Status report

Ne sprašujmo se, zakaj je Baba Zmešana obmolknila. Ni tako zanimivo, da bi se bilo vredno obremenjevati s preteklostjo, pomembno je to, kar je tukaj in zdaj, vsaj tako pravi Buda, kar so mi povedali v seriji The Finder, ki sem jo pravkar gledala, mimogrede, ni švoh, škoda, da je bila samo filler, ko je bila gospodična Deschanel a.k.a. Bones na porodniški, ampak vse se enkrat konča, morda se bo tudi tale poved, pa tudi moja blogpavza, in, ja, če še niste pogruntali, še vedno imam zelo, zelo rada vejice.

Bom pa zelo vesela, če me boste vprašali kaj zanimivega. Zato že na začetku opravimo z bolj očitnimi vprašanji:

A sploh še kaj pišem?
Sto na uro, ampak ne na tem kotičku internetov. Če ste firbčni, poskusite za tem ovinkom.

A sploh še kaj tvitam?
Bolj švoh. Morda pa me kdaj spet pograbi 140-znakovna mrzlica.

A sploh še kaj plešem?
O, ja. Vsake toliko si vzamem swing break, ker sem betežna, sem pa vsekakor še zraven. Pridite nas kaj pogledat, v živo, na Facebooku ali spletni strani Swing Kids Slovenija.

Kaj sploh počenjam?
Delam. Špilam. Ukvarjam se z gospo mačko, gospodom psom in gospodom boljšo polovico (ne nujno v tem vrstnem redu). Berem. Besno. Rišem. Premalo. Kuham. Perem. Ne likam. Nikoli. Hodim na Magic turnirje. Tavam naokrog. Včasih tudi spim.

Dragi vsi trije redni bralci, upam, da sem vas našla v dobrem stanju. Vsi skupaj pa upajmo, da bom kmalu napisala kaj zanimivega. Vprašajte me kaj. Povejte, o čem bi brali. Recimo v tistem ogromnem, praznem in zevajočem okencu za komentar.

Torta za amaterje

Nisem Huferka, najbrž nikoli ne bom Huferka in ni mi treba poskušati biti Huferka, ker se lahko preprosto povabim na prehranjevanje k Huferki. Takole, ko smo tole spravili na svetlo, pa lahko začnemo. Danes vam ponujam recept za najbolj ajnfoh torto, pri kateri ne more zgrešiti še tak kulinarično izzvan primerek. Recept se pečici ogne v velikem loku, kar je fino za tiste z afiniteto do spontanega samovžiga (khmSajleskhm), večina priprave pa zajema odpiranje embalaž in mešanje. Podobno kot v peskovniku v vrtcu. Rezultat je fini in z njim lahko celo impresionirate kulinarično izzvane kolege, pretirano navdušene mame ali slabovidne tete. Lahko se pa samo zažrete, za razliko od nekaterih, ki smo trenutno spet rahlo na dieti.

All your base are ... cookies.
Torte se lotimo tako, da najprej pripravimo podlago. Pečenju se elegantno izognemo, saj smo zanj prelepi, preleni in morda tudi preštorasti. Podlago naredimo iz piškotov Grancereale Croccante znamke Mulino Bianco. Potrebovali boste vsaj en paket za okrogel pekač premera približno 25 cm. Za večje pekače je bolje uporabiti paket in pol piškotov.

Hulk smash puny cookies
Najbolj zabaven del priprave je zagotovo drobljenje piškotov. Da se izognemo vsesplošni katastrofi v kuhinji, piškote stresemo v trpežno vrečko za živila, še bolje pa v kar dve vrečki eno čez drugo. Vrečko z vrečko s piškoti lahko še zavijemo v kuhinjsko krpo in postavimo na desko, pod katero se splača zložiti še eno krpo. Zakaj vsa ta amortizacija? Ker bomo zdaj udrihali po zadevščini s tavel'kim kladivom! Najboljše je kladivo za zrezke, po možnosti leseno brez nazobčane ali rebraste kovinske ploščice. Pa tudi s ploščico gre. Veselo mlatimo po piškotju, dokler vsaka hrustljava kroglica ne ostane sama samcata v morju svojih sestric.
Zdaj v kozici stopimo nekaj masla. Recimo polovico zavojčka, je pa to stvar občutka in vsesplošne ljubezni do kalorij. Pazimo, da masla ne pregrejemo, ampak samo nežno prepričamo, da je tekoče stanje pravo zanj. Maslo vmešamo v zdrobljene piškote, da dobijo sijaj in se rahlo lepijo. Piškotne drobtine z maslom zdaj stresemo v pekač (najboljši je teflonski s snemljivim obodom) in rahlo pritisnemo ob dno. Pekač postavimo v hladilnik.

