La Bella Venezia

Tokrat sem Klatimirila po Benetkah v družbi Anke in Taje (ki hodi tja približno tako frekventno kot jaz v Grosuplje). Šle smo na isti način kot midve s Tajo nazadnje, z vlakom. Karta za mlade v eno smer je 15 eur, če imaš srečo, da dobiš rezervacijo, me pa smo dovolj blesave, da preživimo nočno cijazenje + celodnevno klatenje, in dovolj navdušene, da nam imajo Benetke vedno še kaj ponuditi.
Plan je bil pojaviti se v Irishu okrog pol enih in počakati na vlak, ki odpelje nekaj čez dve zjutraj. Žal Mičo ni delil našega navdušenja, zato so se trije žareči obrazki v Andrejevi družbi odpravili nazaj v Ankinega študentca, kjer so bojda imeli težave s prevelikimi količinami vina. Pa smo malo pomagale.

Posledično je bil začetek vožnje ena bolj zabavnih izkušenj v zadnjem času. Sicer bolj za nas kot pa za okolico, ampak kdo bi bil tako natančen ... Salve smeha je iz nas izvabil tudi perverzni sprevodnik, ki smo ga kar malo preveč zanimale za njegovo lastno dobro ... ampak pustimo to.

Naš prvi jutranji cilj je bil San Marco, da se izognemo hujšemu navalu turistov. Na poti smo zmagale še s finimi capuccini za nižjo ceno kot v Ljubljani (!!!), na trgu San Marco pa nas je pričakala ... acqua alta! No ja, sicer to še ni bila prava acqua alta, samo nekaj večjih luž, ki so v Taji zbudile naval sreče (podtip sreče: ajtouldjusou), dale Anki priložnost za par dobrih fotk, meni pa za bratenje z morsko favno (Srčkanamejčkena čigroidna zadeva se je pogovarjala z mano!).

San Marco brez horde pobesnelih Japoncev (idr.) je zakon. Končno enkrat pogledaš mozaike, ne da bi te reka ljudi rinila naprej, najdeš še kakšen zanimiv detaljček, šariš po skritih kotičkih ... Splača se tudi plačati dva evra za zagornje nadstropje z zakladnico, kjer vidiš originalno kvadriljo (konje z balkona) in ta hude mozaike od blizu. Z balkona je božanski razgled na trg in morje, sonce sije na polno in me jemo piškote. Aaahhh ...

Potem pa tavelik Museo Civico na drugi strani trga, kjer sem se še enkrat zaljubila v Canovo in njegove reliefe. Figure v ozadju imajo manj volumna kot tiste spredaj, kar jih dela bolj eterične, lebdeče na ploskvi (take in podobne vzvišenosti mi še danes blodijo po glavi, ja). Videle svašta, pogrešile Anko, našle Anko, pot pod noge.

Potem se spomnim živahnega blodenja po uličicah, golobjega napada in protinapada, odkritje poceni trgovinice z muranskim steklom, babje reakcije na poceni trgovinico z muranskim steklom, šestkratnega prečkanja Rialta ipd. Nekje vmes sem prišla tudi do svoje maske - ime mu je Srečko - ki sem jo iskala že prejšnjič, da bi jo dala na steno skupaj z Dolores, ki jo imam že nekaj let. Nakar sem s Srečkom v torbi za puncama odskakljala v Ca Pesaro, kjer se nam je poleg stalne razstave sodobne umetnosti obetala še ohinsploh huda orientalska razstava, ob kateri so se Taji sline cedile zaradi seminarja o japonski grafiki, meni pa zaradi fascinacije s celo kulturo, predvsem pa s kimoni in geikami. Videle Klimta, videle Kandinskega, par Matissev in še kaj. Na stopnicah celo Rodinov Mislec, ki nas je nemalo zbegal. Potem pa Orient. Pridemo tja, se soočimo s kupom sulic, katan in ... predmetov, katerih namen mi do danes ni jasen, saj čisto nič ni označeno. V nekaterih prostorih je absolutno pretemno, oznak ni nikjer, tu pa tam so kakšni panoji, saj ... razstavo še postavljajo! Super. Karta pa se plača tako kot da bi bilo vse v najlepšem redu. Za piko na i pridemo do zadnje sobe, v kateri so vse japonske grafike, na koncu pa vitrina s kimoni. Uganite kaj? Soba je zaprta. Grrr.

Razlo razpenjene se usmerimo nazaj proti San Marcu, da bi našle nek legendaren pub z morskim psom, ki ga je Nena nekoč davno označla na Tajinem zemljevidu. Hodimo, nogobol, nogozmrz ... puba pa nikjer (hvala, Nenč :) ). Povprašamo domačina. "Naprej pa desno." OK, nogobol in nogozmrz naprej pa desno, kjer najdemo ... nič. Drugi domačin, tokrat prodajalec ponarejenih torbic. "Naprej pa desno." Tam najdemo isto kot u prvom navratu. Tretji vsaj prizna, da pojma nima. Medtem jaz polagoma tečnim in sčasoma prepričam naši blondinki z alkoholičnimi tendencami, da se obrnemo proti Spizzicu/Burger Kingu, ker je ta pub očitno popolnoma nenajdljiv. Sedenje na toplem in postana pica očitno delata čudeže, kajti tečnobo ponovno zamenja domača nam bebavost. Seveda se zasedimo do nezavesti, potem pa črta na vlak ob pol desetih. Vmes Taja ugotovi, da ona bi pa tudi masko, vse skupaj ugotovimo, da ni časa, Anka nima pojma, kje hodimo in meni se pot nekam vleče. Vlakovanje nazaj poteka v prijetnem vzdušju, ki ga ustvarjajo blizu sedeči sumljivci, ki brez sramu neprenehoma buljijo vate, medtem ko se zanalašč ne sekiraš in poskušaš pojesti vse, kar ti je še ostalo v torbi. Okrog dveh pademo ven v Ljubljani, v hipu primrznemo na tla perona in se zavemo lastne skurjenosti.

Jezna sem na šilarske mule, zaradi katerih sem vstala pred enajsto, se civilizirala in spravila v Moste, one pa so špricale vajo. Jih bo že pamet srečala. Če ne pamet, pa jaz. Drugače pa sem srečna in pripravljena na vegetacijo pred kavčem, ki se bo polagoma prelila v zmanjševanje spalnega deficita. Aaahhh ...

Kulturno ministrstvo has done it again

O, kako me je v tem kvazisnežnem popoldnevu pogrel najnovejši TV oglas Ministrstva za kulturo. Prihuljeno renčim (grr), stiskam pesti in moji členki so (kvazi-) snežno beli.

Če ga se niste opazili, gre za dokaj estetski spot (tip, buldog in DVD player ali nekaj podobnega), ki me poskuša prepričati, naj kot potrošnica pritiskam na proizvajalce elektronske opreme, naj ti poskrbijo za menije raznih elektronskih naprav v slovenskem jeziku. Če prav razumem. (Na nek način močno upam, a še močneje dvomim, da se motim.)

GRRRRRRRR!

Lepo prosim? Kup našega (davkoplačevalskega) denarja ste zmetali za produkcijo in medijski zakup za oglas, ki prepričuje nas, male državljane, naj lobiramo. A niste mogoče vi na majčkeno boljši poziciji za kaj takega? Tuji deli telesa - koprive?

Da o tem, kakšen non-issue so meniji v slovenščini za našo kulturno sfero, sploh ne začnem. Kar ni bilo zavoženo že prej, je zavozil Simoniti, kvalitetni neprofitni kulturni projekti se po kolenih plazijo za tiste male pare, da sploh preživijo, ministrstvo pa naroča oglase o MENIJIH NA DVD PLAYERJIH? (Mimogrede, je to sploh domena MK-ja? In če, feeling slightly nazi today, are we?)

Nenazadnje, silni zagovorniki materinega nam jezika so se odločili za oglas, kjer je večina copyja posneta v - angleščini.

Kaj bi jokali, če se lahko smejemo. In delamo na neprofitnih kulturnih projektih. In prosimo nebesa, da bi bili pod taktirko gospe Širca mogoče deležni malo manj kolosalnih bedarij z naslova MK.

