09. september 2008

Išče se hruška

Zadnje čase jo nujno potrebujem. Hruško, ja! Pa ne sadeža, mi trije gnijejo v hladilniku. Drevo. Tako čvrsto, krepko, pa ne previsoko.
Zakaj? Za v jok pa na hruško, kaj pa drugega. Pa vse igrače s sabo. (Pa mačko, če še zna plezati po dolgi in uspešni karieri izležavanja.)

To pomeni, da zadnje čase ekstenzivno čustvujem. Pozor, pozor, zame je ekstenzivno vse, kar preseže dve samostojni, kratkotrajni čustvi na mesec (če ne štejemo lakote, ki po našem Sašotu definitivno spada med bazične emocije). Moje meje so bile zadnje tri mesece redno presežene in to tako, da me je že kar malo sram. O tem ponavadi ne pišem, pa ne zato, da si ljudje ne bi mislili, da se mi je skegljalo, ampak zato, ker se mi zdi kičasto. Da se mi je skegljalo, nam je tako ali tako že lep čas jasno.

Skratka, cmizdrim. Ob vsaki priložnosti. Ker sem ob IQ-ju nekje nad 140 (lastna hvala je zanimiv hobi) popolnoma nesposobna upravljati z osebnim avtomobilom. Ker me nihče ne pokliče. Ker je nebo modro. Ker voda zavre pri 100 stopinjah (v normalnih pogojih, ja, ja ...).
Se mi pa zdi, da sem se dokopala do razloga za take vaje v puščanju. NE, NISO HORMONI!

Je pa nekaj hujšega. Staram se. In to pri rosnih štiriindvajsetih! Pa me ne motijo gube (bolj natančno guba, ker imam samo eno, pa še to samo takrat, ko sem resno izmozgana) in škripajoči sklepi (na tem še delamo). Motijo me vsi kajbičebikobi-ji, ki so že za mano. Nisem več v tistem stanju, ko je vse življenje še pred tabo in vse možnosti odprte. Že pred nekaj leti se mi je zasvitalo, da najbrž nikoli ne bom profesionalna balerina. I can live with that. Ampak možnosti je mnogo manj. Faks je bolj ali manj že za mano, popolnoma nehote sem si začrtala kariero, nisem tatoo artist in tudi frizerka ne. (No ja, zaenkrat ne bomo vrednotili navedenih možnosti.) Moji prijatelji so moji prijatelji, kakršnikoli že so, mačka je mačka in moje noge so takšne, kot so. Pa saj ne, da je karkoli od tega obupno slabo (no, o nogah bi lahko malček podebatirali), problem je v determiniranosti ...

No, in takele mi zadnje čase blodijo po glavi. Gradivo za diplomo pa nabira prašne delce. Diploma ... šmrc ... ovbeeeeee!

2 komentarja:

  1. No, mi imamo jagode ... če to kaj pomaga ... ;)

    OdgovoriIzbriši
  2. na jagodo še nisem plezala, jokajoč ali ne-jokajoč but hey, i'll try anything three to five times ...

    OdgovoriIzbriši