No, dovolj heca. Ta dan se je odvil naravnost tragično, vsaj kar se živali tiče. Že zjutraj me je ujezila tale novica. Britansko društvo za zaščito živali je ameriške pitbul terierje označilo za hudičeve pse. Tako društvo si ne zasluži svojega imena. Spet delajo moralno paniko, kot smo jo doživeli pred leti tudi v mali Sloveniji, pozornost pa usmerjajo v povsem napačno točko. Problem ni v pasmi, prav tako ne v psih. Problematični so seveda ljudje. Prepovedovanje določene pasme ni nikakršna rešitev, s tem oblasti kvečjemu delajo vtis, da so ukrepale. Ignorirajo povsem očitno luknjo v načrtu: kaj pa mešanci? Mešanec ima prav tako ostre čekane kot čistokrvnež. Kako jih bodo prepovedali, lepo prosim? Res je, da me sosedova yorkshire terierka malce težje ubije kot pitbul terier ali kakšen drug konkreten molos, toda težko si je predstavljati, da bi iz varnostnih razlogov prepovedali tudi vse mešance. Da o izvajanju take zakonodaje sploh ne začnemo.
Pes je tako nevaren, kot je nevaren (in neodgovoren) njegov lastnik. Poznam tako mile mastife kot tudi pobezljane maltežane. Gre za vzgojo in odnos. Gre za to, da nekateri ljudje preprosto ne bi smeli imeti živali.
Da ne bo pomote, sočustvujem z vsemi žrtvami pasjih napadov. Obenem pa sočustvujem tudi s psi. To so trpinčene, nesocializirane živali, ki v rokah kako-naj-jih-označim-da-ne-bom-preveč-preklinjala lastnikov preživljajo nepredstavljivo. Če se ukrepi izvedejo, kaj bodo storili z odvzetimi živalmi? Evtanazija, če bodo imeli srečo. S čim so si to zaslužili? Iluzorno je misliti, da bi takšnega psa lahko oddali recimo v družino z otroki. Obstajajo sicer strokovnjaki za prevzgojo psov, ki so usposobljeni za delo s trpinčenimi in agresivnimi živalmi, toda zagotovo jih ni dovolj, pa tudi če so, jih bo država plačevala? Bo ustanovila posebna zavetišča za odvzete prepovedane pse? Seveda, točno takrat, ko se bodo na našem vrtu začeli pasti samorogi.
Udarijo naj po lastnikih, za začetek. Uvedejo postopek za pridobitev dovoljenja za posedovanje kateregakoli psa (kajti čivava je pes ravno toliko kot nemška doga, in potrebuje odgovornega ter poučenega lastnika). Naj imeti psa postane privilegij tudi na papirju. Tisti, ki imajo do njih pravi odnos, se privilegija družabništva psa že zavedajo, druge pa naj postavijo na preizkušnjo in preverijo, ali si ga sploh zaslužijo.
Vem, še ena pravljica. Ampak gore se premika kamenček po kamenček.
Malce kasneje me je tole sesulo. Poglejte slike. Res poglejte slike. Pomislite. Pomagajte. Prijavite mučenje, podučite se, prispevajte, če lahko. Če ne z denarjem, pa z besedami. In imejte radi svoje kužke.
Pod tole pa se lahko samo podišem. Problem je v ljudeh, ne v psih. Ne bi smel kdorkoli imeti psa. Tudi male čivave ne.. Mali psi so velikokrat bolj problematični od večjih, ker imajo njihovi skrbniki "komplek majhnega psa". Naj počne kar hoče, saj je majhen. Argh!
OdgovoriIzbrišiV vednost: Uradno se kot nevaren označi samo pes, ki ugrizne.
To je zgrešeno, ker je že pred tem veliko drugih znakov, ki bi jih morali preventivno prepoznati in bi se ugrize lahko preprečilo. Ko pride do ugriza pa je problem, da ljudje tega ne prijavljajo ali pa prijave niso ustrezno obravnavane.
Po zakonu mora pes po drugem ugrizu v program prevzgoje (zankrat ima licenco VURS samo eno kinološko društvo v Sloveniji). Poznam inštruktorico, ki šola nevarne pse in pravi, da se ta zakon v praksi ne izvaja, ker ima veliko lukenj .. K njej po uradni dolžnosti ni prišel še nihče. Je pa kar nekaj primerov, ko se lastniki prostovoljno odločijo, da pridejo k njej na prevzgojo.
To je približno tako kot cel Zakon o zaščiti živali in njegovo izvajanje (oz. odsotnost le-tega). Zakonodaja brez sankcij je vredna manj kot papir, na katerem je napisana. Nastradajo pa živali in žrtve napadov, seveda. Lastniki/mučitelji jo vedno poceni odnesejo.
OdgovoriIzbrišiČe je pes nekoga poškodoval, je nekdo kriv. Na voljo imamo psa in lastnika in pes to ne more biti, ker ga ne moreš odvleči na sodišče in vprašati kaj se je zgodilo. Ostane nam samo še lastnik. Preprosto.
OdgovoriIzbrišiZa iz objestnosti umorjeno žival bi moral morilec odgovarjati kot za človeka. Normalni ljudje vemo, da smo ob takih primerih pretreseni kot, da je šlo za človeka, torej naj bo tudi kazen taka.
Tu nalašč ne govorim o ljubiteljih živali ampak o normalnih ljudeh. Nekdo lahko enostavno ne mara živali, ker jih je treba sprehajati in ker kakajo in ker so strošek, pa vseeno spada med normalne ljudi, ki sočustvujejo z njimi.
Jaz se seveda strinjam. Zame je tvoja logika jasna kot beli dan. Ampak vsakič znova me šokira, kako ljudje o živalih razmišljajo kot o objektih. Ne sekirajo se kaj dosti, če jim mačko povozi avto, pa tudi ob taki novici, kot je bila ta o psu, niti ne trznejo: http://baba-zmeshana.blogspot.com/2009/11/kreteni-zivali-ketne.html
OdgovoriIzbrišiTaisti ljudje mi pravijo, da sem nora, ker se trudim vsaj malo pomagati zapuščenim živalim. Uporabljajo floskule v stilu: "Saj še za ljudi ni." Ne zanikam trpljenja ljudi, niti slučajno. Ampak tako, kot si zapisal: pes se ne more sam zagovarjati na sodišču. Žival je inherentno nedolžna, nima pa glasu. Zato ji jaz posodim svojega. Veseli me, da nisem edina.