Tokratne teatralije

Po delavnicah mojih (skoraj) vsakdanjih me je zaneslo v Mladinsko na zastonjkarsko predstavo Sla v režiji Vita Tauferja. No, ni me ravno zaneslo, ampak so me Nika, Blaž in Grega zelo prijazno in čisto prostovoljno vzeli s sabo.

Sprašujem se, zakaj me zadnje čase pot vodi na same monološke zadevščine. Mogoče mi hoče življenje povedati, naj se malce pomenim sama s sabo o ... zadevah. (Vstavi pathos.) Tudi Sla je, kakor večina dram in še kakšna boljša komedija, pomenek s samim sabo. Tak dokaj konkreten, na trenutke nadležno agresiven pomenek. Ne morem reči, da me je pustila hladno, ne morem reči, da me je globoko ganila. (Vstavi še dve do tri floskule e presto - šolski spis.) Na koncu mi ni bilo povsem jasno, kaj naj menim o videnem. Kar samo po sebi ni ravno dober znak, kneane? Navsezadnje se bom še ujezila, ker se spet prestopam okoli nekakšnega stališča kot kmečka nevesta in čakam na dovoljenje, da mi nekaj ni všeč.

Brez pomote, dramsko besedilo je imelo svoje trenutke. Mnogo njih, če smo natančni. Recimo "Čas beži. In jaz nikoli nimam časa." pa "'Zgledaš še kar srečno za nekoga, ki to sploh ni." (Zapisano po malce ošvohnelem spominu & OK, OK, sem že nehala s spoilerji.) Na poti iz gledališča in kasneje na pijači se je razvila dokaj plodna debata o tem, kdo od likov je bil komu kaj, kdo je koga kaj, kdaj in kako. (Močno se trudim, da bi izključila spoilerje.) Če seštejem oboje, lahko zaključim, da mi je bilo pravzaprav všeč besedilo, ki je, mimogrede, delo Sarah Kane. Tako poetična elokucija (pazi FDV-jevko) kot tudi retrogradno razvozlani plot (Zdaj se pa že res opravičujem za afnanje. Mimogrede, kako se temu lepo slovensko reče? Zaplet? Zasnova? Blgžlblj?).

Igro tako nerada ocenjujem. O njej vem ravno toliko, da se mi približno svita, koliko je vsega, česar ne vem. Kljub vsemu pa je ne morem spremljati popolnoma laično. Včasih se grdo in štorasto izrazim, da me igra "kupi", če me prepriča, potegne vase, prevzame. Neda R. Bric, Matej Recer, Boris Kos in Janja Majzelj so me vsake toliko sicer kupili, ampak mestoma tudi zavrgli (Prodali ravno ne. Sem dokaj spodobna punca.). Je pa bila - vsaj zame - Janja Majzelj kako stopničko nad ostalimi. Oziroma, korak bližje. Zaskrbljujoče? (Pejte gledat, če ne zastopite.)

Opozarjaje, da inteligenca in sposobnost izražanja nikakor nista ista pašta (ljubka minipoanta predstave, ni kaj), naj svojo okorno sploh-ne-recenzijo zaključim z dvema glasbenima aproksimacijama vsebine. Ker sem pač take volje.