23. junij 2014

Fantazijski snobizem ali kako me je rešila Robin Hobb

slika: forteantimes.com
Vsakič, ko preberem A Song of Ice and Fire (ja, prav ste prebrali, vsakič), imam isti problem: nobena druga knjiga iz tega žanra, ki jo načnem, me ne prepriča. Bedarija, vem, ampak neizogibna.

Običajna strategija je, da izberem nekaj lahkotnega, na primer Pratchetta ali pa Butcherja. Potem pa tega enkrat zmanjka, in čeprav zelo očitno nimam težav s ponovnim branjem istih knjig, imam tudi svoje meje. Ponavadi.





Razvajene bralke tožba


Nazadnje je pod mojim snobizmom padla nič hudega sluteča Acacia. Prepričana sem, da je gospod Durham zelo priden in ljubek pisatelj, ampak zdelo se mi je, kot da ne berem o resničnih osebah, ampak o dvodimenzionalnih lutkah, ki se premikajo skozi neko semizanimivo zgodbo. Preden naredim križ, poskusim še enkrat, ampak ne takoj po stricu Martinu.

Pa sem ostala na suhem. Sci-fi mi nekako ni dišal, kaj resnega še manj, brez knjige pa v nekaj dneh padem v brezno depresije in cenene televizije. Pa je nekdo na internetih na vse pretege hvalil Robin Hobb in jo celo primerjal z Martinom. Snob v meni je dvignil obrv. 


Uleti Fitz


Dokler ne preberem knjige ali knjižne serije, se običajno izogibam forumom in Wikipediji, da se ognem večjim spojlerjem in sorodnim avtodelom. Tokrat zato kar nekaj časa nisem vedela, da je Robin Hobb ženska. Ne bi uganila, glede na to, da je glavni lik njene prve trilogije, The Farseer Trilogy, zelo dodelan in verjebilen (erm, believable) moški.

Fitz se kot nezakonski sin prestolonaslednika pojavi na dvoru, kjer ima celotna kraljeva družina hudo trapasta imena: princ Chivalry, princ Regal, kralj Shrewd in tako dalje. Za odtenek preveč pravljičarsko, ampak če to prebrodimo, se lahko potopimo v očarljivo zgodbo o odraščanju.

Domače in pestro, čeravno ne pretirano izvirno, zori naš prijatelj Fitz, ki seveda hitro odkrije tudi talent za eno od dveh magij tega sveta. Sistem magije je točno tak, kot je meni všeč: nekompliciran, vsaj na začetku. Obstaja the Wit, nekakšen warging oziroma deljenje misli z živalmi, ki jo gledajo precej postrani. Druga sorta magije je the Skill, magija kraljev, kjer gre, vsaj v začetku zgodbe, za branje misli ljudi in sporočanje med praktiki s pomočjo misli. Kasneje se zadeva malce razbohoti in dobi zanimiv izvor, ampak do tam je še enajst knjig.

Fitz počenja marsikaj, med drugim ga trenirajo za mutna posla, nekje na poti pa postane junak in dobi domačo žival z najbolj izpiljenim in sočno ciničnim karakterjem, kar sem ga kdajkoli srečala na štirih nogah. Več ne povem, da boste raje brali.


Aaargh, ladje in to


Druga trilogija nas postavi v čisto drug konec istega sveta. V The Liveship Trilogy imamo opravka z govorečimi ladjami. Nekatere so rahlo ekscentrične, nekatere tudi batshit crazy. Ljudje so povečini čisto drugi. Prva knjiga se je tako vlekla, da sem skoraj obupala, pa bi naredila veliko napako.

Glavna junaknija, če je to to, je Althea Vestrit, bojevita punca, ki namerava postati kapitanka. Potem se zgodi svašta s pirati. Svašta s pirati je običajno simpatično branje, tudi tokrat ni razočaralo.


Nazaj k najboljši živali ever 

(in glavnim junakom, ki spadajo zraven)

V tretji trilogiji (ja, za par mesecev ste dobri), The Tawny Man Trilogy, se vrnemo k Fitzu, ki ima kakšno gubo več. Pridruži se mu star prijatelj, prerok, ki ima vsakič drugo ime, pa je spet žurka.

Prej nisem omenila, da imamo tudi zmaje. Na začetku so sicer malo nenavadni, izdelani s človeško roko, ampak letijo in počnejo ustrezne zmajevske reči. Tu začnemo sicer z drugimi živalmi in razširi se zgodba o the Wit, končamo pa seveda pri zmajih. Tistih bolj tapravih, arogantnih in zelo, zelo ogroženih.

Zgodba se zaključi prav razočarajoče srečno (evo, tu je ta Martinovski snobizem, če ne umrejo vsi moji najljubši liki, sploh ni knjiga), pa nič za to. Na koncu si želiš še kakšne knjigice ali štirih. Na srečo te že čakajo.


OMG zmaji!


The Rain Wilds Chronicles so serija štirih knjig, ki obdelajo en nezaključen del prejšnje zgodbe. Začnejo se kot lahkotna štorija o potovanju, sčasoma pa dobijo nekaj narativnih mišic. Pa res je polno zmajev. Še barvo lahko izbiraš.


Ocena: Osomsos. 


Najljubša citata:

Everyone thinks that courage is about facing death without flinching. But almost anyone can do that. Almost anyone can hold their breath and not scream for as long as it takes to die. True courage is about facing life without flinching. I don't mean the times when the right path is hard, but glorious at the end. I'm talking about enduring the boredom, the messiness, and the inconvenience of doing what is right.
Why do you chop your life into bits and give the bits names? Hours, days. It is like a rabbit. If I kill a rabit, I eat a rabbit. When you have a rabbit, you chop it up and call it bones and meat and fur and guts. And so you never have enough.

2 komentarja: