Odraščala sem v prepričanju, da se je poslušljiva popularna glasba začela tam nekje v petdesetih. Natančneje, s tole znano vižo, ki naj bi zaznamovala začetek rock'n'roll glasbe.
Krivim starše. No, pravzaprav jih ne krivim, hvaležna sem jima (predvsem fotru) za kvalitetno in široko rockersko izobrazbo, ki je predvsem v zgodnjih najstniških letih služila kot dostojen zaščitni sloj, od katerega se je odbila večina osladnih popastih glasbenih primerkov iz sredine devetdesetih. Po našem stanovanju so pač odmevale kitare. Beat that, Caught in the Act. Še danes lahko malce vzvišeno osupnem ob podatku, da kdo od mojih vrstnikov ne ve, kdo so bili recimo Cream, the Police ali pa, bog ne daj, Dire Straits.
Pa vseeno. Veliki premik v mojem zavedanju se je zgodil hkrati z mojimi prvimi koraki swinga. (Ne, to ni tisto, na kar ste najprej pomislili.) Swing s sabo skoraj neizogibno prinese jazz, prinese eight to the bar progresijo, prinese čisto novo glasbeno obzorje. (In nehajte javkati, da "ne razumete jazza". To je floskula. Poslušajte in ugotovite, kaj vam je blizu in kaj ne.)
Tako se danes na mojih playlistah med raznimi Soundgardni, Bushi in Queeni potikajo tovrstne genialnosti:
Ja, original je in vedno bo od Bobbyja Darrina. But Lady Ella rips it.
Pa še ena bigbandovska klasika:
V tem jaz slišim Afriko. Pa ne samo jaz. Swing Jam, anyone?
Ni komentarjev:
Objavite komentar