To ni post o volitvah

Ne.
To je post o tem, kako se jaz počutim po volitvah.
Kar niti slučajno ni ista pašta.

V prvi vrsti sem srečna, ker sem po novem ponosna lastnica flaše vermuta Cinzano iz rok moje mame, ki je izgubila stavo glede tega, ali bo Ba-yuck prišel v DZ. Sklepanje stav v alkoholni valuti se mi zadnje čase zdi še edini legitimen odnos do slovenske politike.
Na tem mestu se javno zahvaljujem FDV-ju, ki me je naučil ravno dovolj o politiki in statistiki, da zdaj lahko na ta račun pijem. (To pa je tudi vse.)

Poleg tega mi je toplo pri srcu (ah), ker je Janša dobil ajmar mrzle vode na bleščečo plešo. Želim mu tudi nadaljnje uspehe v karieri valjenja krivde na vse in vsakogar. Glede njegove politične kariere so moje želje malce drugačne.

Ponovno me je razvnel Zmagec s svojimi utemeljenimi in korektnimi izjavami o medijih in s svojskim pristopom do matematike odstotkov. Pa naj še kdo reče, da Slovenci ne znamo delati komike.

Seveda sem tudi nevoščljiva Kresalovi. Ker je lepa in blond. Nimam kaj, resnica boli.

Nenazadnje sem zadovoljna s Pahorjevo držo med poročanjem po sedmi uri. Človek ve, da trepljanje po lastni rami včasih ni ne potrebno ne koristno. Mogoče bi kdaj poskusila tudi sama.

Sem tudi rahlo živčna glede glasovnic po pošti in iz tujine. Rahlo me skrbi število mandatov posameznih strank, močno pa potencialni odvzem mojega Cinzana ...

Takšna je paleta mojih povolilnih čustev. Kaj pa čutite vi (racionalni diskurz bo ignoriran)?

Išče se hruška

Zadnje čase jo nujno potrebujem. Hruško, ja! Pa ne sadeža, mi trije gnijejo v hladilniku. Drevo. Tako čvrsto, krepko, pa ne previsoko.
Zakaj? Za v jok pa na hruško, kaj pa drugega. Pa vse igrače s sabo. (Pa mačko, če še zna plezati po dolgi in uspešni karieri izležavanja.)

To pomeni, da zadnje čase ekstenzivno čustvujem. Pozor, pozor, zame je ekstenzivno vse, kar preseže dve samostojni, kratkotrajni čustvi na mesec (če ne štejemo lakote, ki po našem Sašotu definitivno spada med bazične emocije). Moje meje so bile zadnje tri mesece redno presežene in to tako, da me je že kar malo sram. O tem ponavadi ne pišem, pa ne zato, da si ljudje ne bi mislili, da se mi je skegljalo, ampak zato, ker se mi zdi kičasto. Da se mi je skegljalo, nam je tako ali tako že lep čas jasno.

Skratka, cmizdrim. Ob vsaki priložnosti. Ker sem ob IQ-ju nekje nad 140 (lastna hvala je zanimiv hobi) popolnoma nesposobna upravljati z osebnim avtomobilom. Ker me nihče ne pokliče. Ker je nebo modro. Ker voda zavre pri 100 stopinjah (v normalnih pogojih, ja, ja ...).
Se mi pa zdi, da sem se dokopala do razloga za take vaje v puščanju. NE, NISO HORMONI!

Je pa nekaj hujšega. Staram se. In to pri rosnih štiriindvajsetih! Pa me ne motijo gube (bolj natančno guba, ker imam samo eno, pa še to samo takrat, ko sem resno izmozgana) in škripajoči sklepi (na tem še delamo). Motijo me vsi kajbičebikobi-ji, ki so že za mano. Nisem več v tistem stanju, ko je vse življenje še pred tabo in vse možnosti odprte. Že pred nekaj leti se mi je zasvitalo, da najbrž nikoli ne bom profesionalna balerina. I can live with that. Ampak možnosti je mnogo manj. Faks je bolj ali manj že za mano, popolnoma nehote sem si začrtala kariero, nisem tatoo artist in tudi frizerka ne. (No ja, zaenkrat ne bomo vrednotili navedenih možnosti.) Moji prijatelji so moji prijatelji, kakršnikoli že so, mačka je mačka in moje noge so takšne, kot so. Pa saj ne, da je karkoli od tega obupno slabo (no, o nogah bi lahko malček podebatirali), problem je v determiniranosti ...

