Dragi Dedek Mraz!

Vsako leto ti pišem, ti pa me očitno nimaš v RSS-ju. Potem moram pa vse sama. (Ah, desci ...)

Kot veš, sem nekaj let zapored moledovala za samopišočo se diplomo. Nič od tega, seveda. Pa sem jo spacala sama, nato nekaj mesecev gledala v zrak in žvižgala, včeraj pa zagovarjala in, ja, preživela. Okej, tvoj doppelganger (dr. Zlatko, za vse FDV-jevce) je bil predsednik komisije, ampak nikakor nisem prepričana, da si imel ti osebno prste vmes.

Prosjačila sem tudi za raznorazne usluge za svoje najdražjejše. Pa Nena še vedno nima čisto pravih plesnih čevljev (Bog nam je priča, da ima sicer mnogo drugih ... ), pa tudi komu drugemu kaj manjka. Tudi vila z bazenom še nima kljukice na seznamu. Da o mojem idealnem moškem sploh ne začneva, dragi Dedek.

Definitivno hvala za Reneja, čeprav nisem prepričana, da sem kdaj eksplicitno prosila za nevrotično francosko kripo, ki pri desetih letih tako učinkovito tesni, da večino zime sploh ne vidim ven in vozim na posluh. Ga imam pa zelo, zelo rada. Tako rada, da sem letos smrekico postavila kar vanj namesto v stanovanje. Kot prava "pocestnica" tako ali tako največ časa preživim v avtu. Ehm, za volanom. Vozeč se, namreč. Da ne boš imel kakšnih idej.

No, s čim te bom gnjavila letos? Reciva takole:

• da bi se moje življenje nadaljevalo v takem poskočnem tempu;
• ampak da bi kdaj vmes kaj spala;
• da bi se ljudje lepše obnašali do živali;
• da bi se ljudje lepše obnašali do ljudi.

Aja, pa če se da, pošlji dva do trideset škratov, da mi malo pospravijo stanovanje. Dobijo kavo in kosilo (privzameva, da pomivajo tudi posodo, seveda).

Predvsem pa, Dedek Mraz, kul si. Tako in drugače.

Rada te ima tvoja

Ena

Mednarodni dan pravic živali je slab dan za pse

Danes je mednarodni dan pravic živali. Zato sem Jeans dovolila spati na sončni zaplati ob vzglavju postelje.

No, dovolj heca. Ta dan se je odvil naravnost tragično, vsaj kar se živali tiče. Že zjutraj me je ujezila tale novica. Britansko društvo za zaščito živali je ameriške pitbul terierje označilo za hudičeve pse. Tako društvo si ne zasluži svojega imena. Spet delajo moralno paniko, kot smo jo doživeli pred leti tudi v mali Sloveniji, pozornost pa usmerjajo v povsem napačno točko. Problem ni v pasmi, prav tako ne v psih. Problematični so seveda ljudje. Prepovedovanje določene pasme ni nikakršna rešitev, s tem oblasti kvečjemu delajo vtis, da so ukrepale. Ignorirajo povsem očitno luknjo v načrtu: kaj pa mešanci? Mešanec ima prav tako ostre čekane kot čistokrvnež. Kako jih bodo prepovedali, lepo prosim? Res je, da me sosedova yorkshire terierka malce težje ubije kot pitbul terier ali kakšen drug konkreten molos, toda težko si je predstavljati, da bi iz varnostnih razlogov prepovedali tudi vse mešance. Da o izvajanju take zakonodaje sploh ne začnemo.


Pes je tako nevaren, kot je nevaren (in neodgovoren) njegov lastnik. Poznam tako mile mastife kot tudi pobezljane maltežane. Gre za vzgojo in odnos. Gre za to, da nekateri ljudje preprosto ne bi smeli imeti živali.

Da ne bo pomote, sočustvujem z vsemi žrtvami pasjih napadov. Obenem pa sočustvujem tudi s psi. To so trpinčene, nesocializirane živali, ki v rokah kako-naj-jih-označim-da-ne-bom-preveč-preklinjala lastnikov preživljajo nepredstavljivo. Če se ukrepi izvedejo, kaj bodo storili z odvzetimi živalmi? Evtanazija, če bodo imeli srečo. S čim so si to zaslužili? Iluzorno je misliti, da bi takšnega psa lahko oddali recimo v družino z otroki. Obstajajo sicer strokovnjaki za prevzgojo psov, ki so usposobljeni za delo s trpinčenimi in agresivnimi živalmi, toda zagotovo jih ni dovolj, pa tudi če so, jih bo država plačevala? Bo ustanovila posebna zavetišča za odvzete prepovedane pse? Seveda, točno takrat, ko se bodo na našem vrtu začeli pasti samorogi.

Udarijo naj po lastnikih, za začetek. Uvedejo postopek za pridobitev dovoljenja za posedovanje kateregakoli psa (kajti čivava je pes ravno toliko kot nemška doga, in potrebuje odgovornega ter poučenega lastnika). Naj imeti psa postane  privilegij tudi na papirju. Tisti, ki imajo do njih pravi odnos, se privilegija družabništva psa že zavedajo, druge pa naj postavijo na preizkušnjo in preverijo, ali si ga sploh zaslužijo.

Vem, še ena pravljica. Ampak gore se premika kamenček po kamenček.

Malce kasneje me je tole sesulo. Poglejte slike. Res poglejte slike. Pomislite. Pomagajte. Prijavite mučenje, podučite se, prispevajte, če lahko. Če ne z denarjem, pa z besedami. In imejte radi svoje kužke.