Meniš, da je povprečni obiskovalec tvoje spletne strani ...
Naj ti ga predstavim:
Prosim dovoli, da ti naredim spletno stran, ki jo bo znal vsaj približno uporabljati.
LP,
-1-
Prikaz objav z oznako od foha. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako od foha. Pokaži vse objave
10. april 2012
Dragi naročnik!
Prosim dovoli, da ti naredim spletno stran, ki jo bo znal vsaj približno uporabljati.
24. marec 2011
Twestival Ljubljana - danes!
Kot že dvakrat prej, je danes na vrsti dober žur za dober namen. Z nami bodo muzičari in komiki, piškoti in druge čudovitosti, namen Twestivala pa je pomagati mladim borcem proti raku pod okriljem ustanove Mali Vitez.
Twestivale v mestih po vsem svetu na isti dan organiziramo prostovoljci, ki smo se zbrali s pomočjo Twitterja. To pa nikakor ne pomeni, da je namenjen samo tviterašem. Vabljeni ste prav vsi, ki imate radi dobro muziko, vam bi prav prišlo kaj več smeha in bi radi malo počvekali z zanimivimi ljudmi, zraven pa še naredili nekaj dobrega za otroke in mladostnike, ki so preboleli raka.
Več informacij na uradnem blogu Twestivala Ljubljana, večinoma izpod mojega peresa, ohoho in ahaha.
Pofočkate se lahko tudi v Facebook dogodku (povabite še koga!), predvsem pa se vidimo ob sedmih na Gradu!
16. marec 2011
Zima prihaja ali kako je HBO poskrbel, da lahko nekaj dni zvezno visim na internetih
O seriji Game of Thrones, ki prihaja na HBO, sem že pisala. Veledatum 18. april, ko bo prvi kader pokukal tudi iz mojega televizijskega zaslona, se hrumoma približuje in HBO-jevci so že davno nagruntali, da lahko zanimanje, ki s(m)o ga navdušenci nad knjižno serijo A Song of Ice and Fire na spletu ustvarjali že mesece in leta nazaj, izkoristijo za promocijo. Če smo lani kot prestradani psi pograbili vsak drobec informacije, ga secirali v neštetih komentarjih na Winter is Coming in drugih kotičkih internetov, ter iz njega izvlekli vse, kar se je dalo, nas zdaj HBO zasipava s toliko materiala, da ga komaj še uspemo stlačiti v svoj urnik.
V zadnjih dneh se je pojavil nebroj videov, med njimi featurettes in teaserji (obohpomagaj, spoštovana profesorica jezikovne kulture me bo izsledila in ugonobila). Pa dajmo en dražilec semle, za boljši občutek:
Najbolj simpatični so seveda pamži. Ustvarjalcem serije je uspelo najti prave bisere, ki bodo sposobni odigrati kompleksne vloge, kot si jih je zamislil striček Martin. Mala Maisie Williams bo kot Arya zagotovo velik favorit občinstva:
No, takihle predstavitev posameznih likov sem danes naštela dvanajst. Zraven pa še tri predstavitve družin, pa prikolice, dražilci, zakulisja in sploh. Pa še niti približno ni konec. Likov, lokacij in vizualnih pojedin je nepredstavljivo veliko. Ko je George R.R. Martin pisal knjigo, po kateri nastaja serija, se je namreč ravno dovolj naveličal pisanja za televizijo, kjer ti za grandiozno bitko dodelijo budget za petnajst statistov in enega ponija. Zato je šel na veliko. Zdaj pa to fantastično štorijo tlačijo na televizijo. Hec mora biti.
Še ena Game of Thrones zadevščina me je zadnje čase zaintrigirala. HBO je na svetlo spravil spletno igro The Maester's Path. Že samo to, kako so jo uvedli na trg, je genialno. Blogerjem, ki pišejo o seriji, so poslali pakete, v njih pa čudovite skrinjice z dišavami, ki so predstavljale uganko. Seveda je novica romala naravnost na internete. Potem pa smo priložnost za reševanje uganke dobili tudi navadni smrtniki. Pri reševanju njene spletne različice smo morali uporabiti ugotovitve in slike, ki so jih objavli srečni izbranci. Zdaj vsak teden dobim novo uganko. Vsaka je čisto drugačna in prav dostojno kravžlja možgane, ko jo rešim, pa vidim čisto nov, še neobjavljen delček serije. Priporočam. Bo pa verjetno koristno, da prej vzamete v roke izvod A Game of Thrones, da ne boste preveč izgubljeni v vesolju, erm, Westerosu.
Uf, pa še nekaj. ADWD bo bojda 12. julija na policah, za tiste, ki ste nameravali javkati. O točnosti tokratne najave sprejemam stave. :)http://itsh.bo/hxMdrY
V zadnjih dneh se je pojavil nebroj videov, med njimi featurettes in teaserji (obohpomagaj, spoštovana profesorica jezikovne kulture me bo izsledila in ugonobila). Pa dajmo en dražilec semle, za boljši občutek:
Najbolj simpatični so seveda pamži. Ustvarjalcem serije je uspelo najti prave bisere, ki bodo sposobni odigrati kompleksne vloge, kot si jih je zamislil striček Martin. Mala Maisie Williams bo kot Arya zagotovo velik favorit občinstva:
No, takihle predstavitev posameznih likov sem danes naštela dvanajst. Zraven pa še tri predstavitve družin, pa prikolice, dražilci, zakulisja in sploh. Pa še niti približno ni konec. Likov, lokacij in vizualnih pojedin je nepredstavljivo veliko. Ko je George R.R. Martin pisal knjigo, po kateri nastaja serija, se je namreč ravno dovolj naveličal pisanja za televizijo, kjer ti za grandiozno bitko dodelijo budget za petnajst statistov in enega ponija. Zato je šel na veliko. Zdaj pa to fantastično štorijo tlačijo na televizijo. Hec mora biti.
Uf, pa še nekaj. ADWD bo bojda 12. julija na policah, za tiste, ki ste nameravali javkati. O točnosti tokratne najave sprejemam stave. :)http://itsh.bo/hxMdrY
12. januar 2011
Igra prestolov pride k nam spomladi
Ja, saj. Nekaj pač moramo početi medtem, ko čakamo, da nas zmaji povabijo na ples. Zakaj take nostradamuozne izjave? Govorim o HBO-jevi seriji Game of Thrones, posneti po najboljši fantazijski knjižni seriji, ki sem jo kdajkoli brala, A Song of Ice and Fire. Zagrešil jo je Božiček geekovskega sveta, George R.R. Martin. Knjige, zaenkrat so izdane štiri, peto (A Dance with Dragons) čakamo že mnoooga leta, so presežek kanonov žanra in odlična vstopna droga za vse, ki mislite, da ne marate fantazijskih zadevščin.
Ker pa nekateri raje gledate kot berete, nastaja tudi TV serija. Vsebine je namreč čisto preveč za film, pa tudi čisto preveč umazana je, bi lahko rekli. Striček George ne ovinkari, ko šprica kri, pa tudi, ko gre za nadaljevanje vrste, nima dlake na jeziku a.k.a. peresu a.k.a. tipkovnici. (Skratka, nima dlake. Razen na bradi. Pa najbrž še kje.) Tudi zaradi teh ne ravno holywoodsko poštirkanih elementov zgodbe so se avtor in glavna producenta odločili za HBO. HBO si upa, pravijo.
Celo prvo sezono so že posneli. Snemanje je potekalo na Severnem Irskem in na Malti, v zasedbi epskih razsežnosti pa najdemo stare mačke, kot sta Sean Bean (Eddard) in Peter Dinklage (Tyrion), pa nove in obetavne primerke, kot sta Emilia Clarke (Daenerys) in Kit Harington (Jon).
Nisem prva, ki bo zapisala, da se še ni zgodilo, da bi serija požela toliko navdušenja, še preden smo uzrli prvi kader. Pokazala se je polna moč internetov, kjer fanatiki, kot sem jaz, že nekaj let vdano špekuliramo, teoretiziramo, komentiramo in se živciramo o knjigah in seriji, o kateri se je začelo šušljati že davnega leta 2007. Lahko si predstavljate, da nam nič ne uide. HBO je že napovedal premiero serije, ki bo 17. aprila. Nekatere evropske postaje bodo sledile že 18. In ker nam HBO Adria ni prišla trkat na vrata z datumom premiere, se je spletna detektivka the_rabbit01 lotila preiskave. Pravijo, da bo premiera spomladi, datuma pa še niso razkrili. Jutri jim bomo po vsej verjetnosti spet težili. :)
Za tiste, ki ste knjige prebrali, sicer pa živite pod skalo, nekaj uporabnih povezav:
 |
| Foto: Helen Sloan (HBO) |
Celo prvo sezono so že posneli. Snemanje je potekalo na Severnem Irskem in na Malti, v zasedbi epskih razsežnosti pa najdemo stare mačke, kot sta Sean Bean (Eddard) in Peter Dinklage (Tyrion), pa nove in obetavne primerke, kot sta Emilia Clarke (Daenerys) in Kit Harington (Jon).
Nisem prva, ki bo zapisala, da se še ni zgodilo, da bi serija požela toliko navdušenja, še preden smo uzrli prvi kader. Pokazala se je polna moč internetov, kjer fanatiki, kot sem jaz, že nekaj let vdano špekuliramo, teoretiziramo, komentiramo in se živciramo o knjigah in seriji, o kateri se je začelo šušljati že davnega leta 2007. Lahko si predstavljate, da nam nič ne uide. HBO je že napovedal premiero serije, ki bo 17. aprila. Nekatere evropske postaje bodo sledile že 18. In ker nam HBO Adria ni prišla trkat na vrata z datumom premiere, se je spletna detektivka the_rabbit01 lotila preiskave. Pravijo, da bo premiera spomladi, datuma pa še niso razkrili. Jutri jim bomo po vsej verjetnosti spet težili. :)
Za tiste, ki ste knjige prebrali, sicer pa živite pod skalo, nekaj uporabnih povezav:
- Winter is Coming - teh blog za vse informacije v zvezi s serijo. Pišeta ga dva Američana in en Slovenec, opapa, čeprav rahlo dislociran. Kliknite in poglejte število komentarjev pri posamezni objavi. Hitro vam bo jasno, da se na WiC dogaja na polno.
