Mednarodni dan pravic živali je slab dan za pse

Danes je mednarodni dan pravic živali. Zato sem Jeans dovolila spati na sončni zaplati ob vzglavju postelje.

No, dovolj heca. Ta dan se je odvil naravnost tragično, vsaj kar se živali tiče. Že zjutraj me je ujezila tale novica. Britansko društvo za zaščito živali je ameriške pitbul terierje označilo za hudičeve pse. Tako društvo si ne zasluži svojega imena. Spet delajo moralno paniko, kot smo jo doživeli pred leti tudi v mali Sloveniji, pozornost pa usmerjajo v povsem napačno točko. Problem ni v pasmi, prav tako ne v psih. Problematični so seveda ljudje. Prepovedovanje določene pasme ni nikakršna rešitev, s tem oblasti kvečjemu delajo vtis, da so ukrepale. Ignorirajo povsem očitno luknjo v načrtu: kaj pa mešanci? Mešanec ima prav tako ostre čekane kot čistokrvnež. Kako jih bodo prepovedali, lepo prosim? Res je, da me sosedova yorkshire terierka malce težje ubije kot pitbul terier ali kakšen drug konkreten molos, toda težko si je predstavljati, da bi iz varnostnih razlogov prepovedali tudi vse mešance. Da o izvajanju take zakonodaje sploh ne začnemo.


Pes je tako nevaren, kot je nevaren (in neodgovoren) njegov lastnik. Poznam tako mile mastife kot tudi pobezljane maltežane. Gre za vzgojo in odnos. Gre za to, da nekateri ljudje preprosto ne bi smeli imeti živali.

Da ne bo pomote, sočustvujem z vsemi žrtvami pasjih napadov. Obenem pa sočustvujem tudi s psi. To so trpinčene, nesocializirane živali, ki v rokah kako-naj-jih-označim-da-ne-bom-preveč-preklinjala lastnikov preživljajo nepredstavljivo. Če se ukrepi izvedejo, kaj bodo storili z odvzetimi živalmi? Evtanazija, če bodo imeli srečo. S čim so si to zaslužili? Iluzorno je misliti, da bi takšnega psa lahko oddali recimo v družino z otroki. Obstajajo sicer strokovnjaki za prevzgojo psov, ki so usposobljeni za delo s trpinčenimi in agresivnimi živalmi, toda zagotovo jih ni dovolj, pa tudi če so, jih bo država plačevala? Bo ustanovila posebna zavetišča za odvzete prepovedane pse? Seveda, točno takrat, ko se bodo na našem vrtu začeli pasti samorogi.

Udarijo naj po lastnikih, za začetek. Uvedejo postopek za pridobitev dovoljenja za posedovanje kateregakoli psa (kajti čivava je pes ravno toliko kot nemška doga, in potrebuje odgovornega ter poučenega lastnika). Naj imeti psa postane  privilegij tudi na papirju. Tisti, ki imajo do njih pravi odnos, se privilegija družabništva psa že zavedajo, druge pa naj postavijo na preizkušnjo in preverijo, ali si ga sploh zaslužijo.

Vem, še ena pravljica. Ampak gore se premika kamenček po kamenček.

Malce kasneje me je tole sesulo. Poglejte slike. Res poglejte slike. Pomislite. Pomagajte. Prijavite mučenje, podučite se, prispevajte, če lahko. Če ne z denarjem, pa z besedami. In imejte radi svoje kužke.

Kreteni, živali, ketne

"Eh, vse naše mačke sčasoma avto povozi," mi je rekel z nasmeškom. Pa še to, da pes ni za v stanovanje, ampak za "na ketno". Ker baje psi v stanovanjih nimajo nobene svobode, kljub temu, da jih lastniki peljejo na sprehod, jih na primernem kraju spustijo, da se naigrajo ipd. Medtem ko življenje na koncu verige predstavlja višek svobode, seveda.

Kreteeeeen!

Seveda nisem bila tiho. Takih "poznavalcev živalske psihologije" je veliko, in vsak dobi od mene približno isti odgovor. Ampak ko argumenti in podatki zadanejo ob zid vsesplošne zarukanosti, od njih ne ostane kaj dosti. Težko se je razumno pogovarjati s človekom, ki ne prepozna argumenta, ko ga ta zadane v sredino čela, kaj šele, da bi bil sposoben tvoriti protiargument. Ne prepiraj se z idiotom, pravijo, kajti spustiti se boš moral na njegov nivo, tam pa te bo premagal zaradi izkušenj.

Mene sicer ni, če ne drugega, sem mu vsaj pokvarila dan. Prepričalo bi ga kvečjemu to, da bi njega osebno za nekaj dni priklenili na verigo. Ne delam si utvar, da sem mu dala misliti, to ni v njegovi navadi. Vsiljuje se pretirano očitna fraza o starem psu in novih trikih. Zato upanje v boljši odnos do živali polagam izključno v mlado generacijo. Upam, da je med nami že več takih, ki se zavedajo odgovornosti, ki jo imamo kot udomačitelji in lastniki živali. Takih, ki znajo poiskati prave informacije, pri skrbi in vzgoji živali pa so dosledni in dobri. Predvsem dobri.

Odnos do živali je pokazatelj odnosa do sveta, če mene vprašate. Obravnavanje živali kot objekta je preživeto. Tale naš svet se spreminja vedno hitreje in mladi po letih ali duši ga še nekako dohajamo, ostali pa se bodo medtem znašli v vedno večjih težavah na vedno več področjih. Tako bo tudi tega kretena nedvomno povozil čas. Potem bo, vsaj v moji domišljiji, prestavil v vzvratno in čezenj zapeljal še enkrat. Pa še enkrat.

Mimogrede, uboga nesvobodna notranja mačka vas pozdravlja s svoje kraljevske pozicije na radiatorju, medtem ko se njene silno privilegirane zunanje kolegice preganjajo po nevihti, bežijo izpod koles avtomobilov in zbolevajo za mačjim aidsom.

Lekcija

V glavi imam tri do štiri zadevščine, o katerih sem nameravala pisati. Ampak internetna najdba, ki me je pravkar zadela direktno v čelo (Nena, iz neznanega razloga sem se ravnokar spomnila nate :)), ima prednost.

Tukajle je en čudovit tekst.

Ste prebrali? Niste? OK, zadnja šansa.

Seveda sem se raztulila. Zaradi človeka se ne bi nikoli. Čeprav, če smo čisto natančni, ima zgodba s človekom opraviti vsaj toliko kot z živaljo. In ne, ne bom pridigala o problematiki prostoživečih mačk. Tokrat.

Zgodba je lekcija. Lekcija o odnosu do nečesa, kar je vse prej kot prijazno, vse drugo kot pošteno. Vsi smo ga že srečali, baje se mu reče Življenje. Z njim se lahko soočaš na več načinov: kot žrtev, kot napadalec, kot branilec ... ali pa kot Ugly. Ugly je ultimativno zen. Redko kdo je na tem nivoju. Tudi jaz očitno nisem, saj še vedno dvomim, da je tako sprejemanje vsega zla, ki ti prekriža pot, pravi odgovor. Mogoče se mi zdi preveč pasivno. Ampak ni. Ugly potrpi, kar mu storijo, in potem prosi za ljubezen. Je morda neskončno butast? Morda smo butasti vsi, ki napadamo, ker mislimo, da se bomo s tem obranili nečesa, kar naj bi nas ogrožalo. Vsi, ki smo vnaprej nezaupljivi. Prešibki, da bi prenesli zlo in s tem po lastni krivdi nezmožni prejeti dobro. Preveč se bojimo kazni, da bi si drznili upati na nagrado.

Vsemu tuljenju navkljub, Ugly na koncu zmaga. Njegova zmaga se morda zdi neproporcionalna glede na poraze, ki jih je doživel, prazna v svoji kratkotrajnosti. Ampak je točno to, za kar si je odkrito in vsemu navkljub prizadeval. Bilo mu je dano. Nekako takole:



Za konec še ekskurz (ker si ne morem pomagati): Tudi živali so lekcija. Naš odnos do njih je pokazatelj odnosa do ljudi. Razlika je samo v tem, da zlobo do ljudi prikrivamo in jo zavijamo v civilizacijski celofan, pri živalih pa si, tisti, ki si, dajejo duška. Na način briga me, kaj si bo meni mislila žival, ki jo trpinčim. Ampak zmaga ne bo njihova. Živali so lekcija. Naučite se je čim prej.

