Transcendentalni sanjski smrkci in druge deviacije

Mati so me povabili na kavo in mi povedali, da se jim je sanjalo o govoreči kravi z mačjim značajem.


I think I can top that.



Prejšnji teden po Guinnessovem in Jernejinem rojstnem dnevu sem šla spat bolj proti jutru. Takoj naj razjasnim, da nisem bila pod vplivom nikakršnih drog, srečala sem le nekaj črno-belih prijateljev v pollitrskih (žal ne pint) kozarcih. Odsanjala sem naslednjo sekvenco:

Z nekaj prijatelji in znanci smo pred našo stanovanjsko hišo v metropoli zgornjega roba Dolenjske. Opazujemo sosedovo dvorišče, kjer sedita dva bloodhounda. OK, sicer imajo v resnici tečnega braque jazbečarja, ampak načeloma nič nenavadnega. No ... ne. Kužka sta v velikosti presegala večjega konja. Tu pa se pasji input šele začne. Med nami se namreč vseskozi mota irski volčji hrt po imenu Vito, ki ima do potankosti izdelano rutino: proti tebi zamrmra dobro merjeno žaljivko in ekspresno steče stran. Čez nekaj časa se vrne in ponovi vajo, tokrat z drugim strupenim komentarjem.

Pa mene imajo kužki ja radi!

Nato se začne avto-moto segment. Vseskozi se mimo vozijo pisani avtomobili. Iskreno, takega prometa Višnja Gora ni doživela že od zadnjega Jurčičevega pohoda. Tega dela se žal spomnim le v skicah.
Prva: Moji prijatelji se tlačijo v avto starejšega tipa, nekaj med fičom in diano. Avto je poln velikih bombonov, ki jim, ko sedijo, segajo do ramen.
Druga: Mimo se pripelje moj ata v nekakšnem križancu med rollsom in manjšo jadrnico. Poskuša zaviti na dvorišče, pa mu dimenzije vozila tega ne dopuščajo. Obupa.
Tretja in zmagovita: Po cesti se iz ene smeri pripelje srčkan svetlo moder Volkswagnov hrošč. Ta stari, seveda. Hkrati z druge strani pripelje bel avto neznanega izvora, poln smrkcev. Ja, smrkcev, pač. In ker je hrošč moder, smrkci pa tudi, lahko en avto zapelje naravnost skozi drugega kot duh. Nobenemu se nič ne zgodi.

Na tej točki si rečem, zdaj bo pa dovolj, in se zbudim.

Najbrž ni treba poudarjati, da so sanjske bukve obupale nad mano. Kakšnemu terapevtu, ki se ukvarja s sanjami, sploh ne bi upala povedati te štorije, ker bi v hipu zaprl prakso in šel v Španijo obirat pomaranče. Še posebej, ko bi mu zaupala, da so take sanje zame nekaj povsem običajnega.

Spoštovani gospod čevljar!

Saj bi vam j***** m****, ampak sem vašo gospo mamo že srečala in ni pretirano privlačna.


P.S.: HOČEM. SVOJE. ČEVLJE.

Zakaj s kupovanjem poceni hrane zapravljate denar in uničujete zdravje svoje mačke

Danes sem spet naletela na neko dobro dušo, ki želi svojim živalimiram vse najboljše, ampak žal nima pomembnih informacij, zaradi česar pri izbiri njihove hrane dela napake. In izvedla sem tirado z naslovom Enina moralka o mačji hrani, življenju, vesolju in sploh vsem. Jo znam že na pamet. Nekaj podobnega mi je bilo servirano pred nekaj leti, ko sem sama delala iste napake. Še danes sem stvarstvu in Maji Niki hvaležna za ta dan. OK, skrajšana in manj zatežena verzija, samo za vas:

Najprej, nimam veterinarske izobrazbe. Informacije o tej temi sem dobila od Jeansine veterinarke, prijateljice, ki je predana skrbnica širnega mačkeraja, iz knjig in virov na internetu. Na koncu bom nekaj slednjih naštela.

