Finančno - potovalni bogovi so se nasmehnili naši Klatimiri in mi omogočili zelo poceni izlet v Graz in ogled impro tekme domačega Theater im Banhof in kanadskih Rapid Fire Theatre.
Šlo je pravzaprav za ŠILA / Impro Liga "sindikal'c", na katerem je skupina tridesetih zmešanih slovenskih improvizatorjev po delni okupaciji mesta gledala dve skupini po treh zmešanih kanadskih in avstrijskih improvizatorjev. Skratka, pasja procesija, na kateri ne bi hotela manjkati niti v najhujši omotici.
Iz rodnje Ljubljane smo se odpravili ob neverjetno kulturni uri (okrog enajstih, s tradicionalno zamudico, brez katere nam živeti ni), hvala organizatorjema Alenki in Jušu ... Avtobusna vožnja je za naše razmere potekala relativno spokojno, Aljo se je za las izognil plačevanju kosila za celotno odpravo in obveznemu molku vso pot nazaj (ampak to res ni nič posebnega, zakaj sploh maltretiram svoje tipkajoče prstke s takimi predvidljivimi dejstvi ... )
Po Grazu smo se razmeroma hitro raztepli (ovce brez border collija, frnikule na hribčku, čebele pod vplivom mikro- in drugih valov in sorodne misli se mi iz neznanega razloga pojajo po glavi). Moja babja mikroenota se je lotila kulturnega udejstvovanja (štuk tu, gotika tam, Kunsthaus s svojimi estetskimi, a emocionalno motečimi skulpturami ... ), žal pa nam je zmanjkalo časa za piko na i z obiskom lokalnega Guinness puba. Smo pa opravile temeljito študijo medkulturnih univarzalij na primeru H&M. Skratka, babe. Potem smo srečale še skledo Fritatensuppe (kakorkoli se pač to črkuje) in kozarec piva, kar je bilo dovolj, da zagotovi naše vsesplošno zadovoljstvo.
Tekma. Ja, tekma, osnovni namen naše ekspedicije. Še pred tem izražam upanje, da bo Klemen kmalu objavil serijo fotk naših, ki pred teatrom sinhrono skačejo čez živo mejo (pri doskoku Dan nabaše na pasjo mino - priceless).
No, tekma. Trije Kandačani na eni in trije Avstrijci na drugi strani. Theatresports, shortform. Luštno. Hitro ugotovim, da nameravajo Avstrijci svoje prizore igrati v nemščini. Poteza, ki je neke mere razumljiva, žal malo manj razumljena (nekateri smo imeli v srednji šoli francoščino). Da, mi smo edini kreteni, ki ob gostovanjih tujih improvizatorjev veselo in konsistentno improviziramo v angleščini. Oni pač ne. Malce se prebijam skozi pomene s pomočjo ključnih besed, fizična komponenta ni tako izrazita, da bi lahko iz nje izvlekla vse ... ampak se trudim. Ne pravim, da niso kvalitetni improvizatorji, samo njihov slog je dovolj odvisen od verbalnega inputa, da je gledalec brez tega precej izgubljen v vesolju. Pri impru na dostojnem nivoju so ravno detajli in finese tisti presežek, ki ga iščem. V tem smislu gre precej njihovih sposobnosti mimo mene.
Kanadčani so po svoji stari navadi fenomenalni. Pri njih vse štima, uporabljajo vse možne oblike izražanja, od gibalnih presežkov do dodelane zgodbe in klanjamo-se oblikovanja likov. Najboljše so scene, v katerih se eden od njih uspešno sooča z nemško-angleškim golažem iz ust dveh Avstrijcev, obrača besede, sam pade v (svojsko) nemščino ... Skratka, bombonček in a-mi-lahko-tole-zapakirate-za-domov all around. V naši veseli skupinici, namreč. Počasi dojamemo, da lokalci okrog nas strmijo v oder kot tri tedne zamrznjene sardele. Predlogov od njih je bore malo (tudi na tujem terenu glede oglašanja iz publike zmaga naš Luka, hands down), smeha tudi, bohnedej, da bi pokazali kakšno pretirano čustvo. Iz nas navdušenje izbruhne najmanj ob vsaki odrski genialnosti, potem pa pogledamo naokrog ... čri - čri ... in kar naenkrat se počutim zelo, zelo balkansko.
Potem se blago zasekiram, kakšni smo, provincialci podalpski, slovanski runklji brez manir ... ampak, oprostite, lepo prosim ... a ni tole impro? Sodelovanje publike je integralna komponenta tega heca (prisežem, nihče se ni drl kot žival, to je rezervirano za domači nam KUD). Bolj ko razmišljam, bolj sem prepričana, da je bilo naše vedenje edino pravilno. Vsi namreč vemo, kako je stati na odru pred zombificirano publiko, ki energijo izpije iz tebe, namesto, da bi ti jo dajala. To ni to. Sklep? Morali bi sedeti v prvih vrstah.
Pot nazaj je po nekaj rundah štetja (tako smo fluidni, da nas je v hipu dva več kot prej) minila ekspresno. Vmes so me sicer poskušali naučiti sestavljati (prestavljati? reševati? pospravljati?) Rubikovo kocko, ampak, lepo prosim, vsi skupaj obupajmo nad to idejo (Aljo: "Pol daš pa tole ploskev nazaj pa zavrtiš to kolo ...". My mind: "Look at all the pretty colours ... "). Uroša sem celo nažicala za prevoz do (drugega) doma, torej zmaga na celi črti.
In zdaj sem srečna. In grem spat, kar nameravam početi kar precej časa. Ko se obudim od crknjenih, me namreč čaka vzpon na Mount Posoda od prejšnjega tedna ... Še vedno upam, da bo med spanjem evolvirala v življenjsko obliko, razvila civilizacijo, izumila pomivalni stroj in se vstavila vanj.
Ni komentarjev:
Objavite komentar