Zakaj s kupovanjem poceni hrane zapravljate denar in uničujete zdravje svoje mačke

Danes sem spet naletela na neko dobro dušo, ki želi svojim živalimiram vse najboljše, ampak žal nima pomembnih informacij, zaradi česar pri izbiri njihove hrane dela napake. In izvedla sem tirado z naslovom Enina moralka o mačji hrani, življenju, vesolju in sploh vsem. Jo znam že na pamet. Nekaj podobnega mi je bilo servirano pred nekaj leti, ko sem sama delala iste napake. Še danes sem stvarstvu in Maji Niki hvaležna za ta dan. OK, skrajšana in manj zatežena verzija, samo za vas:

Najprej, nimam veterinarske izobrazbe. Informacije o tej temi sem dobila od Jeansine veterinarke, prijateljice, ki je predana skrbnica širnega mačkeraja, iz knjig in virov na internetu. Na koncu bom nekaj slednjih naštela.

Recimo, da imate mačko in nimate neomejenih količin denarja. Ponavadi je tako. Ko greste v supermarket po kruh, mleko in toaletni papir, kupite tudi mačjo hrano. Tisto iz oglasa, kjer mucki tako lepo predejo. Pravijo, da je super zdrava, vsak briket je druge barve, ker eni vsebujejo zelenjavo, drugi meso, tretji tralilali. Kupite tudi vrečke, saj se vaš mačkon kar trese, ko jih zagleda. Naredili ste nekaj dobrega zanj, zadovoljno pomislite.

Ni res. Poceni hrana, kot je na primer Wh-khm-kas, običajno vsebuje določene snovi, ki živali povzročajo obolenja in krajšajo življenje. Na primer pretirane količine soli in ojačevalce okusa, ki škodujejo ledvicam in drugim organom, hkrati pa mačko tako "zasvojijo", da noče jesti ničesar drugega. Tudi o silni hranilni vrednosti močno dvomim. Mačka je, za razliko od človeka in psa, ki sta vsejeda, po naravi mesojed. Njena osnovna hrana je meso. Zdaj pa poglejte tiste mizerne 4 % mesa, ki jih običajno vsebuje hrana iz supermarketa, in se vprašajte, kaj nam pravzaprav prodajajo. Sicer pa, do tega še pridemo.

Mogoče ste, tako kot jaz, naivno prepričani v splošno dobroto sveta okoli nas, in zdajle dvomite vame. Zakaj bi delali in prodajali hrano, ki počasi ubija mojo žival? Zakaj pa delajo McHrano? Coca Colo Zero?

Zakaj je to pomembno?


Zaradi nje.

Jeans je le prvih nekaj let svoje desetletne kariere jedla prej omenjeno slabo hrano. Jedla jo je navdušeno in česa drugega ni niti povohala. Ko sem izvedela, kakšne posledice ima slaba prehrana, sem se takoj lotila menjave hrane. Tega pri mački ni modro narediti čez noč, mi je svetovala veterinarka, zato sem postopoma dodajala novo, zdravo hrano, in zmanjševala količino stare. Zraven sva se odvajali tudi od mokre hrane in postopama prehajali izključno na brikete, saj se prva lepi na zobe in pospešuje nastajanje zobnega kamna in s tem povezanega gingivitisa, medtem ko naj bi briketi zobe do neke mere celo čistili.

Seveda ni šlo gladko. Ne pričakujte, da bo šlo gladko. Mačke so trmaste. Predstavljajte si triletnika, ki je imel prej neomejen dostop do čokolade in McHrane, zdaj pa mu ponujate zelenjavo in meso, pečeno z malo maščobe in soli. Tako mačka kot triletnik ne moreta vedeti, kaj je dobro za njiju. Zato moramo namesto njiju vedeti mi. In oprostite, ampak sem precej večja in po potrebi tudi precej bolj trmasta od najbolj temperamentne mačkete. Počasi je šlo in pristali sva na briketih Royal Canin. Definitiven napredek.

Žal je napredek prišel malce prepozno. Pri čiščenju zob so Jeans diagnosticirali kronično odpoved ledvic (CRF). Se spomnite, kaj sem prej zapisala o soli in drugih sumljivih sestavinah? Bolezen je neozdravljiva, transplantacije ledvic pa so pri mačkah redke. Na srečo smo CRF odkrili v začetni fazi. Jeans sem takoj začela hraniti s posebej predpisano hrano, ki ji rečemo tudi ledvična dieta. Začuda je bil prehod tokrat gladek in hrano še vedno z veseljem je. Poleg tega imava redne preglede pri veterinarju, kar je za žival tako ali tako nujno, in zaenkrat še ne kaže simptomov. Čez nekaj let pa bo bolezen pokazala svoj pravi obraz, kar bo s sabo prineslo višje veterinarske stroške, mnogo več nege in na koncu neizogibno smrt.