Recimo, da imate mačko in nimate neomejenih količin denarja. Ponavadi je tako. Ko greste v supermarket po kruh, mleko in toaletni papir, kupite tudi mačjo hrano. Tisto iz oglasa, kjer mucki tako lepo predejo. Pravijo, da je super zdrava, vsak briket je druge barve, ker eni vsebujejo zelenjavo, drugi meso, tretji tralilali. Kupite tudi vrečke, saj se vaš mačkon kar trese, ko jih zagleda. Naredili ste nekaj dobrega zanj, zadovoljno pomislite.

Ni res. Poceni hrana, kot je na primer Wh-khm-kas, običajno vsebuje določene snovi, ki živali povzročajo obolenja in krajšajo življenje. Na primer pretirane količine soli in ojačevalce okusa, ki škodujejo ledvicam in drugim organom, hkrati pa mačko tako "zasvojijo", da noče jesti ničesar drugega. Tudi o silni hranilni vrednosti močno dvomim. Mačka je, za razliko od človeka in psa, ki sta vsejeda, po naravi mesojed. Njena osnovna hrana je meso. Zdaj pa poglejte tiste mizerne 4 % mesa, ki jih običajno vsebuje hrana iz supermarketa, in se vprašajte, kaj nam pravzaprav prodajajo. Sicer pa, do tega še pridemo.

Mogoče ste, tako kot jaz, naivno prepričani v splošno dobroto sveta okoli nas, in zdajle dvomite vame. Zakaj bi delali in prodajali hrano, ki počasi ubija mojo žival? Zakaj pa delajo McHrano? Coca Colo Zero?

Zakaj je to pomembno?


Zaradi nje.

Jeans je le prvih nekaj let svoje desetletne kariere jedla prej omenjeno slabo hrano. Jedla jo je navdušeno in česa drugega ni niti povohala. Ko sem izvedela, kakšne posledice ima slaba prehrana, sem se takoj lotila menjave hrane. Tega pri mački ni modro narediti čez noč, mi je svetovala veterinarka, zato sem postopoma dodajala novo, zdravo hrano, in zmanjševala količino stare. Zraven sva se odvajali tudi od mokre hrane in postopama prehajali izključno na brikete, saj se prva lepi na zobe in pospešuje nastajanje zobnega kamna in s tem povezanega gingivitisa, medtem ko naj bi briketi zobe do neke mere celo čistili.

Seveda ni šlo gladko. Ne pričakujte, da bo šlo gladko. Mačke so trmaste. Predstavljajte si triletnika, ki je imel prej neomejen dostop do čokolade in McHrane, zdaj pa mu ponujate zelenjavo in meso, pečeno z malo maščobe in soli. Tako mačka kot triletnik ne moreta vedeti, kaj je dobro za njiju. Zato moramo namesto njiju vedeti mi. In oprostite, ampak sem precej večja in po potrebi tudi precej bolj trmasta od najbolj temperamentne mačkete. Počasi je šlo in pristali sva na briketih Royal Canin. Definitiven napredek.

Žal je napredek prišel malce prepozno. Pri čiščenju zob so Jeans diagnosticirali kronično odpoved ledvic (CRF). Se spomnite, kaj sem prej zapisala o soli in drugih sumljivih sestavinah? Bolezen je neozdravljiva, transplantacije ledvic pa so pri mačkah redke. Na srečo smo CRF odkrili v začetni fazi. Jeans sem takoj začela hraniti s posebej predpisano hrano, ki ji rečemo tudi ledvična dieta. Začuda je bil prehod tokrat gladek in hrano še vedno z veseljem je. Poleg tega imava redne preglede pri veterinarju, kar je za žival tako ali tako nujno, in zaenkrat še ne kaže simptomov. Čez nekaj let pa bo bolezen pokazala svoj pravi obraz, kar bo s sabo prineslo višje veterinarske stroške, mnogo več nege in na koncu neizogibno smrt.