- Utrip na internetih so kmalu začutili tudi na HBO in poleg predstavitvene strani serije je zaživel produkcijski dnevnik Making Game of Thrones. Definitivno vreden ogleda (in uporaben za krajo, ehm, citiranje fotografskega materiala).
- Moje najljubše mesto za zabijanje časa ob branju divjih teorij o knjigah je Tower of the Hand, še eno spletišče, ki postreže z marsikatero svežo informacijo, pa je forum Westeros.
- Ne pozabimo na blog mojstra Božička osebno - GRRM-ov Not a Blog. Namigi, novice o napredovanju knjige in ameriški nogomet. Slednjega malce preveč.
Pa tisti, ki še niste prebrali knjig? Marš v knjižnico ali knjigarno! :)
Za vse skupaj, da se malo navdušite, pa še tale čudoviti predogled:
9. januar 2011
Gaga, preden je zagagala
Sem se odločila, da je danes dan za trivialnosti. Tiste najbolj popaste in drugačne od mojih siceršnjih, ehm, globočin in ... ja, nakladam. Ampak tole bomo sklofali in spravili na internete, ker je zanimivo. Namreč, že nekajkrat sem se znašla v presenetljivi vlogi zagovornice nikogar drugega kot Lady Gaga. Jezesna, no, nehajte klikati tisti X na zavihku brskalnika in počakajte, da povem do konca.
Če mislite, da bom ploskala njeni silni originalnosti, vnebovpijoči kreativnosti in sposobnosti šokiranja, pozabite. V mojih očeh kvečjemu zelo učinkovito uporablja preizkušene taktike, s katerimi so se nam prodajali že Marilyn Manson, pa nenazadnje tudi striček Elton s svojimi stilskimi izbruhi (slednji sicer ni pozabil na zavidanja vredno kompozicijo in več kot solidno vokalno izvedbo). Ne. Trdim, da je Gaga izjemna pevka.
Zdaj se lahko začnete zgražati. Lahko pa pogledate tale video:
No, saj. Zna, pa noče. Oziroma, rekli bi, da je punca zavohala denar in avtorske skladbe zamenjala za strategijo šoka. Legitimna izbira, ki pa jo nekateri obžalujemo. Raje bi poslušali Stefani kot pa gledali Gago. Gospa na koncu videa pravi, naj se Norah Jones pazi konkurence. Mislim, da lahko Norah povsem mirno spi, Stefani je zagagala in dvomim, da se bo kdaj vrnila na stara pota. Navsezadnje, denarja ni nikoli preveč. Je pa lahko preveč vsega drugega, z izjemo talenta in dobrega okusa.
Ironija je, da drugi znajo vzeti njene hite in iz njih izvleči tisto lepoto in čistost, ki je pri sami Gagi ne najdem več. In če zna majhna punčka, sem prepričana, da zna tudi Stefani.
Mimogrede, deklica je članica zbora PS22, ki je prava spletna senzacija. Med drugim so dobili tudi nagrado Webby 2010. Nanje sem naletela prek Hadove objave o viralnih videih.
But I digress. Gaga je zagagala, spoštujem pa njene pevske sposobnosti. Zanima me, kaj se bo zgodilo, ko ji bo zmanjkalo idej, oziroma ko bo v množicah zmanjkalo zanimanja zanje. Bo pobasala denar in šla reševat deževni pragozd? Bo sedla za klavir in se borila z razvpito podobo, ki jo je tako intenzivno gradila? Bo pristala na kabelski televiziji in prodajala topšopaste izdelke kot še ena obnucana pop zvezdnica? Pričakujem tretje, priporočam prvo in upam na drugo.
Zdaj se lahko začnete zgražati. Lahko pa pogledate tale video:
No, saj. Zna, pa noče. Oziroma, rekli bi, da je punca zavohala denar in avtorske skladbe zamenjala za strategijo šoka. Legitimna izbira, ki pa jo nekateri obžalujemo. Raje bi poslušali Stefani kot pa gledali Gago. Gospa na koncu videa pravi, naj se Norah Jones pazi konkurence. Mislim, da lahko Norah povsem mirno spi, Stefani je zagagala in dvomim, da se bo kdaj vrnila na stara pota. Navsezadnje, denarja ni nikoli preveč. Je pa lahko preveč vsega drugega, z izjemo talenta in dobrega okusa.
Ironija je, da drugi znajo vzeti njene hite in iz njih izvleči tisto lepoto in čistost, ki je pri sami Gagi ne najdem več. In če zna majhna punčka, sem prepričana, da zna tudi Stefani.
Mimogrede, deklica je članica zbora PS22, ki je prava spletna senzacija. Med drugim so dobili tudi nagrado Webby 2010. Nanje sem naletela prek Hadove objave o viralnih videih.
But I digress. Gaga je zagagala, spoštujem pa njene pevske sposobnosti. Zanima me, kaj se bo zgodilo, ko ji bo zmanjkalo idej, oziroma ko bo v množicah zmanjkalo zanimanja zanje. Bo pobasala denar in šla reševat deževni pragozd? Bo sedla za klavir in se borila z razvpito podobo, ki jo je tako intenzivno gradila? Bo pristala na kabelski televiziji in prodajala topšopaste izdelke kot še ena obnucana pop zvezdnica? Pričakujem tretje, priporočam prvo in upam na drugo.
5. december 2010
WikiLeaks Cablegate za telebane :)
Svoboda govora ni hec, kot bi lahko kdo omenil tako silam politične oblasti, ki se na vse kriplje borijo proti objavi omenjenih sporočil, kot tudi vsem dobro znanim podjetjem, ki so klecnila pod pritiskom. Tako je zabredel Amazon, ki je spletno stran umaknil s svojih strežnikov, rekoč, da se ne sklada z njihovimi pogoji uporabe. Pridružuje se mu PayPal, ki se je ustrašil podpiranja donacij za organizacijo WikiLeaks (če ne drugega, za sodne stroške, ki si jih obeta ustanovitelj Julian Assange).
Sporočila oziroma "kable" se še vedno najde na internetih, predvsem zaradi sodelovanja posameznikov z vseh koncev sveta. Berete jih lahko na strani Cable Viewer (če povezava ne deluje več, si lahko predstavljate, zakaj). Če pa se vam po hiši valja kakšen unix-based strežnik, pa lahko pomagate tako, da zrcalite stran WikiLeaks - cilj je, da vsebine tako razpršijo po spletu, da jih ne bo moč izkoreniniti.
Več informacij najdete na družabnem spletu: Facebook stran WikiLeaks objavlja informacije o razvoju dogodkov in načinih, kako lahko sodelujete, na Twitterju pa najdete profil WikiLeaks. Uradni hashtag za objave in razprave na to temo je #cablegate, velikokrat pa se uporablja tudi #wikileaks.
16. november 2010
Modrovanja med osmo in četrto
Okej, med deset čez osmo in petnajst čez četrto, na dober dan. Če me je buljenje v ekran po službeni dolžnosti že odtegnilo od takistega početja v prostem času, kar je izjemno upočasnilo generiranje kakršnekoli vsebine z izjemo virtualnega prahu na temle tukajle blogcu, lahko sicer vsega spoštovanja vredni šiht poskrbi vsaj za kakšen krajši prispevek na omenjenem spletnem zbirališču kreativnih presežkov in blodenj.O, ja, dolge povedi piscu prinesejo posebno zadoščenje.
No, tam (na šihtu, če se je kdo izgubil med gubami in ovinki prejšnje sintakse) poleg buljenja v ekran počnemo še kaj. Na primer modrujemo. Tukaj je nekaj še dokaj svežih cvetk, nabranih na plodnih tleh spletne agencije in sosednje hiše za hostinge in sorodne čudovitosti:
"Kaj ti bo štemarca, če maš či?"
- Tomaž in zen pristop k problemu premalo oken v pisarni.
"Ne mi več tega govort, k bomo res vsi sad pande."
- Mojca odkriva živalski izvor človeške vrste.
"Večino časa lebdi pet centimetrov nad tlemi ... "
- Herr Direktor pomaga napisati svoj opis.
"Ampak ... a mislš, da sva midve preveč odrasle, da bi jahale ponija?"
- Krista, z izjemno zaskrbljenim glasom.
(Odloži telefon) - "Zdej ga bom pa izklopu, da bo vedu, za kaj plačuje. Pa če še enkrat pokliče, ga dejte men."
- Mičo, žametni glas podpore oz. tudi za jeklene živce koroziv raste.
20. marec 2010
Turututu - turutu - paa
Tviktorji so mimo. Tisti T tamle je zrasel na Tomičinem (t)zeljniku in pomeni, da smo letos Viktorje spremljali predvsem na Twitterju.
Začetek sem sfalila, ker sem imela twestivalske opravke, v ekran pa sem se zazrla točno dovolj zgodaj, da sem zaključila, da:
Začetek sem sfalila, ker sem imela twestivalske opravke, v ekran pa sem se zazrla točno dovolj zgodaj, da sem zaključila, da:
- me Toš ne gane. Sploh. Tudi, če ga ne bi bilo.
- je dobro, da dovolijo podeljevalcem, da si sami pišejo scenarije. Še bolje bi bilo, ako bi znali tudi izbirati podeljevalce, ki imajo kaj povedati in premorejo trohico smisla za humor. Tisti, ki ustrezajo temu kriteriju, so bili prav luštni.
- sem očitno jasnovidna. Perpetuum Jazzile, ki je zasluženo odnesel viktorja, se mi že ves dan sprehaja po glavi.