Prvi razlog, zakaj s kupovanjem poceni hrane zapravljate denar, so torej veterinarski stroški. (Razen, če ste brezsrčen izmeček, ki bi svojo žival pustil trpeti. V tem primeru vas naprošam, da se takoj odpravite v nek miren kotiček in se nemudoma ustrelite. Prej pa še pokličite mene, da odpeljem to ubogo bitje daleč stran od vas.)

Drugi razlog? Puhlost. Hrane, namreč. Gre za razmerje količine hranilnih snovi in polnil v hrani. Ste kdaj prebrali drobni tisk na embalaži hrane in pogledali, kakšno količino hrane naj bi dnevno dobila vaša žival? Ponavadi gre za razpredelnico teže živali in količine hrane. Običajno je optimalna dnevna količina kvalitetne hrane precej manjša od količine nekvalitetne, saj je v drugi več polnil. Kar pomeni, da poceni hrane v istem časovnem obdobju porabite več. Če preračunate, ugotovite, da je razlika v ceni pravzaprav mnogo manjša, kot se zdi.
*Centrifuzija me je v komentarju prijazno opomnila še na prenažiranje. Poglejte torej tudi tja.

Argument je sicer veljaven, njegovo težo pa bom zdajle namenoma zmanjšala. Denar je pomemben, ampak še bolj pomembno se je zavedati, da je imeti žival odgovornost in hkrati luksuz. Kaj mislim s tem? Preprosto. Če nimaš denarja, ki ti bo omogočil pravilno skrbeti za žival, nimaš živali. Tako zelo enostavno je. Me prav zanima, kateri odgovoren posameznik bi se odločil imeti otroka, če bi mu bilo kristalno jasno, da ga ne more preživljati. Po drugi strani vsak lahko dobi mucka ali kužka, na svetu jih je tako ali tako nešteto, pri tem pa ne pomisli, da je treba imeti tudi sredstva, s katerimi ga bo vzdrževal 10 do 17 let. Za hrano, za potrebščine, za veterinarske posege. Nikoli se ne ve. Poskusi varčevanja na račun zdravja živali, ki pri tem nima nobene besede, pa enostavno niso pošteni. Posebej, če je to varčevanje le navidezno.

Obljubila sem nekaj virov o mačkah, njihovi prehrani in zdravju:

About.com o mačji hrani
Stran za lastnike mačk s CRF
Trenutno moja najljubša knjiga o zdravju mačk: Borzendowski, Janice. 2007. Caring for your Aging Cat: A Quality-of-Life Guide for Your Cat's Senior Years. Sterling Publishing. New York

Veliko lahko izveste tudi od svojega veterinarja ali pa zaposlenih v trgovinah, specializiranih na živalsko hrano in potrebščine. Tam boste seveda našli tudi kvalitetno hrano za vašo mačketo ali mačkona.

Vesela bom vaših komentarjev, predvsem takih z informativno vrednostjo, in vprašanj, pa tudi še kakšnega vira, ki ga lahko priporočite.

Jeans vas pozdravlja. Vas in vaše živalimire.

Horjul je drugačen

Včeraj se je okrnjena ekipa prostovoljcev Twestivala Ljubljana stlačila v avte in Zavetišču Horjul dostavila zbrani denar, hrano, in igrače za živali. O Twestivalu sem se že razpisala, zato naj tokrat mojo razlagalno lenobo podpre tale prispevek TV3:



Z Renejčkom sva se ob nekam zgodnji opoldanski uri zbrcala v Ljubljano, na Dolgem Mostu pobrala Žigata (ker sva pač taka, da pri belem dnevu na cesti pobirava mlade fante), se odpeljala na Koprsko in parkirala. Vse to s samo enim ropotanjem ventilatorja. Bravo, avto.

