To ni post o volitvah

Ne.
To je post o tem, kako se jaz počutim po volitvah.
Kar niti slučajno ni ista pašta.

V prvi vrsti sem srečna, ker sem po novem ponosna lastnica flaše vermuta Cinzano iz rok moje mame, ki je izgubila stavo glede tega, ali bo Ba-yuck prišel v DZ. Sklepanje stav v alkoholni valuti se mi zadnje čase zdi še edini legitimen odnos do slovenske politike.
Na tem mestu se javno zahvaljujem FDV-ju, ki me je naučil ravno dovolj o politiki in statistiki, da zdaj lahko na ta račun pijem. (To pa je tudi vse.)

Poleg tega mi je toplo pri srcu (ah), ker je Janša dobil ajmar mrzle vode na bleščečo plešo. Želim mu tudi nadaljnje uspehe v karieri valjenja krivde na vse in vsakogar. Glede njegove politične kariere so moje želje malce drugačne.

Ponovno me je razvnel Zmagec s svojimi utemeljenimi in korektnimi izjavami o medijih in s svojskim pristopom do matematike odstotkov. Pa naj še kdo reče, da Slovenci ne znamo delati komike.

Seveda sem tudi nevoščljiva Kresalovi. Ker je lepa in blond. Nimam kaj, resnica boli.

Nenazadnje sem zadovoljna s Pahorjevo držo med poročanjem po sedmi uri. Človek ve, da trepljanje po lastni rami včasih ni ne potrebno ne koristno. Mogoče bi kdaj poskusila tudi sama.

Sem tudi rahlo živčna glede glasovnic po pošti in iz tujine. Rahlo me skrbi število mandatov posameznih strank, močno pa potencialni odvzem mojega Cinzana ...

Takšna je paleta mojih povolilnih čustev. Kaj pa čutite vi (racionalni diskurz bo ignoriran)?