Puddi puddi
Čas je za tehnološko najzahtevnejši in najbolj tvegan del postopka. Pripravite zaščitno opremo, osvežite oporoke in ... skuhajte puding. Kako? Točno tako, kot piše na vrečki. Za pekač premera 25 cm ali več predlagam uporabo dveh vrečk pudinga. Če je čokoladni, ga lahko popravite tako, da puding-prahu dodate kakšno žlico kakava v prahu.

Transcake, Assemble!
Čas je, da kvazitorto vržemo skupaj. Piškotasto podlago vzamemo iz hladilnika (predvidevam, da se je pri pudingu kaj zapletlo, ali pa da vas je vmes klicala mama/teta/priležnica, kar pomeni, da je imela zadeva na voljo dovolj časa za ohlajanje). Potresemo jo z odcejenimi višnjami iz kompota (kupite seveda razkoščičene, Naturetine so vredne svojega denarja). Višnjam lahko dodamo tudi tik pred zdajci narezano banano.

Čez sadje enakomerno polijemo še vroč puding. Pri tem se skušamo ne poškodovati. Elegantno je takrat prepričati boljšo polovico ali naključnega mimoidočega, da vam priskoči na pomoč. Eden od vaju počasi zliva puding na podlago s sadjem, drugi pa obrača pekač. Običajno površine ni treba popravljati s paletnim nožem. Splošno pravilo je, ne prčkaj, ker bo samo še slabše.

Če se želite hecati z dekoracijo (meni je bilo žal, ker se je smetana prehitro onesvestila), lahko še vročo torto okrasite z mrvicami ali konfeti. Nato jo čaka vsaj ura, če ne dve, v hladilniku. Razne smetane ali beljaki pridejo na vrsto po ekskurziji na hladno. Torto osvobodite iz okovov previdno in počasi, običajno je treba ob obodu zarezati z nožem in ga nato razkleniti.
Od kvazitorte ne pričakujte omedlevic in vzdihov katarze, je pa čisto fin hrustljavo-kremast posladek. Puding lahko zamenjate s kremo iz jogurta in želatine, s katero pa je že malce več dela. Za domovino s kalorijami naprej, pa dober tek.

Las Vegas armatura

V poslednjih tednih je postalo boleče očitno, da nisem Herr Flick. Nedvomno se je nekaterim svitalo že prej, toda zdaj imamo empirične dokaze. Moja Helga me namreč niti približno ne šmirgla. Za razliko od tiste dvonožne iz kultne serije Allo Allo, ki vljudno odvrne svoj jésherflik in izvrši ukaz, moja štirikolesna ne trza na prošnje tipa popravi se, nehaj prižigati lučko za elektroniko motorja, obnašaj se kot pravi avto. Packa mala srebrna. Se ji pozna, da je bila njega dni parkirana zraven Reneja (naj mu bo rahla zemljica, sicer se je pa itak reinkarniral v rezervne dele).

Z globokih vzdihom sem na svoj seznam vsakotedenskih aktivnosti, tam nekam med plesne vaje ob četrtkih in pilates ob ponedeljkih ter sredah, vključila še obisk mehanika ob torkih. Zadnjič, ko sem ga poklicala, se je oglasil ravno sredi gromoglasnega šundra delavnice in očitno ni slišal mojega imena. Pa ni bilo težav, saj je bil moj naslednji stavek: "Spet lučka gori," na kar je veselo odvrnil: "Ooo, a ti si!" Ja, na "ti" sva. Pa saj se spodobi, vidim ga precej pogosteje kot recimo lastne roditelje.

Spoštovani mehanik si je seveda precej na ti tudi z mojo denarnico, ki zadnje čase obilno krvavi. Hvalabogu izgube vsaj delno kompenziram z novim programom športnih stav, ki sem ga uvedla. Vedno aktualna stava je odgovor na vprašanje "Na katerem delu avtoceste med Višnjo Goro in Ljubljano bo Helga prižgala lučko za elektroniko motorja?" Trenutno vodim jaz z odgovorom Šmarje-Sap, ki le redkokdaj sfali, stave pa zbiram tudi v komentarjih.