Z Blažem in Lukatom (ja, narobe sklanjam) smo se zbasali v avto številka dve. Zafnano gledano je naša odprava torej vsebovala @Lacn, @luka259, @sikfak in @ena2345. Zelo modro sem s sabo vzela Štefko. (Štefka je moj navigacijski whatchamacallit. Poimenovana po profesorici zemljepisa na osnovni šoli. Tudi z njo sem se kregala.) Malo se nam je mudilo, da bi ujeli dostavljalca D.J. Don, ki je peljal hrano, in pofotkali ta veseli dogodek. Štefka je zapovedala, mi smo šli. Ob Lačnovih majkemoidnih impersonacijah in Lukatovih, erm, lucidnih observacijah so mi solze smeha lile v potokih. Po slabi uri štefkanja in krepavanja ugotovimo, da smo na kolovozu, daleč od civilizacije, in okoliške krave se nočejo pogovarjati z nami. Včasih ob poti ugledamo kakšen zaselek (ja, eno hišo jaz štejem za zaselek) in z zadnjih sedežev se slišijo medklici "Vukojebina! Populacija: tri!" - " Krave!". Nakar seveda ugotovimo, da je nekdo šaril po Štefkinih nastavitvah in ji prepovedal predlagati polkrožno obračanje. Štefka je cipa, so rekli fantje, in smo obrnili. Nato so nam lokalni Indijanci pomagali najti pot. Vmes bežno ugledamo dostavljalca, ki se je baje izgubil še bolj kot mi. Pestro.

Prispemo do zavetišča, ki ga pravzaprav sploh ni težko najti (sans Štefka). Moja prva misel ob pogledu na te živali je "Horjul je drugačen." Videla sem namreč že nekaj zavetišč in, čeprav cenim to, kar počnejo, povsod vlada nekakšen duh kvantitete. Živali v kletkah in zaprte v pesjakih. Kar je še vedno mnogo bolje kot na cesti, da ne bo pomote. Tukaj pa je vzdušje bolj domače. Najprej nas pričaka nizka ograda z mladimi kužki. Takimi kužki, ki ti stopijo srce, da si moraš neprestano mantrati "ne morem imeti še psa, ne morem imeti še psa". Vsak ima ime, vsak ima karakter. Vsi imajo pozornost predanih prostovoljcev in zaposlenih. Vsi imajo pristen stik z ljudmi.

Namesto kletk z mačkami je v Horjulu mačjak. Večji polodprt prostor, kjer se mačke prosto gibljejo, plezajo po igralih, spijo in se igrajo. Mačkete pa take, da se ti srce takoj po kužkih stopi še enkrat. Ob ograjo se pridejo pocrkljat in neumorno predejo. Izvem, da so večinoma tu že odkar so bile sesni mladiči, zato so zelo priljudne. Trenutno jih imajo v oskrbi mnogo preveč, zato na spletni strani še bolj kot ponavadi spodbujajo posvojitev. Tudi o življenju s posvojeno mačko sem že pisala, na kratko, krasno je. Mimogrede, Jeans vas pozdravlja z okenske police, kjer je trenutno sonček.

Malce za nami, ki se že kezimo ob lepo urejenih pesjakih, prispeta Živa (@alivea) in Tomica (@illegaldrum), pa še predstavnika Urbanega plemena (@jssr in @vrisk), z zbranim denarjem, potem pa tudi ubogi izgubljeni dostavljalec. Znosimo pakete iz kombija, predamo vse skupaj dekletom iz zavetišča, še malo pokramljamo, pocrkljamo štirinožno sekcijo in se odpravimo domov. No ja, na kavo.

Drugega kot to, kako navdušena sem nad standardom v Zavetišču Horjul in kako vesela, da smo za twestivalsko dobrodelnost izbrali prav njih, pravzaprav še ne spravim skupaj. Imam pa občutek, da me bo še kdaj zaneslo tja. Če ne prej, pa po mojo naslednjo štirinožno najboljšo stvar v življenju. Naj zanese tudi vas.

Fotogalerija, iz katere sem si izposodila tudi teh nekaj slik, se nahaja na strani Računalniških novic. Hvala!

Še nekaj povezav:
Spletna stran Zavetišča Horjul
Uradni blog Twestivala Ljubljana

Vesoljni šodr od nazaj naprej. In Twestival Ljubljana.

To popoldne je bilo eno tistih, ko napol pričakujem, da bom samo sebe nekje srečala. In se gladko zignorirala, ker se mi mudi. Pejmo od konca, za hec.