Prvi razlog, zakaj s kupovanjem poceni hrane zapravljate denar, so torej veterinarski stroški. (Razen, če ste brezsrčen izmeček, ki bi svojo žival pustil trpeti. V tem primeru vas naprošam, da se takoj odpravite v nek miren kotiček in se nemudoma ustrelite. Prej pa še pokličite mene, da odpeljem to ubogo bitje daleč stran od vas.)

Drugi razlog? Puhlost. Hrane, namreč. Gre za razmerje količine hranilnih snovi in polnil v hrani. Ste kdaj prebrali drobni tisk na embalaži hrane in pogledali, kakšno količino hrane naj bi dnevno dobila vaša žival? Ponavadi gre za razpredelnico teže živali in količine hrane. Običajno je optimalna dnevna količina kvalitetne hrane precej manjša od količine nekvalitetne, saj je v drugi več polnil. Kar pomeni, da poceni hrane v istem časovnem obdobju porabite več. Če preračunate, ugotovite, da je razlika v ceni pravzaprav mnogo manjša, kot se zdi.
*Centrifuzija me je v komentarju prijazno opomnila še na prenažiranje. Poglejte torej tudi tja.

Argument je sicer veljaven, njegovo težo pa bom zdajle namenoma zmanjšala. Denar je pomemben, ampak še bolj pomembno se je zavedati, da je imeti žival odgovornost in hkrati luksuz. Kaj mislim s tem? Preprosto. Če nimaš denarja, ki ti bo omogočil pravilno skrbeti za žival, nimaš živali. Tako zelo enostavno je. Me prav zanima, kateri odgovoren posameznik bi se odločil imeti otroka, če bi mu bilo kristalno jasno, da ga ne more preživljati. Po drugi strani vsak lahko dobi mucka ali kužka, na svetu jih je tako ali tako nešteto, pri tem pa ne pomisli, da je treba imeti tudi sredstva, s katerimi ga bo vzdrževal 10 do 17 let. Za hrano, za potrebščine, za veterinarske posege. Nikoli se ne ve. Poskusi varčevanja na račun zdravja živali, ki pri tem nima nobene besede, pa enostavno niso pošteni. Posebej, če je to varčevanje le navidezno.

Obljubila sem nekaj virov o mačkah, njihovi prehrani in zdravju:

About.com o mačji hrani
Stran za lastnike mačk s CRF
Trenutno moja najljubša knjiga o zdravju mačk: Borzendowski, Janice. 2007. Caring for your Aging Cat: A Quality-of-Life Guide for Your Cat's Senior Years. Sterling Publishing. New York

Veliko lahko izveste tudi od svojega veterinarja ali pa zaposlenih v trgovinah, specializiranih na živalsko hrano in potrebščine. Tam boste seveda našli tudi kvalitetno hrano za vašo mačketo ali mačkona.

Vesela bom vaših komentarjev, predvsem takih z informativno vrednostjo, in vprašanj, pa tudi še kakšnega vira, ki ga lahko priporočite.

Jeans vas pozdravlja. Vas in vaše živalimire.

Osebna glasbena renesansa

Odraščala sem v prepričanju, da se je poslušljiva popularna glasba začela tam nekje v petdesetih. Natančneje, s tole znano vižo, ki naj bi zaznamovala začetek rock'n'roll glasbe.



Krivim starše. No, pravzaprav jih ne krivim, hvaležna sem jima (predvsem fotru) za kvalitetno in široko rockersko izobrazbo, ki je predvsem v zgodnjih najstniških letih služila kot dostojen zaščitni sloj, od katerega se je odbila večina osladnih popastih glasbenih primerkov iz sredine devetdesetih. Po našem stanovanju so pač odmevale kitare. Beat that, Caught in the Act. Še danes lahko malce vzvišeno osupnem ob podatku, da kdo od mojih vrstnikov ne ve, kdo so bili recimo Cream, the Police ali pa, bog ne daj, Dire Straits.

