Dragi Dedek Mraz!

Vsako leto ti pišem, ti pa me očitno nimaš v RSS-ju. Potem moram pa vse sama. (Ah, desci ...)

Kot veš, sem nekaj let zapored moledovala za samopišočo se diplomo. Nič od tega, seveda. Pa sem jo spacala sama, nato nekaj mesecev gledala v zrak in žvižgala, včeraj pa zagovarjala in, ja, preživela. Okej, tvoj doppelganger (dr. Zlatko, za vse FDV-jevce) je bil predsednik komisije, ampak nikakor nisem prepričana, da si imel ti osebno prste vmes.

Prosjačila sem tudi za raznorazne usluge za svoje najdražjejše. Pa Nena še vedno nima čisto pravih plesnih čevljev (Bog nam je priča, da ima sicer mnogo drugih ... ), pa tudi komu drugemu kaj manjka. Tudi vila z bazenom še nima kljukice na seznamu. Da o mojem idealnem moškem sploh ne začneva, dragi Dedek.

Definitivno hvala za Reneja, čeprav nisem prepričana, da sem kdaj eksplicitno prosila za nevrotično francosko kripo, ki pri desetih letih tako učinkovito tesni, da večino zime sploh ne vidim ven in vozim na posluh. Ga imam pa zelo, zelo rada. Tako rada, da sem letos smrekico postavila kar vanj namesto v stanovanje. Kot prava "pocestnica" tako ali tako največ časa preživim v avtu. Ehm, za volanom. Vozeč se, namreč. Da ne boš imel kakšnih idej.

No, s čim te bom gnjavila letos? Reciva takole:

• da bi se moje življenje nadaljevalo v takem poskočnem tempu;
• ampak da bi kdaj vmes kaj spala;
• da bi se ljudje lepše obnašali do živali;
• da bi se ljudje lepše obnašali do ljudi.

Aja, pa če se da, pošlji dva do trideset škratov, da mi malo pospravijo stanovanje. Dobijo kavo in kosilo (privzameva, da pomivajo tudi posodo, seveda).

Predvsem pa, Dedek Mraz, kul si. Tako in drugače.

Rada te ima tvoja

Ena