Kids in njihovi mediji a.k.a. Mularija in tehnologija

Odkritjece dneva ali kaj delajo sodobne komunikacije:

Ker je v sredo treba oddati poročilo za evalvacijo projekta nešto blabliblu, seveda ždim na youtube-u. Od nekod se v ozadje možgana prikrade glasek "Poglej, če je gor kaj od MGMT." Ker si že nekaj časa obljubljam, da bom pogledala, kdo ali kaj je to. Ker se zavedam, da sem se glasbeno zataknila v devetdesetih. Kar pomeni, da se staram. Kar se ne. Sploh.

SKRATKA!



Tale video sem srečala. Zanimiv pa ni video kot tak, pač še ena fan kreacija, ampak zgodba v "more info". Stric avtor pravi: "Ray Tintori, who has directed 3 official videos for MGMT, finds my fan video online and invites myself and my two actors to come to New York to appear in MGMTs next official video for Electric Feel."

Pred dobrimi desetimi leti si lahko samo sanjal o tem. Ja, lahko si bil fan nekega benda. Lahko si v garaži žulil njihove komade in s kamkorderjem (sic!) snemal videe in ne vem kaj še, ampak možnosti, da te taisti bend odkrije in povabi k sodelovanju so bile pa v rangu z možnostmi, da jaz osebno takojci zdajci postanem profesionalna balerina. Danes je očitno tudi to možno. Možno je še kaj resnejšega (Twitteraši: #iranelection, need I say more?). Sodobna informacijska tehnologija je dvorezen meč, ampak občutek imam, da ga bo mlada generacija znala vihteti, kot je treba. Medtem, ko se mojemu fotru pojavijo rosne kapljice na čelu že ob pogledu na računalniški ekran, zna vsak pokovec počenjati z mašinerijo stvari, o katerih še včeraj nismo niti sanjali. Kaj bo čez pet, deset let? Ali je naša domišljija sploh sposobna toliko, kolikor jo lahko podpira tehnologija?

Torej, kljub temu, da mi gre sodobna civilizacija z vsemi svojimi pretenzijami in komplikacijami pogosto krepko na živce, me včasih kar malo navduši.

Senigallia, prvič

Prvič, ker sumim, da bom tole razbila na več postov (in eden bo samo o ledeni kavi). In prvič, ker sem bila tam prvič.


Senigallia je obmorsko mesto v Italiji. Za plesalce swinga, rockabillyje etc. pa je Senigallia predvsem žur. Tam se namreč vsako leto zgodi mali raj na Zemlji, zvan Senigallia Summer Jamboree. V praksi to pomeni plaža čez dan (dan se začne, ko se pač zbudiš) in ples do jutra.

Nekateri srečneži si lahko vzamejo ves teden časa. Ostali pa smo se pripravljeni za podaljšan vikend voziti 500 kilometrov v vsako smer. Ker smo malo zmešani, vemo.

Smo šli s camperjem, kar je bila res zmagovita ideja. Najprej dečve od Ljubljane do Kopra z mojim Renejčkom, ki je spet na veliko čustvoval in se ni odzival na moje pripombe v stilu: "Pred enim mescem si bil na servisu, nimaš nobene pravice škripat!". Kako sem mu ponotranjeno ploskala, ko smo končno parkirali in se spravili v našega Forda Genesis-in-še-ene-tri-imena ... Vozil je Luciano, hvalabogu, z mojim avto-moto talentom bi namreč končali v prvi oljki in/ali jarku.

Čez Padsko nižino je bilo VROČE. 41 stopinj. Klima je malce pozabila, kaj je njena osnovna funkcija, in je bila tam samo za okras. Vsi deli telesa so se mi lepili na vse druge dele telesa in sladoled, kupljen na eni od črpalk, je bil pri najboljši volji le sobne temperature. Zašli smo samo enkrat (!). Ob prihodu smo ekspresno našli parking za avtodome, hvaležni za dejstvo, da je zraven črpalka, voda in trgovina, ter da smo od plaže oddaljeni za dober pljunek.

