La Bella Venezia

Tokrat sem Klatimirila po Benetkah v družbi Anke in Taje (ki hodi tja približno tako frekventno kot jaz v Grosuplje). Šle smo na isti način kot midve s Tajo nazadnje, z vlakom. Karta za mlade v eno smer je 15 eur, če imaš srečo, da dobiš rezervacijo, me pa smo dovolj blesave, da preživimo nočno cijazenje + celodnevno klatenje, in dovolj navdušene, da nam imajo Benetke vedno še kaj ponuditi.
Plan je bil pojaviti se v Irishu okrog pol enih in počakati na vlak, ki odpelje nekaj čez dve zjutraj. Žal Mičo ni delil našega navdušenja, zato so se trije žareči obrazki v Andrejevi družbi odpravili nazaj v Ankinega študentca, kjer so bojda imeli težave s prevelikimi količinami vina. Pa smo malo pomagale.

Posledično je bil začetek vožnje ena bolj zabavnih izkušenj v zadnjem času. Sicer bolj za nas kot pa za okolico, ampak kdo bi bil tako natančen ... Salve smeha je iz nas izvabil tudi perverzni sprevodnik, ki smo ga kar malo preveč zanimale za njegovo lastno dobro ... ampak pustimo to.

Naš prvi jutranji cilj je bil San Marco, da se izognemo hujšemu navalu turistov. Na poti smo zmagale še s finimi capuccini za nižjo ceno kot v Ljubljani (!!!), na trgu San Marco pa nas je pričakala ... acqua alta! No ja, sicer to še ni bila prava acqua alta, samo nekaj večjih luž, ki so v Taji zbudile naval sreče (podtip sreče: ajtouldjusou), dale Anki priložnost za par dobrih fotk, meni pa za bratenje z morsko favno (Srčkanamejčkena čigroidna zadeva se je pogovarjala z mano!).

San Marco brez horde pobesnelih Japoncev (idr.) je zakon. Končno enkrat pogledaš mozaike, ne da bi te reka ljudi rinila naprej, najdeš še kakšen zanimiv detaljček, šariš po skritih kotičkih ... Splača se tudi plačati dva evra za zagornje nadstropje z zakladnico, kjer vidiš originalno kvadriljo (konje z balkona) in ta hude mozaike od blizu. Z balkona je božanski razgled na trg in morje, sonce sije na polno in me jemo piškote. Aaahhh ...

Potem pa tavelik Museo Civico na drugi strani trga, kjer sem se še enkrat zaljubila v Canovo in njegove reliefe. Figure v ozadju imajo manj volumna kot tiste spredaj, kar jih dela bolj eterične, lebdeče na ploskvi (take in podobne vzvišenosti mi še danes blodijo po glavi, ja). Videle svašta, pogrešile Anko, našle Anko, pot pod noge.

Potem se spomnim živahnega blodenja po uličicah, golobjega napada in protinapada, odkritje poceni trgovinice z muranskim steklom, babje reakcije na poceni trgovinico z muranskim steklom, šestkratnega prečkanja Rialta ipd. Nekje vmes sem prišla tudi do svoje maske - ime mu je Srečko - ki sem jo iskala že prejšnjič, da bi jo dala na steno skupaj z Dolores, ki jo imam že nekaj let. Nakar sem s Srečkom v torbi za puncama odskakljala v Ca Pesaro, kjer se nam je poleg stalne razstave sodobne umetnosti obetala še ohinsploh huda orientalska razstava, ob kateri so se Taji sline cedile zaradi seminarja o japonski grafiki, meni pa zaradi fascinacije s celo kulturo, predvsem pa s kimoni in geikami. Videle Klimta, videle Kandinskega, par Matissev in še kaj. Na stopnicah celo Rodinov Mislec, ki nas je nemalo zbegal. Potem pa Orient. Pridemo tja, se soočimo s kupom sulic, katan in ... predmetov, katerih namen mi do danes ni jasen, saj čisto nič ni označeno. V nekaterih prostorih je absolutno pretemno, oznak ni nikjer, tu pa tam so kakšni panoji, saj ... razstavo še postavljajo! Super. Karta pa se plača tako kot da bi bilo vse v najlepšem redu. Za piko na i pridemo do zadnje sobe, v kateri so vse japonske grafike, na koncu pa vitrina s kimoni. Uganite kaj? Soba je zaprta. Grrr.

Razlo razpenjene se usmerimo nazaj proti San Marcu, da bi našle nek legendaren pub z morskim psom, ki ga je Nena nekoč davno označla na Tajinem zemljevidu. Hodimo, nogobol, nogozmrz ... puba pa nikjer (hvala, Nenč :) ). Povprašamo domačina. "Naprej pa desno." OK, nogobol in nogozmrz naprej pa desno, kjer najdemo ... nič. Drugi domačin, tokrat prodajalec ponarejenih torbic. "Naprej pa desno." Tam najdemo isto kot u prvom navratu. Tretji vsaj prizna, da pojma nima. Medtem jaz polagoma tečnim in sčasoma prepričam naši blondinki z alkoholičnimi tendencami, da se obrnemo proti Spizzicu/Burger Kingu, ker je ta pub očitno popolnoma nenajdljiv. Sedenje na toplem in postana pica očitno delata čudeže, kajti tečnobo ponovno zamenja domača nam bebavost. Seveda se zasedimo do nezavesti, potem pa črta na vlak ob pol desetih. Vmes Taja ugotovi, da ona bi pa tudi masko, vse skupaj ugotovimo, da ni časa, Anka nima pojma, kje hodimo in meni se pot nekam vleče. Vlakovanje nazaj poteka v prijetnem vzdušju, ki ga ustvarjajo blizu sedeči sumljivci, ki brez sramu neprenehoma buljijo vate, medtem ko se zanalašč ne sekiraš in poskušaš pojesti vse, kar ti je še ostalo v torbi. Okrog dveh pademo ven v Ljubljani, v hipu primrznemo na tla perona in se zavemo lastne skurjenosti.

Jezna sem na šilarske mule, zaradi katerih sem vstala pred enajsto, se civilizirala in spravila v Moste, one pa so špricale vajo. Jih bo že pamet srečala. Če ne pamet, pa jaz. Drugače pa sem srečna in pripravljena na vegetacijo pred kavčem, ki se bo polagoma prelila v zmanjševanje spalnega deficita. Aaahhh ...