Pa vseeno. Veliki premik v mojem zavedanju se je zgodil hkrati z mojimi prvimi koraki swinga. (Ne, to ni tisto, na kar ste najprej pomislili.) Swing s sabo skoraj neizogibno prinese jazz, prinese eight to the bar progresijo, prinese čisto novo glasbeno obzorje. (In nehajte javkati, da "ne razumete jazza". To je floskula. Poslušajte in ugotovite, kaj vam je blizu in kaj ne.)

Tako se danes na mojih playlistah med raznimi Soundgardni, Bushi in Queeni potikajo tovrstne genialnosti:



Ja, original je in vedno bo od Bobbyja Darrina. But Lady Ella rips it.

Pa še ena bigbandovska klasika:



V tem jaz slišim Afriko. Pa ne samo jaz. Swing Jam, anyone?

Tokratne teatralije

Po delavnicah mojih (skoraj) vsakdanjih me je zaneslo v Mladinsko na zastonjkarsko predstavo Sla v režiji Vita Tauferja. No, ni me ravno zaneslo, ampak so me Nika, Blaž in Grega zelo prijazno in čisto prostovoljno vzeli s sabo.

Sprašujem se, zakaj me zadnje čase pot vodi na same monološke zadevščine. Mogoče mi hoče življenje povedati, naj se malce pomenim sama s sabo o ... zadevah. (Vstavi pathos.) Tudi Sla je, kakor večina dram in še kakšna boljša komedija, pomenek s samim sabo. Tak dokaj konkreten, na trenutke nadležno agresiven pomenek. Ne morem reči, da me je pustila hladno, ne morem reči, da me je globoko ganila. (Vstavi še dve do tri floskule e presto - šolski spis.) Na koncu mi ni bilo povsem jasno, kaj naj menim o videnem. Kar samo po sebi ni ravno dober znak, kneane? Navsezadnje se bom še ujezila, ker se spet prestopam okoli nekakšnega stališča kot kmečka nevesta in čakam na dovoljenje, da mi nekaj ni všeč.

Brez pomote, dramsko besedilo je imelo svoje trenutke. Mnogo njih, če smo natančni. Recimo "Čas beži. In jaz nikoli nimam časa." pa "'Zgledaš še kar srečno za nekoga, ki to sploh ni." (Zapisano po malce ošvohnelem spominu & OK, OK, sem že nehala s spoilerji.) Na poti iz gledališča in kasneje na pijači se je razvila dokaj plodna debata o tem, kdo od likov je bil komu kaj, kdo je koga kaj, kdaj in kako. (Močno se trudim, da bi izključila spoilerje.) Če seštejem oboje, lahko zaključim, da mi je bilo pravzaprav všeč besedilo, ki je, mimogrede, delo Sarah Kane. Tako poetična elokucija (pazi FDV-jevko) kot tudi retrogradno razvozlani plot (Zdaj se pa že res opravičujem za afnanje. Mimogrede, kako se temu lepo slovensko reče? Zaplet? Zasnova? Blgžlblj?).

Igro tako nerada ocenjujem. O njej vem ravno toliko, da se mi približno svita, koliko je vsega, česar ne vem. Kljub vsemu pa je ne morem spremljati popolnoma laično. Včasih se grdo in štorasto izrazim, da me igra "kupi", če me prepriča, potegne vase, prevzame. Neda R. Bric, Matej Recer, Boris Kos in Janja Majzelj so me vsake toliko sicer kupili, ampak mestoma tudi zavrgli (Prodali ravno ne. Sem dokaj spodobna punca.). Je pa bila - vsaj zame - Janja Majzelj kako stopničko nad ostalimi. Oziroma, korak bližje. Zaskrbljujoče? (Pejte gledat, če ne zastopite.)