Resignirano sporočam, da sem se odrekla vsem ambicijam po prevzetju persone gospoda Flicka ov di Geštapo. Vsi, ki ste imeli pred leti iskrive pripombe na moj črn usnjen plašč, se lahko obrišete pod nosom. Razen, če se kolektivno ne zavemo dejstva, da sem pravzaprav Von Smallhausen.

Au revoir

Bil je moj prvi in zdaj ga ni več.
Ste že kdaj slišali, da tistega, o katerem veliko govorimo, skoraj zagotovo ljubimo? Po tem kriteriju je bila moja ljubezen brezmejna. Kako ne bi govorila o njem, če je bil pa:



1. Umetniška duša brez primere
Njegov medij je bil zvok. Glasba, s katero je polnil najin skupni čas, je bila crossover med francoskim šansonom in dobro staro tehnažo. Z glasbo je sporočal svoja prefinjena občutja, od radosti do svetobolja. Pravi Francoz s kančkom slovanske duše. Nikoli ne bom pozabila tistega trenutka na priključku južne obvoznice na dolenjsko avtocesto, ko je iz sebe spravil popoln akord. C-dur, se mi zdi.
2. Skrbnik moje sreče
Vedel je, da imam rada morje. Tudi njemu je bilo pri srcu, če izvzamemo smolo, ki pada z borovcev, in kakšne agresivne veverice v kampu. No, zato se je vsakič znova odločil, da z morja pač ne bomo šli. Če je bilo treba zavoljo tega na poti domov pridelati vnebovpijočo vročino in nekaj ur čepeti na Ravbarkomandi z mešanimi občutki in telefonom v roki, pa naj bo. Morja ne damo.
3. Copata par excellence
Peljal me je kamorkoli sem hotela, kadarkoli in brez ugovorov (razen prej omenjenih glasbenih presežkov). OK, manjša izjema je z morja domov, odpustimo mu. Tudi nakupovanje in mali milijoni opravkov ga niso motili  Nikoli se ni pritožil nad absurdnimi količinami mojih čevljev ali vprašal, zakaj se mora večina njih nahajati v prtljažniku.
4. Moj zaščitnik
Branil me je pred ninja škarpami in njihovimi napadi iz zasede. V svojih poslednjih trenutkih je poskrbel, da sem ostala dokaj cela, četudi ga je to stalo življenja. Takih ne delajo več. (Resno, bil je letnik 2000, to je že krepko za nami.)

Za vse to in še premnoge dogodivščine se mu iz srca zahvaljujem. Rene, bil si najboljši slab avto na svetu.

Pa še posmrtni portret (Zgodba na kratko: Nekaterim se je uspelo kar naenkrat ustaviti na prehitevalnem pasu avtoceste. Nama ni. Vsaj ne na manj spektakularen način. Rene je bil le Francoz z žilico za dramo.)

Toda obupujmo nikar, življenje gre naprej. Spoznajte Helgo.

Hiroshima cake

Kaj sem počela v sredo zvečer? Nisem gledala utrinkov, ne. Lahko bi bila gledala njih odsotnost zavoljo meteoroloških obstrukcij (ja, pač, oblačno je, kaj čmo), ampak sem raje pekla. Torto.

Zdajle moji bližnji, ki itak edini berejo ta blog, se mi zdi, upam sicer da ne, ampak upanje je sreča norcev, pa saj čisto pri sebi že dolgo nisem, to se ve, no, SKRATKA ... Oni zdajle dvigujejo obrv, no, ja, to sem hotela povedati. Vedo namreč, da v moji nanokuhinji ni prostora za pečico. (Cmizdr, cmizdr, cmevk, cmevk.)

Zato pa ljubim svojo mikrovalovko. Recept za petminutno čokoladno tortico sem pred tedni našla na Instructables, danes pa me je podobna ideja sunila v nos z nekega drugega vira. Tole je moja verzija:

Vzamete skodelico (mug) in vanjo zmečete:
- 1 jajce
- 3 žlice moke (v mojem primeru polnozrnate, neka ekobio varianta, sicer pa ni važno)
- 1 žlico sladkorja (jaz sem uporabila rjavi sladkor)
- 2 žlici mleka
- 1/2 ali 1 žlico navadnega olja
- manj kot pol čajne žličke pecilnega praška
- malce vanilijevega sladkorja (za aromo)
- kakav - po občutku (če ste brezčutni, poskusite z eno ali dvema žlicama)

Dobro premešajte in pustite stati 10 minut (OK, 7 in pol, če ste nestrpne sorte). Potem pa skodelico kake 3 minute hirošimizirajte v mikrovalovki pri polni moči. Zraven malce glejte, kaj se dogaja z njo, da ne bo kakšnih erektilnih disfunkcij. (Mislim na nehoteno predoziranje pecilnega praška, ki rezultira v pretiranem vzhajanju testa, no. Kaj ste pa vi mislili?)