- je Bulić sicer spoštovanja vredna javna osebnost, ampak s tisto izjavo o Billysih in Plavem orkestru je pa brcnil v temo. Ne glede na glasbeni okus so Plavci legendaren bend z leti uspešne kariere za sabo, Billysi pa sicer čisto simpatična skupina, če vam je taka muzika všeč, ki morajo to pot še prehoditi, če jim bo dana. Samo zato, ker so Slovenci, nikomur ni treba hoditi na njihove koncerte. Muh.
No, grem se bockat z drugače mislečimi na Twitterju. Uživajte v Africi. Ic osom.
3. marec 2010
HBO bo snemal Game of Thrones
Naslov bi se lahko glasil tudi Geeks of the World, Rejoice.
Namreč, dan, ki smo/so ga obsedenci z določeno fantazijsko knjižno serijo čakali od, ulala, leta 2007, je napočil. Po snemanju pilota in grizenju nohtov ob govoricah o nasprotnem je HBO potrdil snemanje prvih desetih delov nadaljevanke Game of Thrones. Scenarij sledi prvi knjigi serije A Song of Ice and Fire legendarnega pisatelja Georgea R.R. Martina. Striček George je tudi egzekjutiv prodjuser, kar pomeni, da računamo na določeno verodostojnost ekranizacije tega spoštovanja vrednega dela.
Na kratko, za tiste, ki ASOIAF še ne poznate: zgodba je neke vrste saga o kontinentu, na katerem je sedem kraljestev. Plemstvo se bori za prevlado v turbulentnih časih, medtem pa jim štrene mešajo živahni mrtveci, neki bledolični tipi, zvani Oni, in seveda zmaji. Ker brez zmajev se pa ne gremo. Tisto, kar naredi knjige tako zelo genialne, pa je:
Namreč, dan, ki smo/so ga obsedenci z določeno fantazijsko knjižno serijo čakali od, ulala, leta 2007, je napočil. Po snemanju pilota in grizenju nohtov ob govoricah o nasprotnem je HBO potrdil snemanje prvih desetih delov nadaljevanke Game of Thrones. Scenarij sledi prvi knjigi serije A Song of Ice and Fire legendarnega pisatelja Georgea R.R. Martina. Striček George je tudi egzekjutiv prodjuser, kar pomeni, da računamo na določeno verodostojnost ekranizacije tega spoštovanja vrednega dela.
Slika, mimogrede, je s seta. Čisto taprava. Ah.
Na kratko, za tiste, ki ASOIAF še ne poznate: zgodba je neke vrste saga o kontinentu, na katerem je sedem kraljestev. Plemstvo se bori za prevlado v turbulentnih časih, medtem pa jim štrene mešajo živahni mrtveci, neki bledolični tipi, zvani Oni, in seveda zmaji. Ker brez zmajev se pa ne gremo. Tisto, kar naredi knjige tako zelo genialne, pa je:
- zmerno uvajanje fantazijskih elementov, ki zaradi relativne redkosti res naredijo vtis;
- ne tri, ne štiri, ampak šestnajstdimenzionalni liki, skozi katere pisec pripoveduje zgodbo;
- kompleksna in misteriozna štorija, ki bralcu dovoli, da sam pride do zaključkov, preden mu jih prinese na pladnju, ter
- briljanten stil pisanja.
Zasedba serije vključuje ljudi, kot je Peter Dinklage, Lena Headey, Sean Bean, Tamzin Merchant in Jamie Campbell - Bower. Vsi so mi všeč, samo Alfieja Allena bi lahko izpustili.
Zakaj za vraga vem vse to? Mnja, predvsem zato, ker sem obsedena. Drugi levji delež zaslug pa gre zagotovo tipu, ki piše Winter is Coming, blog o produkciji serije, ki je v preteklih mesecih generiral neverjetne količine navdušenja in zagotovo pripomogel k HBO-jevi odločitvi.
Če vas zanima, kako striček George R.R. Martin gleda nogomet, tava po konvencijah in včasih celo zapiše kakšno vrstico težko pričakovane pete knjige v seriji, pa skočite še na njegov Not a Blog.
Zdaj pa hitro brat ASOIAF, da bomo lahko skupaj šimfali vsako malenkost serije, ki se ne bo ujemala s knjigami.
P.S.: Prvi in tretji del je v slovenščino prevedel Boštjan Gorenc - Pižama, ki me je pravkar tudi prijazno opomnil, da se the Others prevaja kot Oni in ne kot ... erm, nekaj drugega pač.
P.S.: Prvi in tretji del je v slovenščino prevedel Boštjan Gorenc - Pižama, ki me je pravkar tudi prijazno opomnil, da se the Others prevaja kot Oni in ne kot ... erm, nekaj drugega pač.
8. januar 2010
Preveč povezanosti škoduje
Zaradi pobezljanega vremena sem morala prestaviti nek pomemben sestanek in zdaj me po vogalih grizlja slaba vest. Ker še ni tako hudo, da bi se lotila temeljitega pospravljanja stanovanja (redkokdaj je tako hudo), bom raje sklofala tole objavo, ki se mi že nekaj časa valja po možganih.
Danes lahko vsak internetni gizmo na tem belem (o, ja, belem) svetu povežemo z vsaki drugim internetnim gizmom na taistem svetu. Zapise s Twitterja lahko avtomatično objavljamo kot statuse na Facebooku in MySpace-u, slike s Flickr-ja in Pikchur-ja lahko romajo na Wall, objave na blogu se samodejno pojavljajo vsepovsod. Pa to pomeni, da so vse te povezave koristne? Glasujem za odgovor ne.
Če pretiravam s povezovanjem, sem skoraj zagotovo nadležna. Ob tem si pridelam še kakšno povsem nepotrebno težavo. Spodaj sta dva primera povezav, ki se jima z veseljem odrečem:
1. Objave na Twitterju, ki se avtomatično objavljajo kot statusi na Facebooku
Uporabnik Twitterja, ki tvita z neko povsem normalno hitrostjo (velocity), se tako spremeni v prvorazrednega Facebook spammerja. Deset tvitov na uro ne naredi enakega vtisa kot deset statusov na uro. Če tvitate tako malo, da to na Facebooku ne predstavlja nobene težave, bi se pa jaz na vašem mestu malo vprašala, ali sploh potrebujete Twitter. Nadaljnji problem predstavlja prenos konvencij enega servisa v drug servis. Vašim prijateljem na Facebooku razni @odgovori prav nič ne pomenijo, enako velja za RT-je (Babica, ki ste ji pred kratkim morali pomagati ustvariti FB profil, bo ogorčena, češ: "Kako se pa tale naš grdo izraža, piše r't, jozosmarijabohpomagaj.").
Problem po mojem mnenju izvira iz dejstva, da sta naravi omenjenih storitev različni. Twitter je hiter, prožen in orientiran na interesne skupine, Facebook pa vsebinsko raznolik in vsaj prvotno namenjen povezovanju z znanci in prijatelji. Sicer pa, o tem kdaj drugič.
2. Uvoz objav na blogu v Notes na Facebooku
Tole sem pa nekaj časa uporabljala. Več stvari mi je šlo na živce:
Danes lahko vsak internetni gizmo na tem belem (o, ja, belem) svetu povežemo z vsaki drugim internetnim gizmom na taistem svetu. Zapise s Twitterja lahko avtomatično objavljamo kot statuse na Facebooku in MySpace-u, slike s Flickr-ja in Pikchur-ja lahko romajo na Wall, objave na blogu se samodejno pojavljajo vsepovsod. Pa to pomeni, da so vse te povezave koristne? Glasujem za odgovor ne.
Preveč povezanosti škoduje. :)
Če pretiravam s povezovanjem, sem skoraj zagotovo nadležna. Ob tem si pridelam še kakšno povsem nepotrebno težavo. Spodaj sta dva primera povezav, ki se jima z veseljem odrečem:
1. Objave na Twitterju, ki se avtomatično objavljajo kot statusi na Facebooku
Uporabnik Twitterja, ki tvita z neko povsem normalno hitrostjo (velocity), se tako spremeni v prvorazrednega Facebook spammerja. Deset tvitov na uro ne naredi enakega vtisa kot deset statusov na uro. Če tvitate tako malo, da to na Facebooku ne predstavlja nobene težave, bi se pa jaz na vašem mestu malo vprašala, ali sploh potrebujete Twitter. Nadaljnji problem predstavlja prenos konvencij enega servisa v drug servis. Vašim prijateljem na Facebooku razni @odgovori prav nič ne pomenijo, enako velja za RT-je (Babica, ki ste ji pred kratkim morali pomagati ustvariti FB profil, bo ogorčena, češ: "Kako se pa tale naš grdo izraža, piše r't, jozosmarijabohpomagaj.").
Problem po mojem mnenju izvira iz dejstva, da sta naravi omenjenih storitev različni. Twitter je hiter, prožen in orientiran na interesne skupine, Facebook pa vsebinsko raznolik in vsaj prvotno namenjen povezovanju z znanci in prijatelji. Sicer pa, o tem kdaj drugič.
2. Uvoz objav na blogu v Notes na Facebooku
Tole sem pa nekaj časa uporabljala. Več stvari mi je šlo na živce:
- Preden se 'note' pojavi, mine nekaj časa. Neučakana, kaj morem.
- Včasih zmasakrira kakšno sliko.
- Ko je objava že, no, objavljena, vedno najdem še kakšno napakico, obrnem kakšen stavek, se kje natančneje izrazim. Malenkosti, ampak perfekcionisti brez tega ne moremo spati. Notes tega seveda ne zazna in tista zgrešena vejica ostane na internetih za večnoooo (dramatična glasba v ozadju, Munchev krik v ospredju).
- Ljudje puščajo komentarje na Facebooku namesto na blogu. Raztreščeno, kar perfekcionistki spet povzroča ošpice, pa še dobra debata se težje razvije. Ja, to bi lahko rešila s kakšnim čudežem tipa Disqus, ampak, zakaj zdraviti simptome, če lahko izkoreniniš bolezen?