Opozarjaje, da inteligenca in sposobnost izražanja nikakor nista ista pašta (ljubka minipoanta predstave, ni kaj), naj svojo okorno sploh-ne-recenzijo zaključim z dvema glasbenima aproksimacijama vsebine. Ker sem pač take volje.

Horjul je drugačen

Včeraj se je okrnjena ekipa prostovoljcev Twestivala Ljubljana stlačila v avte in Zavetišču Horjul dostavila zbrani denar, hrano, in igrače za živali. O Twestivalu sem se že razpisala, zato naj tokrat mojo razlagalno lenobo podpre tale prispevek TV3:



Z Renejčkom sva se ob nekam zgodnji opoldanski uri zbrcala v Ljubljano, na Dolgem Mostu pobrala Žigata (ker sva pač taka, da pri belem dnevu na cesti pobirava mlade fante), se odpeljala na Koprsko in parkirala. Vse to s samo enim ropotanjem ventilatorja. Bravo, avto.

Z Blažem in Lukatom (ja, narobe sklanjam) smo se zbasali v avto številka dve. Zafnano gledano je naša odprava torej vsebovala @Lacn, @luka259, @sikfak in @ena2345. Zelo modro sem s sabo vzela Štefko. (Štefka je moj navigacijski whatchamacallit. Poimenovana po profesorici zemljepisa na osnovni šoli. Tudi z njo sem se kregala.) Malo se nam je mudilo, da bi ujeli dostavljalca D.J. Don, ki je peljal hrano, in pofotkali ta veseli dogodek. Štefka je zapovedala, mi smo šli. Ob Lačnovih majkemoidnih impersonacijah in Lukatovih, erm, lucidnih observacijah so mi solze smeha lile v potokih. Po slabi uri štefkanja in krepavanja ugotovimo, da smo na kolovozu, daleč od civilizacije, in okoliške krave se nočejo pogovarjati z nami. Včasih ob poti ugledamo kakšen zaselek (ja, eno hišo jaz štejem za zaselek) in z zadnjih sedežev se slišijo medklici "Vukojebina! Populacija: tri!" - " Krave!". Nakar seveda ugotovimo, da je nekdo šaril po Štefkinih nastavitvah in ji prepovedal predlagati polkrožno obračanje. Štefka je cipa, so rekli fantje, in smo obrnili. Nato so nam lokalni Indijanci pomagali najti pot. Vmes bežno ugledamo dostavljalca, ki se je baje izgubil še bolj kot mi. Pestro.

Prispemo do zavetišča, ki ga pravzaprav sploh ni težko najti (sans Štefka). Moja prva misel ob pogledu na te živali je "Horjul je drugačen." Videla sem namreč že nekaj zavetišč in, čeprav cenim to, kar počnejo, povsod vlada nekakšen duh kvantitete. Živali v kletkah in zaprte v pesjakih. Kar je še vedno mnogo bolje kot na cesti, da ne bo pomote. Tukaj pa je vzdušje bolj domače. Najprej nas pričaka nizka ograda z mladimi kužki. Takimi kužki, ki ti stopijo srce, da si moraš neprestano mantrati "ne morem imeti še psa, ne morem imeti še psa". Vsak ima ime, vsak ima karakter. Vsi imajo pozornost predanih prostovoljcev in zaposlenih. Vsi imajo pristen stik z ljudmi.

Namesto kletk z mačkami je v Horjulu mačjak. Večji polodprt prostor, kjer se mačke prosto gibljejo, plezajo po igralih, spijo in se igrajo. Mačkete pa take, da se ti srce takoj po kužkih stopi še enkrat. Ob ograjo se pridejo pocrkljat in neumorno predejo. Izvem, da so večinoma tu že odkar so bile sesni mladiči, zato so zelo priljudne. Trenutno jih imajo v oskrbi mnogo preveč, zato na spletni strani še bolj kot ponavadi spodbujajo posvojitev. Tudi o življenju s posvojeno mačko sem že pisala, na kratko, krasno je. Mimogrede, Jeans vas pozdravlja z okenske police, kjer je trenutno sonček.