No, in takele mi zadnje čase blodijo po glavi. Gradivo za diplomo pa nabira prašne delce. Diploma ... šmrc ... ovbeeeeee!

Zares dobro ali zares sporno?

Pred desetimi minutami sem pobirala spodnjo čeljust s tal, kar se mi ob gledanju slovenske (komercialne) televizije niti ne dogaja preveč pogosto. Namreč, obupala sem nad svojimi novinarskimi podvigi (Mar ste vedeli, da ima makedonska vlada spletno stran samo v cirilici? Srčkano.) in se lotila TV vegetacije. Bizovičar in Zrnec, ker boljšega ni bilo na spregled (ob čemer se lahko resno zamislimo o domači medijski ponudbi).

Skratka, prosti pad čeljusti je povzročil oglas stranke Zares. Že na začetku se zmenimo, da pišem o oglasu in ne o stranki. Moje politične preference s to objavo nimajo zveze.
Če oglasa niste videli, ga po vsej verjetnosti tudi ne boste (uradni razlog tukaj, neuradno imam krepke pomisleke). Kar je škoda, ker je dober. Vsebinsko in estetsko gledano.
Namesto zlajnanih faca prvaka/-inje stranke + glas iz offa trobezlja floskule formul je zadevščina mini glasbeni spot. Nastopa rapper Nikolovski (iz dna srca mu želim visok honorar, si ga zasluži, pa še zmerno srčkan je, no -1-, ne skreni s teme, ampak če ... ) s komadom o ... socialni stiski, bi se djalo. Bojda po resnični zgodbi. Komad je za moj okus dostojno napisan in zelo poslušljiv.

Nakar moj komunikološki možgan najde par linkov na nedavno videne Zaresove plakate. Tudi ti so drugačni od povprečja. Namesto kombinacije faca+slogan se osredotočajo na tekst in uporabljajo (če se prav spomnim) raznorazna dejstva, ki naj bi bila povezana s programom. Pogumno, če mene vprašate, čeprav morda tudi malce neumno (ljudje padamo na vizualno, tako smo narejeni, pa tudi volilne preference nekako obešamo na osebo, ponavadi prvaka/-injo stranke).
Poteza se mi zdi zanimiva v oglaševalske smislu, saj malce prevetri našo sicer zelo postano tradicijo predvolilnih kampanj. Me prav zanima, katera agencija ima tako velika ... strateška izhodišča.

Hkrati me pa ves čas grizlja moj prijatelj Dvom. Ali je etično sporno takole 'prikrpiti se' na zgodbo o neki stiski? Je to izkoriščanje čustev za nabiranje glasov? Skoraj zagotovo. Ampak to delajo vse stranke na vsem svetu. Moti me to, da ima tale oglas večji potencial kot večina. Je bolj direkten. Zdi se mi, da so šli čez mejo. Taka vsebina bi bila bolj primerna za socialni marketing, po domače, kakšno kampanjo za pomoč ljudem na pragu revščine ipd. Brezplačne objave in take reči, saj veste.

Za vsak slučaj še enkrat: zapisano je moje mnenje o oglasu in kampanji, ne pa o stranki. Tipkala sem, Howgh.

Živim v temi.

Ne, ni panike, nisem še popolnoma zblaznela. (Še. Ampak k temu se vrnemo kasneje.)
Luč na hodniku naše večstanovanjske silusoidne hiše je mrknila. Vem, kaj si mislite, baba nima nič boljšega početi, kot da piše trivialnosti, namesto da bi poklicala električarja.

STVAR SPLOH NI TAKO ENOSTAVNA.

Kar ima precej opraviti s tem, da je moj sosed kromanjonec. (V isti sapi se javno opravičujem vsem drugim kromanjoncem, ki berete ta blog. Vem, da ste mnogo boljši od njega.) Gre za osebico z IQ-jem v višini telesne temperature (podhlajene čivave v snežnem viharju). Pa brez strahu zanj, v življenju mu očitno kar gre. Intelektualni manjko kompenzira s presežki agresije. Zakaj me ni strah, da bi prebral ta blog in mi posledično zlomil vrat? Vse do sedaj zapisane besede, vključno z vezniki in predlogi, so zanj mnooooogo predolge.