3.) Final stretch sestanek za jutrišnji Twestival Ljubljana
Zmenjeni smo bili pri Zajcu, kamor sem seveda zamudila (gl. točko 2). Gasili požare z mobilnimi telefoni, planirali in B-planirali, ustanovili sweatshop (Had se je izkazal za hudega kapitalističnega šefa), naredili broške, ki jih bodo obiskovalci dobili kot darilo ob prispevku, se narežali in sploh. Dobra novica: pridobili smo kar tri sponzorje. Degriz.net je prijazno doniral misteriozni znesek, ki ga objavimo jutri, D.J. Don in Bone-Bones pa hrano za živali. Zavetišče Horjul bo vse to zagotovo koristno uporabilo, upamo pa, da se tudi jutri na festivalu v pujsku nabere konkreten znesek. Aja, program je pa takle:

Vrt Na Rožnem Krajcu (Pri Zelenem Zajcu)
17.00 Swing Kids Slovenija
17.15 duo GlosaArt
17.45 BTK
18.15 -18.30 – prekinitev TwestivalLJ zaradi cerkvenega nabijanja zvonov (A ni to najboljši del programa? :) )
18.30 M.U.D.D.
19.10 Nove konzerve
19.40 Orientalske plesalke skupine Leyli
20.30 Zgrešeni primeri
21.00 Šola za nastopanje Bast
21.25 Ultra

Pri Zelenem Zajcu
22:00 – Kolja (@kozhman)
24:00 – Packa (@Vrisk) in Šušu (@SusuUrbano)

In ja, vse, kar sem našla, je polinkano. Ker sem Tako. Zelo. Kul. Lahko je pa tudi kaj narobe. Ker Tako. Kul. Pa. Spet. Nisem.
Ostale twestivalije so doma na uradnem blogu. Poglejte jih. In pridite jutri.

2. Kooončno naročila swing čevlje!
Kar me bo teplo po denarnici, seveda, ampak stari tako abruptno razpadajo, da me je že kar sram. Novi bodo podobni tem (ampak seveda neskončno lepši):

1.) Se zglasila na uredništvu.
Z ropotajoče-parkirajočim avtom, ki mimoidočim izvablja nasmeške in krohot. Hvala, Rene. No, moji sumi so se žal potrdili, naš ljubi mesečnik je pod krizoidnimi pritiski metamorfiral v četrtletnik. Četrtletnik!!! I needz moar job. Kaj reče zaposlen FDV-jevec nezaposlenemu FDV-jevcu? "A bi pomfri zraven?". Sicer imam zdaj en kratkotrajen impro gig, potem bo pa žalost. Razen če mi uspe veliki met za zaželjenega podiplomca v Angliji in potem z neba priletijo vile in mi podelijo bajno štipendijo. Ampak to se itak dogaja vsak dan.

Skratka, jutri bo žur in potem bomo mislili naprej. Ali nazaj. Mogoče malo v levo.

Twestivalije

Kaj počenjam zadnje čase?
- urejam diplomsko za tisk (Muh, meh, muhmereh.);
- berem A Song of Ice and Fire (Obsesija poletja, will blog about it.);
- se fijakam naokoli s čustvenim avtom (Dragi Rene, če ne nehaš škripat, greva v Kamnik.);
- NE pomivam posode (Nezdravo.)
- polnim Twitter streame s hashtagom #twestivalLJ (Ja, no, danes o tem, ste me pogruntali.)




Twestival. Ka te je to?

Kot je zapisal Tomica: Twestival oziroma Twitter festival je niz globalnih dogodkov oziroma festivalov, ki jih sočasno prirejajo uporabniki spletne skupnosti Twitter po vsem svetu. Namen Twestivalov je druženje ljudi brez računalnikov, ekranov in tipkovnic – za zabavo in v dobrodelne namene. Gre za relativno novo obliko druženja, ki se je začela šele pred letom dni, tokrat pa prihaja v različici Twestival Local in s sloganom »Tweet. Meet. Give.«, torej »Tvitaj. Druži se. Podari.« V 45 državah po svetu bo med 10. in 13. septembrom potekalo 183 lokalnih Twestivalov, dobrodelne akcije pa so tokrat lokalnega značaja, tako bodo zbrani prispevki sredstva namenjeni lokalnim neprofitnim organizacijam.

In zakaj jaz blejim o tem?

Ker sem ena od prostovoljcev. Ker zbiramo denar za živalimire. Ker komaj čakam.

Spet Tomica: Ljubljanski Twestival – TwestivalLJ – se bo zgodil v petek, 11. septembra. Zametek slovenskega TwestivalLJ sega dva tedna nazaj, ko smo slovenski uporabniki Twitterja odprli debato o twestivalu v Ljubljani. Ker sta glavna organizatorja predstavnika Urbanega plemena, je bil za prizorišče kmalu določen lokal Pri Zelenem Zajcu, kjer je sicer že potekalo nekaj neformalnih druženj slovenskih tviterašev.
K soorganizaciji je prostovoljno pristopilo precej (poldrug ducat) posameznikov, katerih skorajda edini skupni imenovalec je Twitter. Razlog za zanimanje je najverjetneje naša, slovenska dobrodelna akcija, za katero smo na Twitterju najprej zbirali predloge, nato pa izglasovali društvo Zavetišče za živali Horjul, ker so ob izteku poletja soočeni s (pre)polnim zavetiščem (po zadnjih podatkih dajejo zavetje 95 mačkam in 49 psom).