Tako sem uvoz v Notes prekinila. Objavo običajno ruknem na Facebook kot link in se ne sekiram. Obisk bloga je boljši, komentarjev je več.
Seveda je vse odvisno od konteksta. Ko sem recimo upravljala socialne medije za neko žal izumrlo revijo, smo speljali tvite še v MySpace, saj nam slednji ni bil prioriteta, hkrati pa nismo želeli, da popolnoma zamre. Tvitov po moji oceni ni bilo toliko, da bi bila stvar hudo nadležna. Prav tako se mi zdi edino smiselno, da povezavo na blog vključiš v svoj profil na socialnih medijih, seveda s premislekom, kakšno je tvoje občinstvo in kaj mu želiš sporočiti.
Takole, Zdaj bom stisnila "objavi", potem grem pa popravljat napakice. Vi pa kar udarite po meni s komentarji. Na blogu, če se da. :)
Mimogrede, za vašo kulturno izobrazbo: zgornja slika predstavlja Laokontovo skupino.
10. december 2009
Mednarodni dan pravic živali je slab dan za pse
Danes je mednarodni dan pravic živali. Zato sem Jeans dovolila spati na sončni zaplati ob vzglavju postelje.
No, dovolj heca. Ta dan se je odvil naravnost tragično, vsaj kar se živali tiče. Že zjutraj me je ujezila tale novica. Britansko društvo za zaščito živali je ameriške pitbul terierje označilo za hudičeve pse. Tako društvo si ne zasluži svojega imena. Spet delajo moralno paniko, kot smo jo doživeli pred leti tudi v mali Sloveniji, pozornost pa usmerjajo v povsem napačno točko. Problem ni v pasmi, prav tako ne v psih. Problematični so seveda ljudje. Prepovedovanje določene pasme ni nikakršna rešitev, s tem oblasti kvečjemu delajo vtis, da so ukrepale. Ignorirajo povsem očitno luknjo v načrtu: kaj pa mešanci? Mešanec ima prav tako ostre čekane kot čistokrvnež. Kako jih bodo prepovedali, lepo prosim? Res je, da me sosedova yorkshire terierka malce težje ubije kot pitbul terier ali kakšen drug konkreten molos, toda težko si je predstavljati, da bi iz varnostnih razlogov prepovedali tudi vse mešance. Da o izvajanju take zakonodaje sploh ne začnemo.
Pes je tako nevaren, kot je nevaren (in neodgovoren) njegov lastnik. Poznam tako mile mastife kot tudi pobezljane maltežane. Gre za vzgojo in odnos. Gre za to, da nekateri ljudje preprosto ne bi smeli imeti živali.
Da ne bo pomote, sočustvujem z vsemi žrtvami pasjih napadov. Obenem pa sočustvujem tudi s psi. To so trpinčene, nesocializirane živali, ki v rokah kako-naj-jih-označim-da-ne-bom-preveč-preklinjala lastnikov preživljajo nepredstavljivo. Če se ukrepi izvedejo, kaj bodo storili z odvzetimi živalmi? Evtanazija, če bodo imeli srečo. S čim so si to zaslužili? Iluzorno je misliti, da bi takšnega psa lahko oddali recimo v družino z otroki. Obstajajo sicer strokovnjaki za prevzgojo psov, ki so usposobljeni za delo s trpinčenimi in agresivnimi živalmi, toda zagotovo jih ni dovolj, pa tudi če so, jih bo država plačevala? Bo ustanovila posebna zavetišča za odvzete prepovedane pse? Seveda, točno takrat, ko se bodo na našem vrtu začeli pasti samorogi.
Udarijo naj po lastnikih, za začetek. Uvedejo postopek za pridobitev dovoljenja za posedovanje kateregakoli psa (kajti čivava je pes ravno toliko kot nemška doga, in potrebuje odgovornega ter poučenega lastnika). Naj imeti psa postane privilegij tudi na papirju. Tisti, ki imajo do njih pravi odnos, se privilegija družabništva psa že zavedajo, druge pa naj postavijo na preizkušnjo in preverijo, ali si ga sploh zaslužijo.
Vem, še ena pravljica. Ampak gore se premika kamenček po kamenček.
Malce kasneje me je tole sesulo. Poglejte slike. Res poglejte slike. Pomislite. Pomagajte. Prijavite mučenje, podučite se, prispevajte, če lahko. Če ne z denarjem, pa z besedami. In imejte radi svoje kužke.
No, dovolj heca. Ta dan se je odvil naravnost tragično, vsaj kar se živali tiče. Že zjutraj me je ujezila tale novica. Britansko društvo za zaščito živali je ameriške pitbul terierje označilo za hudičeve pse. Tako društvo si ne zasluži svojega imena. Spet delajo moralno paniko, kot smo jo doživeli pred leti tudi v mali Sloveniji, pozornost pa usmerjajo v povsem napačno točko. Problem ni v pasmi, prav tako ne v psih. Problematični so seveda ljudje. Prepovedovanje določene pasme ni nikakršna rešitev, s tem oblasti kvečjemu delajo vtis, da so ukrepale. Ignorirajo povsem očitno luknjo v načrtu: kaj pa mešanci? Mešanec ima prav tako ostre čekane kot čistokrvnež. Kako jih bodo prepovedali, lepo prosim? Res je, da me sosedova yorkshire terierka malce težje ubije kot pitbul terier ali kakšen drug konkreten molos, toda težko si je predstavljati, da bi iz varnostnih razlogov prepovedali tudi vse mešance. Da o izvajanju take zakonodaje sploh ne začnemo.
Pes je tako nevaren, kot je nevaren (in neodgovoren) njegov lastnik. Poznam tako mile mastife kot tudi pobezljane maltežane. Gre za vzgojo in odnos. Gre za to, da nekateri ljudje preprosto ne bi smeli imeti živali.
Da ne bo pomote, sočustvujem z vsemi žrtvami pasjih napadov. Obenem pa sočustvujem tudi s psi. To so trpinčene, nesocializirane živali, ki v rokah kako-naj-jih-označim-da-ne-bom-preveč-preklinjala lastnikov preživljajo nepredstavljivo. Če se ukrepi izvedejo, kaj bodo storili z odvzetimi živalmi? Evtanazija, če bodo imeli srečo. S čim so si to zaslužili? Iluzorno je misliti, da bi takšnega psa lahko oddali recimo v družino z otroki. Obstajajo sicer strokovnjaki za prevzgojo psov, ki so usposobljeni za delo s trpinčenimi in agresivnimi živalmi, toda zagotovo jih ni dovolj, pa tudi če so, jih bo država plačevala? Bo ustanovila posebna zavetišča za odvzete prepovedane pse? Seveda, točno takrat, ko se bodo na našem vrtu začeli pasti samorogi.
Udarijo naj po lastnikih, za začetek. Uvedejo postopek za pridobitev dovoljenja za posedovanje kateregakoli psa (kajti čivava je pes ravno toliko kot nemška doga, in potrebuje odgovornega ter poučenega lastnika). Naj imeti psa postane privilegij tudi na papirju. Tisti, ki imajo do njih pravi odnos, se privilegija družabništva psa že zavedajo, druge pa naj postavijo na preizkušnjo in preverijo, ali si ga sploh zaslužijo.
Vem, še ena pravljica. Ampak gore se premika kamenček po kamenček.
Malce kasneje me je tole sesulo. Poglejte slike. Res poglejte slike. Pomislite. Pomagajte. Prijavite mučenje, podučite se, prispevajte, če lahko. Če ne z denarjem, pa z besedami. In imejte radi svoje kužke.
21. november 2009
"Twitter je brez veze."
Malce sem se naveličala komentarjev raznih blazno resnih ultrageeky modrecev stare šole o Twitterju. Tistih, ki grejo nekako takole: "Twitter je krneki," (Argument tisočletja, res.) oziroma: "To je samo brezvezno nakladanje, izguba časa, nič nimam od tega." Tale simpatični video kar dobro povzame njihovo pozicijo:
Problem je torej v predpostavki, da Twitter nima uporabne vrednosti, ampak je samo patetično izgubljanje časa.
Predragi učinkovitostni fanatiki, s tem samo dokazujete, da ne razumete osnovne ideje storitve. Izkušnja s Twitterjem je lahko tudi taka, ni pa nujno. Naj vam pojasnim z anekdoto:
Nekoč davno, ko so ljudje še kupovali glasbene CD-je, je Dejc delal v Vomu (zdaj ima že lep čas svojo štacuno). Vsakič, ko sem se oglasila, in to je bilo kar pogosto, je imel pod pultom kupček CD-jev zame. Prebrskala sem CD-je, nekaj sem jih preposlušala in kakšnega skoraj vedno odnesla domov. Dejc je vedel, kaj me zanima in kaj poslušam. Zanimala ga je ista glasba, o njej pa je vedel več kot jaz. Zato sem pa hodila v Voma in ne kam drugam.
Twitter ni nič drugačen. Finta je v tem, da je popolnoma prilagodljiv. Pomembno je, komu slediš. Če te tjavendanično blebetanje ne zanima, ne slediš ljudem, ki tvitajo na ta način, mar ne? Pri meni je drugače, moji tjavendanični blebetači in blebetačice so super, zato pa tudi toliko visimo skupaj. Ampak če vam ni do take interakcije, vam pač ni. Poiščite ljudi, ki imajo visok signal-to-noise ratio in objavljajo vsebine s področij, ki vas zanimajo. Jaz, na primer, sledim ljudem, ki se ukvarjajo z odnosi z javnostmi in objavljajo zanimive povezave oz. članke o tem, pa takim, ki se ukvarjajo z gledališčem in objavljajo novosti, datume predstav ipd. Odkar obstajajo Twitter lists, lahko zanimive ljudi še toliko bolj učinkovito iščete in organizirate. Že prej so za to skrbele raznorazne aplikacije, zdaj pa vam ni treba niti tratiti svojega veledragocenega časa z iskanjem prave.
