Živim v temi.

Ne, ni panike, nisem še popolnoma zblaznela. (Še. Ampak k temu se vrnemo kasneje.)
Luč na hodniku naše večstanovanjske silusoidne hiše je mrknila. Vem, kaj si mislite, baba nima nič boljšega početi, kot da piše trivialnosti, namesto da bi poklicala električarja.

STVAR SPLOH NI TAKO ENOSTAVNA.

Kar ima precej opraviti s tem, da je moj sosed kromanjonec. (V isti sapi se javno opravičujem vsem drugim kromanjoncem, ki berete ta blog. Vem, da ste mnogo boljši od njega.) Gre za osebico z IQ-jem v višini telesne temperature (podhlajene čivave v snežnem viharju). Pa brez strahu zanj, v življenju mu očitno kar gre. Intelektualni manjko kompenzira s presežki agresije. Zakaj me ni strah, da bi prebral ta blog in mi posledično zlomil vrat? Vse do sedaj zapisane besede, vključno z vezniki in predlogi, so zanj mnooooogo predolge.

Vrnimo se k luči. Na stopnišču imamo električno omarico, v kateri se nahajajo števci za stanovanjsko in stopniščno elektriko, varovalke in tista transforblabliblu zadevščina, katere okvara je privedla do teme na hišnem hodniku in stopnišču. Transforblablibluja ne moremo popraviti, ker si je naš antropološki čudež prisvojil ključ. Bojda meni, da mu omarica pripada. (Resnica je, kot ponavadi, tako daleč od tega, da je ne vidiš niti s teleskopom. Skupni prostori in naprave so po definiciji - presenečenje - skupne. Njegovega pa v tej hiši tako ali tako ni nič. Stanovanje in avto so njegovi prabejbi kupili starši. Kar je verjetno tudi vzrok njegovih frustracij in opisanega prisvajanja ... )

Reci in piši trikrat smo mu sosedje že povedali in napisali, naj vrne ključ. Ne. Komunicira tako ali tako samo z dretjem, logika in argumentacija pa sta zanj nekaj, kar naročiš v indijski restavraciji. Pa smo poklicali na Elektro in jih povprašali, kaj nam je storiti. Najprej so bili osupli, potem zmedeni in na koncu so globoko sočustvovali. Naredili pa bolj ali manj nič.

Saj tehnično ne bi bilo težko vlomiti v omarico, popraviti transforblabliblu (no, tehnično tega yours truly ne zna, ampak zna poklicati električarja) in zamenjati ključavnico. Ampak se nam, po domače, fržmaga plačevati in izvajati take posege samo zato, ker prabozo ne vrne ključa. A se vam ne bi?

P.S.: O mojem zblaznevanju: delam na tem. Sanjalo se mi je, da sem šla k otroški (!) psihologinji, ki mi je zabičala, da moram vsako nedeljo deset ur pisati diplomo. Potem se je od nekod pojavil indijski piton in se promptno spremenil v mačjega mladiča. Srčkan, ampak z nežnim zelenkastim nadihom. Aja, pa znal je hoditi po stenah in stropu. Mislite, da potrebujem pomoč?