Kaj se bo dogajalo?

Žur bo. Živalski. Pasja procesija? :) Te dni zvonijo telefoni, šibajo maili, twiti še bolj ... skratka, sestavljamo program. Načrtujemo koncerte, plesne in ognjene nastope, nekaj znanih obrazov slovenske scene ... Zaenkrat še ne moremo ničesar obljubiti, ampak program bo končan v kratkem. Ker mora biti.

Več o vsem je in bo na blogu ljubljanskega Twestivala, sprotno dogajanje in naše blodnje pa lahko spremljate na festivalskem Twitter accountu in pod hashtagom #twestivalLJ.

Stay tuned. Mogoče bi se kdo celo vključil in sodeloval? V vsakem primeru, se vidimo 11.9. na Zajčevem vrtu!

Sprehajanje Ančke, Ani in Lorda

Lepotica na sliki je Ani. Ani je pridna psička, ki rada dela osmice. Trenutno je doma v zavetišču Gmajnice in včeraj je bila ena od treh psov, ki so naju z Lauro peljali na sprehod.

No, no, pravzaprav sva midve peljali njih. Ker sva alfa, če kdo vpraša. V Gmajnicah imajo namreč simpatičen prostovoljski program. Vsak dan med uradnimi urami lahko pridete tja in peljete njihove pasje varovance na sprehod. Kako stvar poteka, lahko preberete tukaj.

Prišli sva s podpisanima izjavama, ki jih prav tako najdete na spletni strani, in Lauri so dodelili starejšega gospoda psa po imenu Lord, meni pa črno navdušenko Ančko. Ta je na začetku sicer mislila, da je vlečni pes in jaz sanke, ampak sva se nekako uspeli dogovoriti o tem, da jaz ne bi imela izpahnjene rame in da bi ona pravzaprav tudi kaj dihala. O šepanju, ki ga omenjajo v njenem opisu, ne duha ne sluha. Se je pa enkrat samoiniciativno počila na travnik in cele štiri sekunde počivala. Pridna. :) Lord je bil bolj stoičen in je proti koncu sprehoda malce pojamral, verjetno predvsem zato, da ga je Laura še malo pocrkljala.

Ker sva videli, da je za Lorda pol ure pohajkovanja povsem dovolj, sva se obrnili nazaj proti zavetišču. Do konca uradnih ur je bilo še dovolj časa, zato sva vprašali, če še kakšen kuža ni bil na sprehodu. Dobili sva Ani, ki je bila krasna sosprehajalka. Sopoplesovalka, pravzaprav. (Delala je osmice, ampak to nam je uspelo izvajati brez zapletanja vrvice.) Resno bi se lahko zaljubila v takšnega psa, če ne bi živela sama in doma imela mačje najdenke, ki se jih na smrt boji. Jo bom pa z veseljem še kdaj peljala na sprehod.

Najbrž se najde še kdo, ki ima rad pse, pa mu okoliščine ne dovoljujejo, da bi imel svojega. Ali pa kdo kot Laura, ki ima kar dve psički, obe iz zavetišča, pa še najde čas in energijo za ostale štirinožce. Sprehajanje psov v Gmajnicah je morda kot nalašč za vas. Enkrat za spremembo se odpravite tja namesto na pivo. Lahko pa bi bil to tudi kreativen in odštekan zmenek, kaj pa vem. Razmislite.

P.S.: Moj blog se je zadnje čase nekam poživalil. Zanimivo.

Mačje borilke, notranji zajedavci in finta

Notranji zajedavci so zajedljiva reč. Zato vsak odgovoren lastnik malih živali ve, da jih je treba v sodelovanju z veterinarjem redno odpravljati.

Po mojih izkušnjah vesoljni mačkeraj ni ravno navdušen nad tlačenjem tablet v gobec. Omenjene izkušnje se običajno manifestirajo v obliki nadvse privlačnih prask po rokah in drugih delih telesa uboge lastnice male živale in v napihnjeni, histerični besnosti omenjene male živale. Ampak to so samo še zaprašeni spomini. Imam namreč finto, ki jo z veseljem delim z vami, ker bo z njo odpravljanje zajedavcev manj stresno za vas in vašo mačketo ali mačkona.