Ko je zadevščina pečena, je vredno malce počakati, preden jo vzamete iz pečice in pogoltnete. Nujno pa jo je zaliti oziroma namočiti, ker je sama po sebi precej suha. Damam predlagam Malibu, pravim descem navaden rum, otrokom sok, jutranjim tipom pa morda kavo. Sicer pa, prosto po Prešernu.

Naslednjič bom v testo zabrisala nekaj višenj iz kompota ali pa kakšen gozdni sadež. Bi znalo biti zanimivo. Mikajo me tudi eksperimenti tipa silikonski pekač, mikrovala in muffini.

Mimogrede, a veste, kaj se zgodi, če po nesreči daš kovino v mikrovalovko? Moder ognjemet. Zelo lep. Pa, presenečenje, lastnik/-ca mikrovalovke popolnoma poživini nad tabo.

Bodite pridni in poročajte o svojih mikrovalovno orientiranih kulinaričnih presežkih. Dober tek!

Ah, ta materinska ljubezen

Danes sem šla k mami pit martinije in zgubljat pri remiju, tradicionalen obisk, torej. Prej se nisva videli dober teden, saj so bili gospa na smučanju. Pa mi je povedala:

"Jut'r je dan upora proti okupatorju. Tud' vrat ti ne odprem ... "

Pa se ljudje še kar sprašujejo, po kom imam razcepljen jezik in subtilnost buldožerja. (Da ne bo pomote: Mati, kul si. V manjših odmerkih.)

Medo Rožnik na obisku pri nas

Če me sosed nima za norca (in to je ponavadi velik če), se je včeraj po neuglednem zaselku, ki ga imenujem dom, potikal medved. (Sama zadeve ne morem potrditi, ker sem se vmes pridno potikala po ljubljanskih lokalih.) Ja, saj vemo, Višnja Gora je za časom, v Ljubljani ta hec sploh ni več moderen. Raziščimo.


see more Lolcats and funny pictures

Gre pa očitno za slavnega gospoda medveda Rožnika, vsaj če sodimo po tejle novici, ki so jo na 24ur objavili takole, na mimogrede (upam, da ga ne bodo odstrelili, ubožčka). Tudi podrobnejše guglanje razkriva, da medved ni več hot. Novic je manj, pa tudi manj oh-ah-pompozne so. Pač, žverca tava po naseljih, ki - ups - niso Ljubljana. Koga briga? Pa četudi je zdaj dejansko v neposredni bližini bivališč in ne v hosti na nekem hribu.

Eksplorativna študija, osnovana na metodi fokusne skupine (beri: kava s sosedi) nam razkrije, da je odziv lokalnega prebivalstva na dotično problematiko najlažje povzeti z besedico 'meh'. Lokalci so vsega vajeni. Spomnim se dneva, ko je kosmatinec zjutraj blodil po našem šolskem igrišču. Kar je pomenilo zgolj to, da med odmorom pač nisi šel ven na gugalnice. Stvar rešena.

Medtem ko sem junaško in požrtvovalno pometala potko na dvorišču, je mimo prikorakala starejša gospa, ki jo seveda poznam, ker tukaj pač vsi vse poznamo, tako pač je, ni pomoči. Je rekla, da gre v gozd. Sem pobarala, če se kaj boji medota. Samo zamahnila je z roko, navrgla nekaj krepkih o ljubljanski paniki in breztrzajno pičila naprej.

Torej, mislim, da pri nas ne bo S.W.A.T. teama. Dokler imamo neustrašne babice, ga niti ne potrebujemo.

Miss McGyver v akciji - fotozgodba

Tole tukajle je ena od osnovnih dogem moje eksistence, ki je danes ponovno pokazala zobe.