Malce za nami, ki se že kezimo ob lepo urejenih pesjakih, prispeta Živa (@alivea) in Tomica (@illegaldrum), pa še predstavnika Urbanega plemena (@jssr in @vrisk), z zbranim denarjem, potem pa tudi ubogi izgubljeni dostavljalec. Znosimo pakete iz kombija, predamo vse skupaj dekletom iz zavetišča, še malo pokramljamo, pocrkljamo štirinožno sekcijo in se odpravimo domov. No ja, na kavo.

Drugega kot to, kako navdušena sem nad standardom v Zavetišču Horjul in kako vesela, da smo za twestivalsko dobrodelnost izbrali prav njih, pravzaprav še ne spravim skupaj. Imam pa občutek, da me bo še kdaj zaneslo tja. Če ne prej, pa po mojo naslednjo štirinožno najboljšo stvar v življenju. Naj zanese tudi vas.

Fotogalerija, iz katere sem si izposodila tudi teh nekaj slik, se nahaja na strani Računalniških novic. Hvala!

Še nekaj povezav:
Spletna stran Zavetišča Horjul
Uradni blog Twestivala Ljubljana

Vesoljni šodr od nazaj naprej. In Twestival Ljubljana.

To popoldne je bilo eno tistih, ko napol pričakujem, da bom samo sebe nekje srečala. In se gladko zignorirala, ker se mi mudi. Pejmo od konca, za hec.

3.) Final stretch sestanek za jutrišnji Twestival Ljubljana
Zmenjeni smo bili pri Zajcu, kamor sem seveda zamudila (gl. točko 2). Gasili požare z mobilnimi telefoni, planirali in B-planirali, ustanovili sweatshop (Had se je izkazal za hudega kapitalističnega šefa), naredili broške, ki jih bodo obiskovalci dobili kot darilo ob prispevku, se narežali in sploh. Dobra novica: pridobili smo kar tri sponzorje. Degriz.net je prijazno doniral misteriozni znesek, ki ga objavimo jutri, D.J. Don in Bone-Bones pa hrano za živali. Zavetišče Horjul bo vse to zagotovo koristno uporabilo, upamo pa, da se tudi jutri na festivalu v pujsku nabere konkreten znesek. Aja, program je pa takle:

Vrt Na Rožnem Krajcu (Pri Zelenem Zajcu)
17.00 Swing Kids Slovenija
17.15 duo GlosaArt
17.45 BTK
18.15 -18.30 – prekinitev TwestivalLJ zaradi cerkvenega nabijanja zvonov (A ni to najboljši del programa? :) )
18.30 M.U.D.D.
19.10 Nove konzerve
19.40 Orientalske plesalke skupine Leyli
20.30 Zgrešeni primeri
21.00 Šola za nastopanje Bast
21.25 Ultra

Pri Zelenem Zajcu
22:00 – Kolja (@kozhman)
24:00 – Packa (@Vrisk) in Šušu (@SusuUrbano)

In ja, vse, kar sem našla, je polinkano. Ker sem Tako. Zelo. Kul. Lahko je pa tudi kaj narobe. Ker Tako. Kul. Pa. Spet. Nisem.
Ostale twestivalije so doma na uradnem blogu. Poglejte jih. In pridite jutri.

2. Kooončno naročila swing čevlje!
Kar me bo teplo po denarnici, seveda, ampak stari tako abruptno razpadajo, da me je že kar sram. Novi bodo podobni tem (ampak seveda neskončno lepši):

1.) Se zglasila na uredništvu.
Z ropotajoče-parkirajočim avtom, ki mimoidočim izvablja nasmeške in krohot. Hvala, Rene. No, moji sumi so se žal potrdili, naš ljubi mesečnik je pod krizoidnimi pritiski metamorfiral v četrtletnik. Četrtletnik!!! I needz moar job. Kaj reče zaposlen FDV-jevec nezaposlenemu FDV-jevcu? "A bi pomfri zraven?". Sicer imam zdaj en kratkotrajen impro gig, potem bo pa žalost. Razen če mi uspe veliki met za zaželjenega podiplomca v Angliji in potem z neba priletijo vile in mi podelijo bajno štipendijo. Ampak to se itak dogaja vsak dan.