Plaža peščena, morje tako toplo, da smo bili kar malo razočarani, ampak vseeno je bila to prepotrebna odrešitev. Za kosilo pašta, potem pa plesat.

Festivalsko dogajanje se je odvijalo na več lokacijah v centru. Štanti z vintage oblačili, narejeni zato, da jaz vzdihujem in se zadržujem, oldtimerji, ob katerih se sicer ne moreš slikati v obscenih in kičastih pozah, ker so za ograjo (kar je čisto razumljivo), trije odri. Na enem od plesišč se najdemo s Petro in Krištofom. Ko je programa v centru konec, se Maja in Marija odpravita proti camperju, midva z Lucianom pa sva dovolj blesava, da pičiva še na afterparty v klub malo izven centra. To je bila ena boljših odločitev. Trije floori, dober bend, dobro vzdušje. Srečamo še Vintage ekipo in ne glede na vsa prizadevanja imam kar naprej v roki kozarec. Naredi se dan in najine molitve so uslišane, kajti zastonjski avtobus se dejansko pojavi in nas odloži v centru. Spat. Za dobri dve uri.

Nadaljevanje sledi. Fotke tudi.

Sprehajanje Ančke, Ani in Lorda

Lepotica na sliki je Ani. Ani je pridna psička, ki rada dela osmice. Trenutno je doma v zavetišču Gmajnice in včeraj je bila ena od treh psov, ki so naju z Lauro peljali na sprehod.

No, no, pravzaprav sva midve peljali njih. Ker sva alfa, če kdo vpraša. V Gmajnicah imajo namreč simpatičen prostovoljski program. Vsak dan med uradnimi urami lahko pridete tja in peljete njihove pasje varovance na sprehod. Kako stvar poteka, lahko preberete tukaj.

Prišli sva s podpisanima izjavama, ki jih prav tako najdete na spletni strani, in Lauri so dodelili starejšega gospoda psa po imenu Lord, meni pa črno navdušenko Ančko. Ta je na začetku sicer mislila, da je vlečni pes in jaz sanke, ampak sva se nekako uspeli dogovoriti o tem, da jaz ne bi imela izpahnjene rame in da bi ona pravzaprav tudi kaj dihala. O šepanju, ki ga omenjajo v njenem opisu, ne duha ne sluha. Se je pa enkrat samoiniciativno počila na travnik in cele štiri sekunde počivala. Pridna. :) Lord je bil bolj stoičen in je proti koncu sprehoda malce pojamral, verjetno predvsem zato, da ga je Laura še malo pocrkljala.

Ker sva videli, da je za Lorda pol ure pohajkovanja povsem dovolj, sva se obrnili nazaj proti zavetišču. Do konca uradnih ur je bilo še dovolj časa, zato sva vprašali, če še kakšen kuža ni bil na sprehodu. Dobili sva Ani, ki je bila krasna sosprehajalka. Sopoplesovalka, pravzaprav. (Delala je osmice, ampak to nam je uspelo izvajati brez zapletanja vrvice.) Resno bi se lahko zaljubila v takšnega psa, če ne bi živela sama in doma imela mačje najdenke, ki se jih na smrt boji. Jo bom pa z veseljem še kdaj peljala na sprehod.

Najbrž se najde še kdo, ki ima rad pse, pa mu okoliščine ne dovoljujejo, da bi imel svojega. Ali pa kdo kot Laura, ki ima kar dve psički, obe iz zavetišča, pa še najde čas in energijo za ostale štirinožce. Sprehajanje psov v Gmajnicah je morda kot nalašč za vas. Enkrat za spremembo se odpravite tja namesto na pivo. Lahko pa bi bil to tudi kreativen in odštekan zmenek, kaj pa vem. Razmislite.

P.S.: Moj blog se je zadnje čase nekam poživalil. Zanimivo.

Mačje borilke, notranji zajedavci in finta

Notranji zajedavci so zajedljiva reč. Zato vsak odgovoren lastnik malih živali ve, da jih je treba v sodelovanju z veterinarjem redno odpravljati.