Namreč, družbeni pritiski (pa še nevarnost potencialne astme in/ali grožnje prevzema oblasti nad stanovanjem, ki jo je objavila visoko razvita civilizacija dustbunnyjev izpod kavča) so me prisilili v sesanje tal. Ker jaz to počnem tako, kot počnem večino stvari v življenju, torej prepevajoč, bulječ (?) naokoli in na splošno ne posvečujoč preveč pozornosti, se je zgodilo naslednje:

S cevjo (brez tistega 'talnega' nastavka sem na slepo opletala po kotih pod omaricami, ko slišim Pok. Bleng. Toing. in Sssss. Bemumast, mačja igrača v cevi.

Žogica, če smo natančni. Jeans jih ganja po stanovanju in pušča po nedostopnih kotih. Lahko bi bila pogledala. Zadevščina se je zataknila šele v 'uvodu' v gibljivi del cevi, in sicer v mali komorici, kjer ima cev pregib. Ni kaj, sesalec Fifi je potreboval urgentno operacijo.

DIAGNOSTIKA

- drastično zmanjšana moč sukcije
- rdeča oznaka za polno vrečko, čeprav je bila ta zamenjana pred nekaj minutami
- Pok. Bleng. Tong. Sssss.

Fifi je operacijo prestal le pod lokalno anestezijo (kot vidite, je še vedno vključen v elektriko).

KIRURŠKA ORODJA

Za eksplorativno operacijo smo uporabili (od leve proti desni)
- plastično kost za korzete (bezanje v cev, da bi ugotovili, kje natanko je žogica)
- kljukica za perilo (pritiskanje zatičev, da smo odstranili del cevi, ki jo vidite na skrajni desni)
- kuli (zaradi lepšega in za primerjavo velikosti)

ANAMNEZA
Frdamana reč je ravno za pregibom, dejansko se jo vidi skozi majhno luknjico za izpust zraka (bezanje vanjo ni prineslo rezultatov). Po logiki jo bomo ven spravili le po poti, nasprotni od te, po kateri je prišla noter, saj je od tam naprej cev preozka. Kost za korzete je seveda mnogo prešibko bezalo za tako nalogo.

REŠITEV
Vzdevek aparatusa: The Claw. Izvorna funkcija: nabodalo za piščanca, spada k žaru. Predelava/ukrivitev: Yours Truly in Kuhinjski Stol. Večno vprašanje: Kaj za vraga to dela v moji predsobi?

ODSTRANJENI TUJEK
Pa jo imamo, žogico blesavo. Oziroma je nimamo več, ker jo je presvitla mačka že zabasala v doslej še neodkriti kot.

The Claw je zopet postal The (almost) straight metal object, stanovanje je pa že skoraj človeka dostojno. Če mi tale novinarski šiht ne znese, imam še vedno lahko kariero v McGyverizmu. Win.

Stvari, ki jih težko gledam (seznam v delu)

1. nosečnice, ki kadijo:
2. moja mati, ki energično maha in koordinira moje parkiranje;
3. preozke in v pasu prenizke kavbojke, iz katerih buhtijo odvečne obline, znane tudi kot muffin butt;
4. prekratke hlače, po možnosti na korenčka;
5. bele nogavice in fejk Tewice, običajno v kombinaciji s št. 4 ... kar me spomni, že dolgo nisem bila v Munchnu ... ;
6. moja slika na študentski;
7. David Caruso;
8. sosed v najlepših letih, ki v spodnjicah (ne, niso boksarice) in spodnji majici pelje psa lulat;
9. kombinacija rjave in oranžne, razen v redkih primerih;
10. all things emo;
11. odsev v zrcalu v nedeljo zjutraj, po pestrem sobotnem večeru;
12. soliranje v impru;
13. prekratki seznami.
    

Hortikulturno - izpovedna proza

Danes se mi je spet zazdelo, da iz dna srca sovražim svoje študentsko delo. Moj dosedanji februar se zdi kot eno samo konstantno buljenje v monitor z obveznim utapljanjem v raznih BDP-jih, IMF-jih in pdf-jih, ki ga le bežno prekinejo blitz odprave v prestolnico, kakšen obrok in spanje. Internet se ti zaleze pod kožo, da se ti na koncu zdi, da je pogled skozi okno sestavljen iz bitov in pikslov in podobnih utripajočih tečnosti.

Zato sem danes za eno uro vse skupaj zabrisala v kot, poiskala še od lani blatno vrtno lopatko in šla pogledat, če narava še obstaja.

Obstaja.