Skratka, jutri bo žur in potem bomo mislili naprej. Ali nazaj. Mogoče malo v levo.

Twestivalije

Kaj počenjam zadnje čase?
- urejam diplomsko za tisk (Muh, meh, muhmereh.);
- berem A Song of Ice and Fire (Obsesija poletja, will blog about it.);
- se fijakam naokoli s čustvenim avtom (Dragi Rene, če ne nehaš škripat, greva v Kamnik.);
- NE pomivam posode (Nezdravo.)
- polnim Twitter streame s hashtagom #twestivalLJ (Ja, no, danes o tem, ste me pogruntali.)




Twestival. Ka te je to?

Kot je zapisal Tomica: Twestival oziroma Twitter festival je niz globalnih dogodkov oziroma festivalov, ki jih sočasno prirejajo uporabniki spletne skupnosti Twitter po vsem svetu. Namen Twestivalov je druženje ljudi brez računalnikov, ekranov in tipkovnic – za zabavo in v dobrodelne namene. Gre za relativno novo obliko druženja, ki se je začela šele pred letom dni, tokrat pa prihaja v različici Twestival Local in s sloganom »Tweet. Meet. Give.«, torej »Tvitaj. Druži se. Podari.« V 45 državah po svetu bo med 10. in 13. septembrom potekalo 183 lokalnih Twestivalov, dobrodelne akcije pa so tokrat lokalnega značaja, tako bodo zbrani prispevki sredstva namenjeni lokalnim neprofitnim organizacijam.

In zakaj jaz blejim o tem?

Ker sem ena od prostovoljcev. Ker zbiramo denar za živalimire. Ker komaj čakam.

Spet Tomica: Ljubljanski Twestival – TwestivalLJ – se bo zgodil v petek, 11. septembra. Zametek slovenskega TwestivalLJ sega dva tedna nazaj, ko smo slovenski uporabniki Twitterja odprli debato o twestivalu v Ljubljani. Ker sta glavna organizatorja predstavnika Urbanega plemena, je bil za prizorišče kmalu določen lokal Pri Zelenem Zajcu, kjer je sicer že potekalo nekaj neformalnih druženj slovenskih tviterašev.
K soorganizaciji je prostovoljno pristopilo precej (poldrug ducat) posameznikov, katerih skorajda edini skupni imenovalec je Twitter. Razlog za zanimanje je najverjetneje naša, slovenska dobrodelna akcija, za katero smo na Twitterju najprej zbirali predloge, nato pa izglasovali društvo Zavetišče za živali Horjul, ker so ob izteku poletja soočeni s (pre)polnim zavetiščem (po zadnjih podatkih dajejo zavetje 95 mačkam in 49 psom).

Kaj se bo dogajalo?

Žur bo. Živalski. Pasja procesija? :) Te dni zvonijo telefoni, šibajo maili, twiti še bolj ... skratka, sestavljamo program. Načrtujemo koncerte, plesne in ognjene nastope, nekaj znanih obrazov slovenske scene ... Zaenkrat še ne moremo ničesar obljubiti, ampak program bo končan v kratkem. Ker mora biti.

Več o vsem je in bo na blogu ljubljanskega Twestivala, sprotno dogajanje in naše blodnje pa lahko spremljate na festivalskem Twitter accountu in pod hashtagom #twestivalLJ.

Stay tuned. Mogoče bi se kdo celo vključil in sodeloval? V vsakem primeru, se vidimo 11.9. na Zajčevem vrtu!