Teatralični Reise nach Graz

Finančno - potovalni bogovi so se nasmehnili naši Klatimiri in mi omogočili zelo poceni izlet v Graz in ogled impro tekme domačega Theater im Banhof in kanadskih Rapid Fire Theatre.
Šlo je pravzaprav za ŠILA / Impro Liga "sindikal'c", na katerem je skupina tridesetih zmešanih slovenskih improvizatorjev po delni okupaciji mesta gledala dve skupini po treh zmešanih kanadskih in avstrijskih improvizatorjev. Skratka, pasja procesija, na kateri ne bi hotela manjkati niti v najhujši omotici.

Iz rodnje Ljubljane smo se odpravili ob neverjetno kulturni uri (okrog enajstih, s tradicionalno zamudico, brez katere nam živeti ni), hvala organizatorjema Alenki in Jušu ... Avtobusna vožnja je za naše razmere potekala relativno spokojno, Aljo se je za las izognil plačevanju kosila za celotno odpravo in obveznemu molku vso pot nazaj (ampak to res ni nič posebnega, zakaj sploh maltretiram svoje tipkajoče prstke s takimi predvidljivimi dejstvi ... )

Po Grazu smo se razmeroma hitro raztepli (ovce brez border collija, frnikule na hribčku, čebele pod vplivom mikro- in drugih valov in sorodne misli se mi iz neznanega razloga pojajo po glavi). Moja babja mikroenota se je lotila kulturnega udejstvovanja (štuk tu, gotika tam, Kunsthaus s svojimi estetskimi, a emocionalno motečimi skulpturami ... ), žal pa nam je zmanjkalo časa za piko na i z obiskom lokalnega Guinness puba. Smo pa opravile temeljito študijo medkulturnih univarzalij na primeru H&M. Skratka, babe. Potem smo srečale še skledo Fritatensuppe (kakorkoli se pač to črkuje) in kozarec piva, kar je bilo dovolj, da zagotovi naše vsesplošno zadovoljstvo.

Tekma. Ja, tekma, osnovni namen naše ekspedicije. Še pred tem izražam upanje, da bo Klemen kmalu objavil serijo fotk naših, ki pred teatrom sinhrono skačejo čez živo mejo (pri doskoku Dan nabaše na pasjo mino - priceless).

No, tekma. Trije Kandačani na eni in trije Avstrijci na drugi strani. Theatresports, shortform. Luštno. Hitro ugotovim, da nameravajo Avstrijci svoje prizore igrati v nemščini. Poteza, ki je neke mere razumljiva, žal malo manj razumljena (nekateri smo imeli v srednji šoli francoščino). Da, mi smo edini kreteni, ki ob gostovanjih tujih improvizatorjev veselo in konsistentno improviziramo v angleščini. Oni pač ne. Malce se prebijam skozi pomene s pomočjo ključnih besed, fizična komponenta ni tako izrazita, da bi lahko iz nje izvlekla vse ... ampak se trudim. Ne pravim, da niso kvalitetni improvizatorji, samo njihov slog je dovolj odvisen od verbalnega inputa, da je gledalec brez tega precej izgubljen v vesolju. Pri impru na dostojnem nivoju so ravno detajli in finese tisti presežek, ki ga iščem. V tem smislu gre precej njihovih sposobnosti mimo mene.

Kanadčani so po svoji stari navadi fenomenalni. Pri njih vse štima, uporabljajo vse možne oblike izražanja, od gibalnih presežkov do dodelane zgodbe in klanjamo-se oblikovanja likov. Najboljše so scene, v katerih se eden od njih uspešno sooča z nemško-angleškim golažem iz ust dveh Avstrijcev, obrača besede, sam pade v (svojsko) nemščino ... Skratka, bombonček in a-mi-lahko-tole-zapakirate-za-domov all around. V naši veseli skupinici, namreč. Počasi dojamemo, da lokalci okrog nas strmijo v oder kot tri tedne zamrznjene sardele. Predlogov od njih je bore malo (tudi na tujem terenu glede oglašanja iz publike zmaga naš Luka, hands down), smeha tudi, bohnedej, da bi pokazali kakšno pretirano čustvo. Iz nas navdušenje izbruhne najmanj ob vsaki odrski genialnosti, potem pa pogledamo naokrog ... čri - čri ... in kar naenkrat se počutim zelo, zelo balkansko.