Sicer pa, ljudje, ki se pritožujejo čez Twitter, so si račun verjetno naredili davnega leta 2007, ga od takrat povohali nekje šestkrat in njihova ocena bazira na tem. Kakor vam drago, je rekel nek bister mož.
Problem je torej v predpostavki, da Twitter nima uporabne vrednosti, ampak je samo patetično izgubljanje časa.
Predragi učinkovitostni fanatiki, s tem samo dokazujete, da ne razumete osnovne ideje storitve. Izkušnja s Twitterjem je lahko tudi taka, ni pa nujno. Naj vam pojasnim z anekdoto:
Nekoč davno, ko so ljudje še kupovali glasbene CD-je, je Dejc delal v Vomu (zdaj ima že lep čas svojo štacuno). Vsakič, ko sem se oglasila, in to je bilo kar pogosto, je imel pod pultom kupček CD-jev zame. Prebrskala sem CD-je, nekaj sem jih preposlušala in kakšnega skoraj vedno odnesla domov. Dejc je vedel, kaj me zanima in kaj poslušam. Zanimala ga je ista glasba, o njej pa je vedel več kot jaz. Zato sem pa hodila v Voma in ne kam drugam.
Twitter ni nič drugačen. Finta je v tem, da je popolnoma prilagodljiv. Pomembno je, komu slediš. Če te tjavendanično blebetanje ne zanima, ne slediš ljudem, ki tvitajo na ta način, mar ne? Pri meni je drugače, moji tjavendanični blebetači in blebetačice so super, zato pa tudi toliko visimo skupaj. Ampak če vam ni do take interakcije, vam pač ni. Poiščite ljudi, ki imajo visok signal-to-noise ratio in objavljajo vsebine s področij, ki vas zanimajo. Jaz, na primer, sledim ljudem, ki se ukvarjajo z odnosi z javnostmi in objavljajo zanimive povezave oz. članke o tem, pa takim, ki se ukvarjajo z gledališčem in objavljajo novosti, datume predstav ipd. Odkar obstajajo Twitter lists, lahko zanimive ljudi še toliko bolj učinkovito iščete in organizirate. Že prej so za to skrbele raznorazne aplikacije, zdaj pa vam ni treba niti tratiti svojega veledragocenega časa z iskanjem prave.
Sicer pa, ljudje, ki se pritožujejo čez Twitter, so si račun verjetno naredili davnega leta 2007, ga od takrat povohali nekje šestkrat in njihova ocena bazira na tem. Kakor vam drago, je rekel nek bister mož.
11. november 2009
Distorzija, realizem in mularija
Ste gledali Distorzijo? Mladinski film v režiji Mihe Hočevarja je bil pravkar na sporedu RTV Slovenija. Gledala sem ga že zato, ker v njem nastopata moja bivša šilarja. (Ponosna na oba, seveda.)
Presenetilo me je, da je film čisto gledljiv. Ja, zdaj se lahko name spravite ljubitelji slovenske mladinske kinematografije. Vsi trije. :) OK, igra je mestoma okorna, ampak ne pozabimo, da gledamo srednješolce. Scenarij, delo Matevža Luzarja, ima nekaj močnih trenutkov, predvsem v dialogih. Zgodba pa je, no, že videna. Najstniška, šablonska. Morda ravno to naredi stvar bolj gledljivo. Privlačijo nas klišeji, pa če si priznamo ali ne.
Na Twitterju smo seveda morali reči kakšno tudi na to temo (vsem prisotnim se opravičujem za polnjenje feedov, sem pretirano aktivna gledalka.). Med drugim so nekatere zmotile kletvice v besedilu. Moja prva reakcija je bila:
Jaz pa pravim, zakaj pa ne? Zakaj bi morali mediji vzdrževati umetno čistunsko estetiko, v kateri se mladostnik nikakor ne bi prepoznal?
Da ne bo pomote, jasno je, da medij realnosti ne more zrcaliti. Ampak to so debate za komunikologe in filozofe, ki jih zdajle pustimo ob strani. Konkreten problem realizma tega filma, ki, se strinjam, obstaja, ni toliko v besedišču. Najdem ga v zgodbi, ki sledi preverjeni formuli "junak - dekle - antijunak - nosilec magičnega objekta - tralala", in nas pripelje do hollywoodskega srečnega konca, ko se imajo kar naenkrat vsi radi, rožice in sončki in sploh. Naracija, ki jo je seciral že Propp in kombinacija po liniji najmanjšega odpora, ki deluje. Po drugi strani pa bo ravno to pritegnilo ciljno občinstvo, torej najstnike. Ne pozabimo, da ne gre za art film in ne vihajmo nosov, pomemben je kontekst.
Druga težava realizma Distorzije je depikcija mladostniške glasbene scene. Oprostite, ampak dvomim, da bi vsi sošolci drli na koncerte šolskega benda, ne glede na to, kako komercialni ali alternativni so. Tudi na Gimnaziji Moste, zibelki Pankrtov, ne. Prvič, srednješolska glasbena scena se prej vrti okrog pasivnega spremljanja trendov iz tujine kot pa okrog podpore lokalnih bendov vrstnikov. Drugič, najstniki na srednjih šolah se mi zdijo povezani v manjše specializirane klike, ki si jih težko predstavljam na enem koncertu. Upam, da se motim. Povejte mi, da se motim, in da so naši nadebudni mladostniki glasbeno aktivni ter se med sabo podpirajo. Lepo prosim.
Še prispevek o filmu z RTV-jeve strani vam nalepim semle in čakam, da poveste svoje mnenje.
Presenetilo me je, da je film čisto gledljiv. Ja, zdaj se lahko name spravite ljubitelji slovenske mladinske kinematografije. Vsi trije. :) OK, igra je mestoma okorna, ampak ne pozabimo, da gledamo srednješolce. Scenarij, delo Matevža Luzarja, ima nekaj močnih trenutkov, predvsem v dialogih. Zgodba pa je, no, že videna. Najstniška, šablonska. Morda ravno to naredi stvar bolj gledljivo. Privlačijo nas klišeji, pa če si priznamo ali ne.
Na Twitterju smo seveda morali reči kakšno tudi na to temo (vsem prisotnim se opravičujem za polnjenje feedov, sem pretirano aktivna gledalka.). Med drugim so nekatere zmotile kletvice v besedilu. Moja prva reakcija je bila:
Odgovor pa takle:
Jaz pa pravim, zakaj pa ne? Zakaj bi morali mediji vzdrževati umetno čistunsko estetiko, v kateri se mladostnik nikakor ne bi prepoznal?
Da ne bo pomote, jasno je, da medij realnosti ne more zrcaliti. Ampak to so debate za komunikologe in filozofe, ki jih zdajle pustimo ob strani. Konkreten problem realizma tega filma, ki, se strinjam, obstaja, ni toliko v besedišču. Najdem ga v zgodbi, ki sledi preverjeni formuli "junak - dekle - antijunak - nosilec magičnega objekta - tralala", in nas pripelje do hollywoodskega srečnega konca, ko se imajo kar naenkrat vsi radi, rožice in sončki in sploh. Naracija, ki jo je seciral že Propp in kombinacija po liniji najmanjšega odpora, ki deluje. Po drugi strani pa bo ravno to pritegnilo ciljno občinstvo, torej najstnike. Ne pozabimo, da ne gre za art film in ne vihajmo nosov, pomemben je kontekst.
Druga težava realizma Distorzije je depikcija mladostniške glasbene scene. Oprostite, ampak dvomim, da bi vsi sošolci drli na koncerte šolskega benda, ne glede na to, kako komercialni ali alternativni so. Tudi na Gimnaziji Moste, zibelki Pankrtov, ne. Prvič, srednješolska glasbena scena se prej vrti okrog pasivnega spremljanja trendov iz tujine kot pa okrog podpore lokalnih bendov vrstnikov. Drugič, najstniki na srednjih šolah se mi zdijo povezani v manjše specializirane klike, ki si jih težko predstavljam na enem koncertu. Upam, da se motim. Povejte mi, da se motim, in da so naši nadebudni mladostniki glasbeno aktivni ter se med sabo podpirajo. Lepo prosim.
Še prispevek o filmu z RTV-jeve strani vam nalepim semle in čakam, da poveste svoje mnenje.
1. november 2009
Surf's up!
Mmmmmhm, I can haz Wave, baby.
Vnaprej opozarjam, da bo tale post napisan čisto poljudno, saj se ne štejem med tech-savy genije, ki so zapisali že nebroj dodelanih kritik in pohval na to temo. Skratka, ne lovite me na podrobnostih, prosim.
Če slučajno živite pod skalo (OK, "če slučajno niste g33k" bi bil bolj natančen začetek povedi), govorim o Google Wave-u, najnovejši all-singing all-dancing pogruntavščini našega in vašega internetnega fenomena. Na kratko, skupaj so spravili elektronsko pošto, gadgete, nekaj prednosti socialnih medijev in še marsikaj. Osnovna finta je (vsaj v mojih očeh) v tem, da vsi sodelujoči prispevajo v en 'val', kar reši problem mnogoterih verzij mailov, ki zaenkrat šibajo med nami in z izgubljanjem podatkov zmanjšujejo učinkovitost. To in še ves triarenski cirkus zraven.
Najprej hiter pregled za tiste, ki vas je celotna zgodba obšla (Če video ne dela, je to zato, ker se gre YouTube danes maintenance. V praksi to pomeni, da so nekaj izboljšali tako, da zdaj ne deluje več.):
Okrog Wave-a se je na internetu že pred tedni razvila strašanska fama. To so pri Googlu dosegli predvsem tako, da so dali ven beta verzijo, potem pa izbrancem omogočili dodajanje prijateljev na čakalno listo, vse skupaj začinili z vsaj nekajdnevnim čakanjem na vabilo et voila - Buzz. Z velikim B. Ustvarjali smo ga po inovativnih zadevščinah hrepeneči uporabniki, ki smo po širnem internetu javkali zaradi čakanja na vabila, fehtarili srečne imetnike pravice dodajanja na čakalno listo in na splošno zganjali cel halo. Bravo Googlu za viralnost.