Seveda sem s svojim neprekosljivim talentom spet zadela točno tisti trenutek, ko se sonce skrije za prvi oblak in ga kariera direktnega osvetljevanja in gretja pač ne zanima več, ampak nič za to. Obredno sem preklela našega voluharja Poldija, ki se tudi letos ne strinja z mojim načrtom zasaditve pregrešno dragih nizozemskih tulipanov. Njegov protest, izražen s serijo lukenj v polkrožni gredi, bo spet osnova za hišne stave o tem, koliko (od štiridesetih) čebulic bo med preživelimi. Poldija bi lahko že pred nekaj leti fentali, ampak smo eko. Oziroma leni. Najverjetneje oboje.

Na hitro preštejem še prve poganjke na moji vrtnici (dva!!!) in se lotim rovarjenja po zemlji. Tri primule udomačim v lonec pri vhodu. Temno modre in rumene. Če ne bi v znak protesta proti vsesplošnim komunikacijam v stanovanju pustila tudi tulifona, bi lahko izjavo podkrepila še s kakšno fotko. Pa drugič.

Med pranjem naravnost svinjskih rokavic si kot ponavadi zmočim superge. Poigram se z mislijo o obrezovanju podivjanih sivk in to preložim na kak drug zoprn dan. Še en krog po mehkem mahu, ki naj bi bil naš zgornji travnik, in mraz me prežene nazaj v realnost. Virtualno, sicer, mogoče je ta zadnje čase bolj realna od one druge.

Ampak življenje je kar naenkrat malce bolj znosno.

Živim v temi.

Ne, ni panike, nisem še popolnoma zblaznela. (Še. Ampak k temu se vrnemo kasneje.)
Luč na hodniku naše večstanovanjske silusoidne hiše je mrknila. Vem, kaj si mislite, baba nima nič boljšega početi, kot da piše trivialnosti, namesto da bi poklicala električarja.

STVAR SPLOH NI TAKO ENOSTAVNA.

Kar ima precej opraviti s tem, da je moj sosed kromanjonec. (V isti sapi se javno opravičujem vsem drugim kromanjoncem, ki berete ta blog. Vem, da ste mnogo boljši od njega.) Gre za osebico z IQ-jem v višini telesne temperature (podhlajene čivave v snežnem viharju). Pa brez strahu zanj, v življenju mu očitno kar gre. Intelektualni manjko kompenzira s presežki agresije. Zakaj me ni strah, da bi prebral ta blog in mi posledično zlomil vrat? Vse do sedaj zapisane besede, vključno z vezniki in predlogi, so zanj mnooooogo predolge.

Vrnimo se k luči. Na stopnišču imamo električno omarico, v kateri se nahajajo števci za stanovanjsko in stopniščno elektriko, varovalke in tista transforblabliblu zadevščina, katere okvara je privedla do teme na hišnem hodniku in stopnišču. Transforblablibluja ne moremo popraviti, ker si je naš antropološki čudež prisvojil ključ. Bojda meni, da mu omarica pripada. (Resnica je, kot ponavadi, tako daleč od tega, da je ne vidiš niti s teleskopom. Skupni prostori in naprave so po definiciji - presenečenje - skupne. Njegovega pa v tej hiši tako ali tako ni nič. Stanovanje in avto so njegovi prabejbi kupili starši. Kar je verjetno tudi vzrok njegovih frustracij in opisanega prisvajanja ... )

Reci in piši trikrat smo mu sosedje že povedali in napisali, naj vrne ključ. Ne. Komunicira tako ali tako samo z dretjem, logika in argumentacija pa sta zanj nekaj, kar naročiš v indijski restavraciji. Pa smo poklicali na Elektro in jih povprašali, kaj nam je storiti. Najprej so bili osupli, potem zmedeni in na koncu so globoko sočustvovali. Naredili pa bolj ali manj nič.

Saj tehnično ne bi bilo težko vlomiti v omarico, popraviti transforblabliblu (no, tehnično tega yours truly ne zna, ampak zna poklicati električarja) in zamenjati ključavnico. Ampak se nam, po domače, fržmaga plačevati in izvajati take posege samo zato, ker prabozo ne vrne ključa. A se vam ne bi?

P.S.: O mojem zblaznevanju: delam na tem. Sanjalo se mi je, da sem šla k otroški (!) psihologinji, ki mi je zabičala, da moram vsako nedeljo deset ur pisati diplomo. Potem se je od nekod pojavil indijski piton in se promptno spremenil v mačjega mladiča. Srčkan, ampak z nežnim zelenkastim nadihom. Aja, pa znal je hoditi po stenah in stropu. Mislite, da potrebujem pomoč?