Potem se blago zasekiram, kakšni smo, provincialci podalpski, slovanski runklji brez manir ... ampak, oprostite, lepo prosim ... a ni tole impro? Sodelovanje publike je integralna komponenta tega heca (prisežem, nihče se ni drl kot žival, to je rezervirano za domači nam KUD). Bolj ko razmišljam, bolj sem prepričana, da je bilo naše vedenje edino pravilno. Vsi namreč vemo, kako je stati na odru pred zombificirano publiko, ki energijo izpije iz tebe, namesto, da bi ti jo dajala. To ni to. Sklep? Morali bi sedeti v prvih vrstah.

Pot nazaj je po nekaj rundah štetja (tako smo fluidni, da nas je v hipu dva več kot prej) minila ekspresno. Vmes so me sicer poskušali naučiti sestavljati (prestavljati? reševati? pospravljati?) Rubikovo kocko, ampak, lepo prosim, vsi skupaj obupajmo nad to idejo (Aljo: "Pol daš pa tole ploskev nazaj pa zavrtiš to kolo ...". My mind: "Look at all the pretty colours ... "). Uroša sem celo nažicala za prevoz do (drugega) doma, torej zmaga na celi črti.

In zdaj sem srečna. In grem spat, kar nameravam početi kar precej časa. Ko se obudim od crknjenih, me namreč čaka vzpon na Mount Posoda od prejšnjega tedna ... Še vedno upam, da bo med spanjem evolvirala v življenjsko obliko, razvila civilizacijo, izumila pomivalni stroj in se vstavila vanj.

Tu smo, vaši smo

"O, -1-, nism vedla, da pišeš blog ... "

Tole zadnje čase nekam pogosto slišim. Pa ravno zdaj, ko res blazno divje pogosto pišem blog, madoniš. Zato bo tale half-baked post nastal bolj iz želje po kontinuiteti kot pa zaradi najnovejšega globokega življenjskega spoznanja, ki bi ga rada delila z virtualno skupnostjo (Andersen alkvaježe bi bil ponosen.).

Globoka življenjska spoznanja mi te dni ne padajo ravno v naročje, ker preveč ... živim, no. Iz obskurne faze ah-čustva-in-kontemplacija sem v zadnjih mesecih prilezla v bolj naravno stanje duha. Kar pomeni, da sem spet dobra stara Klatimira Ljubljanska in moji možgani so stroj za spreminjanje kave v delovne rezultate (Scott Westerfeld: So Yesterday, dobra knjiga). Moje malo, hirošimizirano stanovanje je postalo zgolj obračališče, ker cele dneve brzim po prestolnici, prenašam kilotone anketnih vprašalnikov, skakljam od uredništva do avtošole, celo na faksu me je kdaj videti, opala. Če sem slučajno doma, pospešeno klamfam skupaj prispevke o Romuniji in hrvaških mafijskih umorih, totalno prepočasi berem knjige za diplomo in še kaj, besno vrtnarim in vmes uspešno zasuvam newsfeede na facebooku s svojimi brilijantnimi domisleki. Glede na to, da so cirkusantje v Edinbourghu pred nekaj leti kolektivno obupali nad idejo, da bi se jaz kdajkoli naučila žonglirati, mi še kar gre.

Od teh globokih življenjskih mi je trenutno ostalo le še nekaj drobtinic tipa večno vprašanje obstoja moško - ženskih prijateljstev brez skritih motivov, ki sčasoma vse pokvarijo; kaj je umrlo v mojem hladilniku in ali je naredilo samomor zaradi svetovne finančne krize ipd.

Ko smo ravno pri recesiji, naredila sem tudi letni finančni načrt (vzela listek in nanj zapisala: Revna bom.). Namreč, ker sem sodobno bitje, v stiku s svetovnimi novostmi, sem si poleg tele globalne omislila še osebno finančno krizo. Kaj pa jaz morem, če tete in strici, odgovorni za štipendije strica Zoisa, nimajo smisla za humor.

Skratka, nekega lepega dne bom globoko razmislila o neki temi (kot ponavadi) in svoje groundbreaking zaključke objavila tukajle. Takojci zdajci pa me čaka hrvaška mafija, do 1200 znakov.