Sama sem zadevščino spremljala predvsem prek Twitterja, prek katerega sem tudi nafehtala možnost skoka med valove (Hvala, @gyzar!). Ni naključje, da je med slovenskimi valovalci veliko ščebetalcev (Jaaa, no, prevodi so tako gnili, da so že kar simpatični. Vejvaši in twitteraši, če vam je to bolj všeč.)
Pomakanje nožnih prstov v val se je vsaj za nekatere od nas začelo z uporabo, podobno instant messaging zadevam. Čveketanje tja v tri krasne, ki ga je luštno povzela @tamejhna z naslovom vala Vejvam te fuL. Kmalu so se začeli tudi valovi o valu. (Ah, ta larpurlartizem.) V njih smo se medsebojno spraševali "Kako se pa tole naredi?" in "A se da (vstavi eno od maljon idej)?". Potencialen se mi zdi tale, ki je javno dostopen (Se mi zdi, no. I'm new to this, remember?).
Danes sem začela svoj prvi res funkcionalen val o tem, kako uvažati pošto iz navadnega Yahoo računa v Gmail. Z eno slikico in linki smo prišli do zaključka, da ... se ne da. Dun - dun - duuun! Ampak smo pa prišli do zaključka. Hkrati sva to s Klemnom ugotovila tudi po "staromodnem" Google Chatu, ampak na valu vse skupaj deluje bolj pregledno in se bo mogoče še kdaj uporabilo.
Zasrfali smo že, ampak na deski kvečjemu klečimo. Do vstajanja še pridemo, da o skokih in trikih sploh ne govorimo. Iskreno, zdi se mi, da še nismo popolnoma doumeli vsega, kar val ponuja, po drugi strani pa ima trenutna verzija še veliko napak in prostora za izboljšave. Zato pa je beta, madoniš.
Kakšne so vaše izkušnje z valom? Ste že zabrisali srf v koruzo ali marljivo vadite? Mimogrede, vaše prošnje za vabilo bodo zaenkrat ostale neuresničene, saj trenutno še ne morem dodajati ljudi na čakalno listo. Očitno Googlu zmanjkuje morja za vse valovanja željne. Mogoče skušajo podaljšati buzz efekt, ali pa imajo dovolj beta testerjev?
Vnaprej opozarjam, da bo tale post napisan čisto poljudno, saj se ne štejem med tech-savy genije, ki so zapisali že nebroj dodelanih kritik in pohval na to temo. Skratka, ne lovite me na podrobnostih, prosim.
Če slučajno živite pod skalo (OK, "če slučajno niste g33k" bi bil bolj natančen začetek povedi), govorim o Google Wave-u, najnovejši all-singing all-dancing pogruntavščini našega in vašega internetnega fenomena. Na kratko, skupaj so spravili elektronsko pošto, gadgete, nekaj prednosti socialnih medijev in še marsikaj. Osnovna finta je (vsaj v mojih očeh) v tem, da vsi sodelujoči prispevajo v en 'val', kar reši problem mnogoterih verzij mailov, ki zaenkrat šibajo med nami in z izgubljanjem podatkov zmanjšujejo učinkovitost. To in še ves triarenski cirkus zraven.
Najprej hiter pregled za tiste, ki vas je celotna zgodba obšla (Če video ne dela, je to zato, ker se gre YouTube danes maintenance. V praksi to pomeni, da so nekaj izboljšali tako, da zdaj ne deluje več.):
Okrog Wave-a se je na internetu že pred tedni razvila strašanska fama. To so pri Googlu dosegli predvsem tako, da so dali ven beta verzijo, potem pa izbrancem omogočili dodajanje prijateljev na čakalno listo, vse skupaj začinili z vsaj nekajdnevnim čakanjem na vabilo et voila - Buzz. Z velikim B. Ustvarjali smo ga po inovativnih zadevščinah hrepeneči uporabniki, ki smo po širnem internetu javkali zaradi čakanja na vabila, fehtarili srečne imetnike pravice dodajanja na čakalno listo in na splošno zganjali cel halo. Bravo Googlu za viralnost.
Sama sem zadevščino spremljala predvsem prek Twitterja, prek katerega sem tudi nafehtala možnost skoka med valove (Hvala, @gyzar!). Ni naključje, da je med slovenskimi valovalci veliko ščebetalcev (Jaaa, no, prevodi so tako gnili, da so že kar simpatični. Vejvaši in twitteraši, če vam je to bolj všeč.)
Pomakanje nožnih prstov v val se je vsaj za nekatere od nas začelo z uporabo, podobno instant messaging zadevam. Čveketanje tja v tri krasne, ki ga je luštno povzela @tamejhna z naslovom vala Vejvam te fuL. Kmalu so se začeli tudi valovi o valu. (Ah, ta larpurlartizem.) V njih smo se medsebojno spraševali "Kako se pa tole naredi?" in "A se da (vstavi eno od maljon idej)?". Potencialen se mi zdi tale, ki je javno dostopen (Se mi zdi, no. I'm new to this, remember?).
Danes sem začela svoj prvi res funkcionalen val o tem, kako uvažati pošto iz navadnega Yahoo računa v Gmail. Z eno slikico in linki smo prišli do zaključka, da ... se ne da. Dun - dun - duuun! Ampak smo pa prišli do zaključka. Hkrati sva to s Klemnom ugotovila tudi po "staromodnem" Google Chatu, ampak na valu vse skupaj deluje bolj pregledno in se bo mogoče še kdaj uporabilo.
Zasrfali smo že, ampak na deski kvečjemu klečimo. Do vstajanja še pridemo, da o skokih in trikih sploh ne govorimo. Iskreno, zdi se mi, da še nismo popolnoma doumeli vsega, kar val ponuja, po drugi strani pa ima trenutna verzija še veliko napak in prostora za izboljšave. Zato pa je beta, madoniš.
Kakšne so vaše izkušnje z valom? Ste že zabrisali srf v koruzo ali marljivo vadite? Mimogrede, vaše prošnje za vabilo bodo zaenkrat ostale neuresničene, saj trenutno še ne morem dodajati ljudi na čakalno listo. Očitno Googlu zmanjkuje morja za vse valovanja željne. Mogoče skušajo podaljšati buzz efekt, ali pa imajo dovolj beta testerjev?
10. september 2009
Vesoljni šodr od nazaj naprej. In Twestival Ljubljana.
To popoldne je bilo eno tistih, ko napol pričakujem, da bom samo sebe nekje srečala. In se gladko zignorirala, ker se mi mudi. Pejmo od konca, za hec.
3.) Final stretch sestanek za jutrišnji Twestival Ljubljana
Zmenjeni smo bili pri Zajcu, kamor sem seveda zamudila (gl. točko 2). Gasili požare z mobilnimi telefoni, planirali in B-planirali, ustanovili sweatshop (Had se je izkazal za hudega kapitalističnega šefa), naredili broške, ki jih bodo obiskovalci dobili kot darilo ob prispevku, se narežali in sploh. Dobra novica: pridobili smo kar tri sponzorje. Degriz.net je prijazno doniral misteriozni znesek, ki ga objavimo jutri, D.J. Don in Bone-Bones pa hrano za živali. Zavetišče Horjul bo vse to zagotovo koristno uporabilo, upamo pa, da se tudi jutri na festivalu v pujsku nabere konkreten znesek. Aja, program je pa takle:
Vrt Na Rožnem Krajcu (Pri Zelenem Zajcu)
17.00 Swing Kids Slovenija
17.15 duo GlosaArt
17.45 BTK
18.15 -18.30 – prekinitev TwestivalLJ zaradi cerkvenega nabijanja zvonov (A ni to najboljši del programa? :) )
18.30 M.U.D.D.
19.10 Nove konzerve
19.40 Orientalske plesalke skupine Leyli
20.30 Zgrešeni primeri
21.00 Šola za nastopanje Bast
21.25 Ultra
Pri Zelenem Zajcu
22:00 – Kolja (@kozhman)
24:00 – Packa (@Vrisk) in Šušu (@SusuUrbano)
In ja, vse, kar sem našla, je polinkano. Ker sem Tako. Zelo. Kul. Lahko je pa tudi kaj narobe. Ker Tako. Kul. Pa. Spet. Nisem.
Ostale twestivalije so doma na uradnem blogu. Poglejte jih. In pridite jutri.
2. Kooončno naročila swing čevlje!
Kar me bo teplo po denarnici, seveda, ampak stari tako abruptno razpadajo, da me je že kar sram. Novi bodo podobni tem (ampak seveda neskončno lepši):
1.) Se zglasila na uredništvu.
Z ropotajoče-parkirajočim avtom, ki mimoidočim izvablja nasmeške in krohot. Hvala, Rene. No, moji sumi so se žal potrdili, naš ljubi mesečnik je pod krizoidnimi pritiski metamorfiral v četrtletnik. Četrtletnik!!! I needz moar job. Kaj reče zaposlen FDV-jevec nezaposlenemu FDV-jevcu? "A bi pomfri zraven?". Sicer imam zdaj en kratkotrajen impro gig, potem bo pa žalost. Razen če mi uspe veliki met za zaželjenega podiplomca v Angliji in potem z neba priletijo vile in mi podelijo bajno štipendijo. Ampak to se itak dogaja vsak dan.
Skratka, jutri bo žur in potem bomo mislili naprej. Ali nazaj. Mogoče malo v levo.
