Daaan. Mate še kej placa zame?

Tole sploh ni prva objava. Ne, ne. To je zgolj selitev naroda z neke morebiti malce inferiorne lokacije, ki jo s svojimi čustvenimi izlivi obremenjujem že dobro leto in pol.

Ime mi je Ena (tako je, moji starši imajo svojski smisel za humor), sem štiriindvajsetletna absolventka neke ne najbolj čislane fakultete in blog pišem predvsem zaradi nekontrolirane potrebe po komuniciranju, zvane tudi verbalna diareja. Blog je moj ventil za trobezljanje, kjer se konkretna vsebina pojavi bolj ali manj pomotoma. Le z rednim in pravilno doziranim bloganjem sem sposobna obdržati vsaj nekaj prijateljev, ki jim v moji družbi občasno celo uspe spregovoriti krajšo poved. Če si upajo.

Poleg pisanja diplome se ukvarjam z improvizacijskim gledališčem, malo rišem, malo plešem, malo (če bi vprašali moje sosede, pa odločno preveč) pojem. Imam mačko, ki misli, da je reinkarnirana plemkinja, stanovanje z najmanjšim balkonom na svetu in virtualni avto. Pišem za neko revijo, delala sem tudi kot piarovka, skratka, zeh.

Na mojem blogu ne bo videoposnetkov. Tudi fotk (vsaj zaenkrat) ne bo. Moj digitalni fotoaparat namreč misli, da je Mondrian in dela samo fotke z veliiiikimi kvadrati. Sicer pa, kaj pa pričakujem od fotiča, ki ga dobiš zastonj, ko naročiš nizozemske čebulice tulipanov preko kataloga (aja, vrtnarim tudi).

No tako, nekaj sem naklamfala. Zaenkrat bo. Potem pa lahko počasi zares začnem.