Kot sem že omenila, znajo biti tablete za bolj temperamentne žverce cel hudič. Mačke so ponavadi preveč natančni jedci, da bi jim jih podtaknili v hrano (pri psih je manj težav), zato nam ostane tlačenje v gobec, s prstom ali posebnim aplikatorjem. Obe metodi zbudita pljuvajočo in praskajočo "borilko" v moji Jeans, zato se tega ne grem več. Že veterinar ima težave z njo, jaz pa naslednji dan skoraj nimam šans.

Obstaja pa pasta, recimo Krkin Biovermin, ki služi istemu namenu kot tablete. Dobite jo pri večini veterinarjev. Načeloma naj bi jo stisnili živali v gobec, kar pri Jeans seveda spet ne gre. Zato pravi odmerek paste gospodični namažem kar na tačke. Ker je v njeni naravi, da ne mara biti umazana, vse skupaj lepo poliže in pri tem sploh ni preveč užaljena. Paziti je treba le, da pasto razmažemo po dlaki. Če bi jo samo stisnili na tace, bi mačketa enostavno stresla taco in večina odmerka bi pristala na tleh. Bodite pozorni, da žverca res poliže vso pasto. Postopek ponovite trikrat na leto (se mi zdi, piše na embalaži) in tako vi kot vaša borčevska živalimira boste srečnejši.

Živalimire

18. 6. 2009 res nisem imela časa. Tik pred odhodom na morje, tisoč in en opravek, popoldne napovedani obiski, skratka, žonglirala na polno. Potem pa sem zaradi drobnega mijavkanja izpod nekega avtomobila za Bežigradom vse žogice zalučala stran in se lotila akcije.

Povod akcije je bil micen majcen siv mucek, ki je hvalabogu opozoril nase v ravno pravem trenutku. Na srečo sem imela pri sebi Jeansin boks. Ker sem že večkrat lovila pobegle ali prostoživeče mačke, je 'lov' trajal pet minut. Ko sem ga ujela, je bil sicer silno hud, ampak potem se je spomnil, da je tudi silno utrujen, in v boksu napol zaspal. Takale mala živalca je še precej nebogljena, tudi pobegniti še ne zna prav dobro. Če ga ne bi našla jaz, bi verjetno po hitrem postopku postal žrtev ceste, kakšnega psa ali pa preprosto dehidracije in stradanja.

Najprej sem mu v boks dala vodo, ga postavila na hodnik in se odpravila po okoliških hišah vprašat, če kdo pogreša mucka. Nič. Sledil je klic fantastični Maji iz Društva za zaščito živali Ljubljana, po katerem sva kmalu ugotovili, da je najbolje, če ga odpeljem v zavetišče. Via Gmajnice, kjer so ga pregledali, cepili in vse, kar spada zraven. Zdaj pa vidim, da ga oddajajo. Link je tukajle.



Hočete ga, verjemite. Ker je faca. Pol poti do zavetišča je spal, drugo polovico pa je rezerviral za adrenalinske športe (beri:plezanje po stropu boksa). Ob prihodu je vse nadrl, kaj se to pravi, da ga vlačimo naokoli v neki škatli. Srčkan je pa tudi. Nepopisno. Očitno tudi zdrav. Torej, premislite, ali imate v življenju prostor za najdenega mucka.

Iz lastnih izkušenj, moja najdenka Jeans mi pomeni več kot večina (ne, čakaj) VSI ljudje na svetu. Včasih se ji nasmejim, ker počenja take neumnosti, včasih začudeno buljim vanjo, kako je lahko tako frdamano elegantna, največ pa mi pomeni, ko mi zleze v naročje, kadar čuti, da sem žalostna ali živčna. Ko pridem domov, me čaka na oknu in potem pobebljeno srečno skače okrog mene. Pa naj še kdo reče, da se mačka na človeka ne naveže. Pa še to: mačke niso hinavske. Mačke so direktne. Točno pokažejo, kaj si mislijo o človeku. Sama to lastnost cenim tako pri njih kot pri ljudeh.

Mimogrede, z odgovorno prehrano in rednimi pregledi pri veterinarju ima mačka lahko dolgo in lepo življenje. Najbolje je, da je žival sterilizirana oz. kastrirana in izključno notranja. Več informacij o problematiki zapuščenih živali in o tem, kako lahko pomagate, najdete na strani DZZŽ.