3.) Final stretch sestanek za jutrišnji Twestival Ljubljana
Zmenjeni smo bili pri Zajcu, kamor sem seveda zamudila (gl. točko 2). Gasili požare z mobilnimi telefoni, planirali in B-planirali, ustanovili sweatshop (Had se je izkazal za hudega kapitalističnega šefa), naredili broške, ki jih bodo obiskovalci dobili kot darilo ob prispevku, se narežali in sploh. Dobra novica: pridobili smo kar tri sponzorje. Degriz.net je prijazno doniral misteriozni znesek, ki ga objavimo jutri, D.J. Don in Bone-Bones pa hrano za živali. Zavetišče Horjul bo vse to zagotovo koristno uporabilo, upamo pa, da se tudi jutri na festivalu v pujsku nabere konkreten znesek. Aja, program je pa takle:
Vrt Na Rožnem Krajcu (Pri Zelenem Zajcu)
17.00 Swing Kids Slovenija
17.15 duo GlosaArt
17.45 BTK
18.15 -18.30 – prekinitev TwestivalLJ zaradi cerkvenega nabijanja zvonov (A ni to najboljši del programa? :) )
18.30 M.U.D.D.
19.10 Nove konzerve
19.40 Orientalske plesalke skupine Leyli
20.30 Zgrešeni primeri
21.00 Šola za nastopanje Bast
21.25 Ultra
Pri Zelenem Zajcu
22:00 – Kolja (@kozhman)
24:00 – Packa (@Vrisk) in Šušu (@SusuUrbano)
In ja, vse, kar sem našla, je polinkano. Ker sem Tako. Zelo. Kul. Lahko je pa tudi kaj narobe. Ker Tako. Kul. Pa. Spet. Nisem.
Ostale twestivalije so doma na uradnem blogu. Poglejte jih. In pridite jutri.
2. Kooončno naročila swing čevlje!
Kar me bo teplo po denarnici, seveda, ampak stari tako abruptno razpadajo, da me je že kar sram. Novi bodo podobni tem (ampak seveda neskončno lepši):
1.) Se zglasila na uredništvu.
Z ropotajoče-parkirajočim avtom, ki mimoidočim izvablja nasmeške in krohot. Hvala, Rene. No, moji sumi so se žal potrdili, naš ljubi mesečnik je pod krizoidnimi pritiski metamorfiral v četrtletnik. Četrtletnik!!! I needz moar job. Kaj reče zaposlen FDV-jevec nezaposlenemu FDV-jevcu? "A bi pomfri zraven?". Sicer imam zdaj en kratkotrajen impro gig, potem bo pa žalost. Razen če mi uspe veliki met za zaželjenega podiplomca v Angliji in potem z neba priletijo vile in mi podelijo bajno štipendijo. Ampak to se itak dogaja vsak dan.
Skratka, jutri bo žur in potem bomo mislili naprej. Ali nazaj. Mogoče malo v levo.
4. september 2009
Twestivalije
Kaj počenjam zadnje čase?
- urejam diplomsko za tisk (Muh, meh, muhmereh.);
- berem A Song of Ice and Fire (Obsesija poletja, will blog about it.);
- se fijakam naokoli s čustvenim avtom (Dragi Rene, če ne nehaš škripat, greva v Kamnik.);
- NE pomivam posode (Nezdravo.)
- polnim Twitter streame s hashtagom #twestivalLJ (Ja, no, danes o tem, ste me pogruntali.)
Twestival. Ka te je to?
Kot je zapisal Tomica: Twestival oziroma Twitter festival je niz globalnih dogodkov oziroma festivalov, ki jih sočasno prirejajo uporabniki spletne skupnosti Twitter po vsem svetu. Namen Twestivalov je druženje ljudi brez računalnikov, ekranov in tipkovnic – za zabavo in v dobrodelne namene. Gre za relativno novo obliko druženja, ki se je začela šele pred letom dni, tokrat pa prihaja v različici Twestival Local in s sloganom »Tweet. Meet. Give.«, torej »Tvitaj. Druži se. Podari.« V 45 državah po svetu bo med 10. in 13. septembrom potekalo 183 lokalnih Twestivalov, dobrodelne akcije pa so tokrat lokalnega značaja, tako bodo zbrani prispevki sredstva namenjeni lokalnim neprofitnim organizacijam.
In zakaj jaz blejim o tem?
Ker sem ena od prostovoljcev. Ker zbiramo denar za živalimire. Ker komaj čakam.
Spet Tomica: Ljubljanski Twestival – TwestivalLJ – se bo zgodil v petek, 11. septembra. Zametek slovenskega TwestivalLJ sega dva tedna nazaj, ko smo slovenski uporabniki Twitterja odprli debato o twestivalu v Ljubljani. Ker sta glavna organizatorja predstavnika Urbanega plemena, je bil za prizorišče kmalu določen lokal Pri Zelenem Zajcu, kjer je sicer že potekalo nekaj neformalnih druženj slovenskih tviterašev.
K soorganizaciji je prostovoljno pristopilo precej (poldrug ducat) posameznikov, katerih skorajda edini skupni imenovalec je Twitter. Razlog za zanimanje je najverjetneje naša, slovenska dobrodelna akcija, za katero smo na Twitterju najprej zbirali predloge, nato pa izglasovali društvo Zavetišče za živali Horjul, ker so ob izteku poletja soočeni s (pre)polnim zavetiščem (po zadnjih podatkih dajejo zavetje 95 mačkam in 49 psom).
Kaj se bo dogajalo?
Žur bo. Živalski. Pasja procesija? :) Te dni zvonijo telefoni, šibajo maili, twiti še bolj ... skratka, sestavljamo program. Načrtujemo koncerte, plesne in ognjene nastope, nekaj znanih obrazov slovenske scene ... Zaenkrat še ne moremo ničesar obljubiti, ampak program bo končan v kratkem. Ker mora biti.
Več o vsem je in bo na blogu ljubljanskega Twestivala, sprotno dogajanje in naše blodnje pa lahko spremljate na festivalskem Twitter accountu in pod hashtagom #twestivalLJ.
Stay tuned. Mogoče bi se kdo celo vključil in sodeloval? V vsakem primeru, se vidimo 11.9. na Zajčevem vrtu!
- urejam diplomsko za tisk (Muh, meh, muhmereh.);
- berem A Song of Ice and Fire (Obsesija poletja, will blog about it.);
- se fijakam naokoli s čustvenim avtom (Dragi Rene, če ne nehaš škripat, greva v Kamnik.);
- NE pomivam posode (Nezdravo.)
- polnim Twitter streame s hashtagom #twestivalLJ (Ja, no, danes o tem, ste me pogruntali.)
Twestival. Ka te je to?
Kot je zapisal Tomica: Twestival oziroma Twitter festival je niz globalnih dogodkov oziroma festivalov, ki jih sočasno prirejajo uporabniki spletne skupnosti Twitter po vsem svetu. Namen Twestivalov je druženje ljudi brez računalnikov, ekranov in tipkovnic – za zabavo in v dobrodelne namene. Gre za relativno novo obliko druženja, ki se je začela šele pred letom dni, tokrat pa prihaja v različici Twestival Local in s sloganom »Tweet. Meet. Give.«, torej »Tvitaj. Druži se. Podari.« V 45 državah po svetu bo med 10. in 13. septembrom potekalo 183 lokalnih Twestivalov, dobrodelne akcije pa so tokrat lokalnega značaja, tako bodo zbrani prispevki sredstva namenjeni lokalnim neprofitnim organizacijam.
In zakaj jaz blejim o tem?
Ker sem ena od prostovoljcev. Ker zbiramo denar za živalimire. Ker komaj čakam.
Spet Tomica: Ljubljanski Twestival – TwestivalLJ – se bo zgodil v petek, 11. septembra. Zametek slovenskega TwestivalLJ sega dva tedna nazaj, ko smo slovenski uporabniki Twitterja odprli debato o twestivalu v Ljubljani. Ker sta glavna organizatorja predstavnika Urbanega plemena, je bil za prizorišče kmalu določen lokal Pri Zelenem Zajcu, kjer je sicer že potekalo nekaj neformalnih druženj slovenskih tviterašev.
K soorganizaciji je prostovoljno pristopilo precej (poldrug ducat) posameznikov, katerih skorajda edini skupni imenovalec je Twitter. Razlog za zanimanje je najverjetneje naša, slovenska dobrodelna akcija, za katero smo na Twitterju najprej zbirali predloge, nato pa izglasovali društvo Zavetišče za živali Horjul, ker so ob izteku poletja soočeni s (pre)polnim zavetiščem (po zadnjih podatkih dajejo zavetje 95 mačkam in 49 psom).
Kaj se bo dogajalo?
Žur bo. Živalski. Pasja procesija? :) Te dni zvonijo telefoni, šibajo maili, twiti še bolj ... skratka, sestavljamo program. Načrtujemo koncerte, plesne in ognjene nastope, nekaj znanih obrazov slovenske scene ... Zaenkrat še ne moremo ničesar obljubiti, ampak program bo končan v kratkem. Ker mora biti.
Več o vsem je in bo na blogu ljubljanskega Twestivala, sprotno dogajanje in naše blodnje pa lahko spremljate na festivalskem Twitter accountu in pod hashtagom #twestivalLJ.
Stay tuned. Mogoče bi se kdo celo vključil in sodeloval? V vsakem primeru, se vidimo 11.9. na Zajčevem vrtu!
31. avgust 2009
Kids in njihovi mediji a.k.a. Mularija in tehnologija
Odkritjece dneva ali kaj delajo sodobne komunikacije:
Ker je v sredo treba oddati poročilo za evalvacijo projekta nešto blabliblu, seveda ždim na youtube-u. Od nekod se v ozadje možgana prikrade glasek "Poglej, če je gor kaj od MGMT." Ker si že nekaj časa obljubljam, da bom pogledala, kdo ali kaj je to. Ker se zavedam, da sem se glasbeno zataknila v devetdesetih. Kar pomeni, da se staram. Kar se ne. Sploh.
SKRATKA!
