahko malce vzvišeno osupnem ob podatku, da kdo od mojih vrstnikov ne ve, kdo so bili recimo Cream, the Police ali pa, bog ne daj, Dire Straits.

Pa vseeno. Veliki premik v mojem zavedanju se je zgodil hkrati z mojimi prvimi koraki swinga. (Ne, to ni tisto, na kar ste najprej pomislili.) Swing s sabo skoraj neizogibno prinese jazz, prinese eight to the bar progresijo, prinese čisto novo glasbeno obzorje. (In nehajte javkati, da "ne razumete jazza". To je floskula. Poslušajte in ugotovite, kaj vam je blizu in kaj ne.)

Tako se danes na mojih playlistah med raznimi Soundgardni, Bushi in Queeni potikajo tovrstne genialnosti:



Ja, original je in vedno bo od Bobbyja Darrina. But Lady Ella rips it.

Pa še ena bigbandovska klasika:



V tem jaz slišim Afriko. Pa ne samo jaz. Swing Jam, anyone?