Vrnimo se k luči. Na stopnišču imamo električno omarico, v kateri se nahajajo števci za stanovanjsko in stopniščno elektriko, varovalke in tista transforblabliblu zadevščina, katere okvara je privedla do teme na hišnem hodniku in stopnišču. Transforblablibluja ne moremo popraviti, ker si je naš antropološki čudež prisvojil ključ. Bojda meni, da mu omarica pripada. (Resnica je, kot ponavadi, tako daleč od tega, da je ne vidiš niti s teleskopom. Skupni prostori in naprave so po definiciji - presenečenje - skupne. Njegovega pa v tej hiši tako ali tako ni nič. Stanovanje in avto so njegovi prabejbi kupili starši. Kar je verjetno tudi vzrok njegovih frustracij in opisanega prisvajanja ... )

Reci in piši trikrat smo mu sosedje že povedali in napisali, naj vrne ključ. Ne. Komunicira tako ali tako samo z dretjem, logika in argumentacija pa sta zanj nekaj, kar naročiš v indijski restavraciji. Pa smo poklicali na Elektro in jih povprašali, kaj nam je storiti. Najprej so bili osupli, potem zmedeni in na koncu so globoko sočustvovali. Naredili pa bolj ali manj nič.

Saj tehnično ne bi bilo težko vlomiti v omarico, popraviti transforblabliblu (no, tehnično tega yours truly ne zna, ampak zna poklicati električarja) in zamenjati ključavnico. Ampak se nam, po domače, fržmaga plačevati in izvajati take posege samo zato, ker prabozo ne vrne ključa. A se vam ne bi?

P.S.: O mojem zblaznevanju: delam na tem. Sanjalo se mi je, da sem šla k otroški (!) psihologinji, ki mi je zabičala, da moram vsako nedeljo deset ur pisati diplomo. Potem se je od nekod pojavil indijski piton in se promptno spremenil v mačjega mladiča. Srčkan, ampak z nežnim zelenkastim nadihom. Aja, pa znal je hoditi po stenah in stropu. Mislite, da potrebujem pomoč?

Daaan. Mate še kej placa zame?

Tole sploh ni prva objava. Ne, ne. To je zgolj selitev naroda z neke morebiti malce inferiorne lokacije, ki jo s svojimi čustvenimi izlivi obremenjujem že dobro leto in pol.

Ime mi je Ena (tako je, moji starši imajo svojski smisel za humor), sem štiriindvajsetletna absolventka neke ne najbolj čislane fakultete in blog pišem predvsem zaradi nekontrolirane potrebe po komuniciranju, zvane tudi verbalna diareja. Blog je moj ventil za trobezljanje, kjer se konkretna vsebina pojavi bolj ali manj pomotoma. Le z rednim in pravilno doziranim bloganjem sem sposobna obdržati vsaj nekaj prijateljev, ki jim v moji družbi občasno celo uspe spregovoriti krajšo poved. Če si upajo.

Poleg pisanja diplome se ukvarjam z improvizacijskim gledališčem, malo rišem, malo plešem, malo (če bi vprašali moje sosede, pa odločno preveč) pojem. Imam mačko, ki misli, da je reinkarnirana plemkinja, stanovanje z najmanjšim balkonom na svetu in virtualni avto. Pišem za neko revijo, delala sem tudi kot piarovka, skratka, zeh.

Na mojem blogu ne bo videoposnetkov. Tudi fotk (vsaj zaenkrat) ne bo. Moj digitalni fotoaparat namreč misli, da je Mondrian in dela samo fotke z veliiiikimi kvadrati. Sicer pa, kaj pa pričakujem od fotiča, ki ga dobiš zastonj, ko naročiš nizozemske čebulice tulipanov preko kataloga (aja, vrtnarim tudi).

No tako, nekaj sem naklamfala. Zaenkrat bo. Potem pa lahko počasi zares začnem.