Tale video sem srečala. Zanimiv pa ni video kot tak, pač še ena fan kreacija, ampak zgodba v "more info". Stric avtor pravi: "Ray Tintori, who has directed 3 official videos for MGMT, finds my fan video online and invites myself and my two actors to come to New York to appear in MGMTs next official video for Electric Feel."
Pred dobrimi desetimi leti si lahko samo sanjal o tem. Ja, lahko si bil fan nekega benda. Lahko si v garaži žulil njihove komade in s kamkorderjem (sic!) snemal videe in ne vem kaj še, ampak možnosti, da te taisti bend odkrije in povabi k sodelovanju so bile pa v rangu z možnostmi, da jaz osebno takojci zdajci postanem profesionalna balerina. Danes je očitno tudi to možno. Možno je še kaj resnejšega (Twitteraši: #iranelection, need I say more?). Sodobna informacijska tehnologija je dvorezen meč, ampak občutek imam, da ga bo mlada generacija znala vihteti, kot je treba. Medtem, ko se mojemu fotru pojavijo rosne kapljice na čelu že ob pogledu na računalniški ekran, zna vsak pokovec počenjati z mašinerijo stvari, o katerih še včeraj nismo niti sanjali. Kaj bo čez pet, deset let? Ali je naša domišljija sploh sposobna toliko, kolikor jo lahko podpira tehnologija?
Torej, kljub temu, da mi gre sodobna civilizacija z vsemi svojimi pretenzijami in komplikacijami pogosto krepko na živce, me včasih kar malo navduši.
Ker je v sredo treba oddati poročilo za evalvacijo projekta nešto blabliblu, seveda ždim na youtube-u. Od nekod se v ozadje možgana prikrade glasek "Poglej, če je gor kaj od MGMT." Ker si že nekaj časa obljubljam, da bom pogledala, kdo ali kaj je to. Ker se zavedam, da sem se glasbeno zataknila v devetdesetih. Kar pomeni, da se staram. Kar se ne. Sploh.
SKRATKA!
Tale video sem srečala. Zanimiv pa ni video kot tak, pač še ena fan kreacija, ampak zgodba v "more info". Stric avtor pravi: "Ray Tintori, who has directed 3 official videos for MGMT, finds my fan video online and invites myself and my two actors to come to New York to appear in MGMTs next official video for Electric Feel."
Pred dobrimi desetimi leti si lahko samo sanjal o tem. Ja, lahko si bil fan nekega benda. Lahko si v garaži žulil njihove komade in s kamkorderjem (sic!) snemal videe in ne vem kaj še, ampak možnosti, da te taisti bend odkrije in povabi k sodelovanju so bile pa v rangu z možnostmi, da jaz osebno takojci zdajci postanem profesionalna balerina. Danes je očitno tudi to možno. Možno je še kaj resnejšega (Twitteraši: #iranelection, need I say more?). Sodobna informacijska tehnologija je dvorezen meč, ampak občutek imam, da ga bo mlada generacija znala vihteti, kot je treba. Medtem, ko se mojemu fotru pojavijo rosne kapljice na čelu že ob pogledu na računalniški ekran, zna vsak pokovec počenjati z mašinerijo stvari, o katerih še včeraj nismo niti sanjali. Kaj bo čez pet, deset let? Ali je naša domišljija sploh sposobna toliko, kolikor jo lahko podpira tehnologija?
Torej, kljub temu, da mi gre sodobna civilizacija z vsemi svojimi pretenzijami in komplikacijami pogosto krepko na živce, me včasih kar malo navduši.
10. avgust 2009
Embalaža je Tako danes
Prisežem, da sem bila namenjena izključno v Milčka po gel za tuširanje. Ampak moje noge mislijo samo nase in so zavile v Humanica. Take pač so.
Supernova, kajpada. No, na srečo mi niti eni čeveljčki niso padli v oko in pri tem iz denarnice zbili relativno redke dobrine, zvane denar. Je pa mojo komunikološko pozornost zbudila embalaža Bronxic.
Bronx, dragi moški, so čevlji. Dame to že vedo. Skratka, blagovna znamka ima očitno zdaj slogan So Today, in del kampanje so tudi prisrčni napisi na škatlah.
Spomnim se še Making him offer you a foot massage is So today; Leaving the store in your new shoes is So today; Kicking ass is So today; Taking these babies out tonight is So today; druge pa si oglejte kar na mestu zločina, zdajle sem malček sklerotična. Če se ne motim, lahko isti model čevljev dobiš v škatlah z različnimi napisi, kar pomeni, da ob najlepejših šolencih izbiraš tudi najzabavnejšo škatlo.
Predvidevam, da je to za nas, postmoderne potrošnike, privlačna poteza. Že dolgo je jasno, da kupujemo pomene in ne stvari, zdaj pa za ceno enega simbola dobiš kar dva. Simpatično škatlo bolj verjetno postaviš na vidno mesto v stanovanju, ta na sliki celo predlaga, kako jo lahko uporabiš.* Tako te embalaža še naprej opominja na blagovno znamko in tvojo navezanost nanjo. Skratka, zmaga.
*Samo to me zanima, kdo še prejema ljubezenska pisma. Razen, če si dečve printajo e-maile, twite in komentarje, da jih lahko mečejo v škatlo. Mmmmhm. Razmišljanje pri tem konkretnem napisu je torej malček So yesterday. Ups.
Supernova, kajpada. No, na srečo mi niti eni čeveljčki niso padli v oko in pri tem iz denarnice zbili relativno redke dobrine, zvane denar. Je pa mojo komunikološko pozornost zbudila embalaža Bronxic.
Bronx, dragi moški, so čevlji. Dame to že vedo. Skratka, blagovna znamka ima očitno zdaj slogan So Today, in del kampanje so tudi prisrčni napisi na škatlah.
Spomnim se še Making him offer you a foot massage is So today; Leaving the store in your new shoes is So today; Kicking ass is So today; Taking these babies out tonight is So today; druge pa si oglejte kar na mestu zločina, zdajle sem malček sklerotična. Če se ne motim, lahko isti model čevljev dobiš v škatlah z različnimi napisi, kar pomeni, da ob najlepejših šolencih izbiraš tudi najzabavnejšo škatlo.
Predvidevam, da je to za nas, postmoderne potrošnike, privlačna poteza. Že dolgo je jasno, da kupujemo pomene in ne stvari, zdaj pa za ceno enega simbola dobiš kar dva. Simpatično škatlo bolj verjetno postaviš na vidno mesto v stanovanju, ta na sliki celo predlaga, kako jo lahko uporabiš.* Tako te embalaža še naprej opominja na blagovno znamko in tvojo navezanost nanjo. Skratka, zmaga.
*Samo to me zanima, kdo še prejema ljubezenska pisma. Razen, če si dečve printajo e-maile, twite in komentarje, da jih lahko mečejo v škatlo. Mmmmhm. Razmišljanje pri tem konkretnem napisu je torej malček So yesterday. Ups.
16. junij 2009
Oda dendrogramu ali kaj se ti zgodi, če se preveč trudiš
Danes ni dan za statistiko. Danes je dan za nizkoproračunsko poezijo.
Pod goro, kjer višnje nič več ne cveto
V kraju tam bogu nekje za nogo
Nekdo vije roke, kriči v nebo
Absolventka se vnovič v podatke zazre
Pregleda zapiske, preklika vse
Vse ji je jasno, le ena stvar ne:
OH, DENDROGRAM,
KAKO TE NI SRAM?
Saj si ves čorav, na pol si preklan
Vsaj eno skupino pred mano tajiš
V Word se nikakor kopirat' ne p'stiš
Bolj ko te gledam, bolj defekten se zdiš
Le tole povem ti: Nekam me piš'!
Dost maaam. Grem v mesto malo tavat in potem plesat.
Pod goro, kjer višnje nič več ne cveto
V kraju tam bogu nekje za nogo
Nekdo vije roke, kriči v nebo
Absolventka se vnovič v podatke zazre
Pregleda zapiske, preklika vse
Vse ji je jasno, le ena stvar ne:
OH, DENDROGRAM,
KAKO TE NI SRAM?
Saj si ves čorav, na pol si preklan
Vsaj eno skupino pred mano tajiš
V Word se nikakor kopirat' ne p'stiš
Bolj ko te gledam, bolj defekten se zdiš
Le tole povem ti: Nekam me piš'!
Dost maaam. Grem v mesto malo tavat in potem plesat.
5. junij 2009
Pomagajte, pa bo
Saj vemo, da je tale blogec pogosto mesto mojih jadikovanj, bentenj in navduševanj zavoljo diplome. No, zdaj lahko pomagate, da bo stvar tekla čim bolj gladko, pa bo manj jamranja.
Kako? Izpolnite tole tukajle anketo. Krasna je, čudovito živopisna in predvsem kratka. Boste? Lepo prosim?
Če pa se najde kakšna dobra duša, ki bi povezavo dodala na svoj blog ali mogoče postala na twitterju, bi bila pa neskončno hvaležna.
*Opombičica: Včasih, in oh, kako me to razveseli, server pade dol. Ali pa image host odpove. Takrat, če je možno, začasno deaktiviram anketo. Vi pa, ker ste fantastični posamezniki, si shranite url v zaznamke in jo rešite kasneje. Ane? Ane? :)
Kako? Izpolnite tole tukajle anketo. Krasna je, čudovito živopisna in predvsem kratka. Boste? Lepo prosim?
Če pa se najde kakšna dobra duša, ki bi povezavo dodala na svoj blog ali mogoče postala na twitterju, bi bila pa neskončno hvaležna.
*Opombičica: Včasih, in oh, kako me to razveseli, server pade dol. Ali pa image host odpove. Takrat, če je možno, začasno deaktiviram anketo. Vi pa, ker ste fantastični posamezniki, si shranite url v zaznamke in jo rešite kasneje. Ane? Ane? :)
Naročite se na:
Objave (Atom)