Po mojih izkušnjah vesoljni mačkeraj ni ravno navdušen nad tlačenjem tablet v gobec. Omenjene izkušnje se običajno manifestirajo v obliki nadvse privlačnih prask po rokah in drugih delih telesa uboge lastnice male živale in v napihnjeni, histerični besnosti omenjene male živale. Ampak to so samo še zaprašeni spomini. Imam namreč finto, ki jo z veseljem delim z vami, ker bo z njo odpravljanje zajedavcev manj stresno za vas in vašo mačketo ali mačkona.

Kot sem že omenila, znajo biti tablete za bolj temperamentne žverce cel hudič. Mačke so ponavadi preveč natančni jedci, da bi jim jih podtaknili v hrano (pri psih je manj težav), zato nam ostane tlačenje v gobec, s prstom ali posebnim aplikatorjem. Obe metodi zbudita pljuvajočo in praskajočo "borilko" v moji Jeans, zato se tega ne grem več. Že veterinar ima težave z njo, jaz pa naslednji dan skoraj nimam šans.

Obstaja pa pasta, recimo Krkin Biovermin, ki služi istemu namenu kot tablete. Dobite jo pri večini veterinarjev. Načeloma naj bi jo stisnili živali v gobec, kar pri Jeans seveda spet ne gre. Zato pravi odmerek paste gospodični namažem kar na tačke. Ker je v njeni naravi, da ne mara biti umazana, vse skupaj lepo poliže in pri tem sploh ni preveč užaljena. Paziti je treba le, da pasto razmažemo po dlaki. Če bi jo samo stisnili na tace, bi mačketa enostavno stresla taco in večina odmerka bi pristala na tleh. Bodite pozorni, da žverca res poliže vso pasto. Postopek ponovite trikrat na leto (se mi zdi, piše na embalaži) in tako vi kot vaša borčevska živalimira boste srečnejši.

Hiroshima cake

Kaj sem počela v sredo zvečer? Nisem gledala utrinkov, ne. Lahko bi bila gledala njih odsotnost zavoljo meteoroloških obstrukcij (ja, pač, oblačno je, kaj čmo), ampak sem raje pekla. Torto.

Zdajle moji bližnji, ki itak edini berejo ta blog, se mi zdi, upam sicer da ne, ampak upanje je sreča norcev, pa saj čisto pri sebi že dolgo nisem, to se ve, no, SKRATKA ... Oni zdajle dvigujejo obrv, no, ja, to sem hotela povedati. Vedo namreč, da v moji nanokuhinji ni prostora za pečico. (Cmizdr, cmizdr, cmevk, cmevk.)

Zato pa ljubim svojo mikrovalovko. Recept za petminutno čokoladno tortico sem pred tedni našla na Instructables, danes pa me je podobna ideja sunila v nos z nekega drugega vira. Tole je moja verzija:

Vzamete skodelico (mug) in vanjo zmečete:
- 1 jajce
- 3 žlice moke (v mojem primeru polnozrnate, neka ekobio varianta, sicer pa ni važno)
- 1 žlico sladkorja (jaz sem uporabila rjavi sladkor)
- 2 žlici mleka
- 1/2 ali 1 žlico navadnega olja
- manj kot pol čajne žličke pecilnega praška
- malce vanilijevega sladkorja (za aromo)
- kakav - po občutku (če ste brezčutni, poskusite z eno ali dvema žlicama)

Dobro premešajte in pustite stati 10 minut (OK, 7 in pol, če ste nestrpne sorte). Potem pa skodelico kake 3 minute hirošimizirajte v mikrovalovki pri polni moči. Zraven malce glejte, kaj se dogaja z njo, da ne bo kakšnih erektilnih disfunkcij. (Mislim na nehoteno predoziranje pecilnega praška, ki rezultira v pretiranem vzhajanju testa, no. Kaj ste pa vi mislili?)

Ko je zadevščina pečena, je vredno malce počakati, preden jo vzamete iz pečice in pogoltnete. Nujno pa jo je zaliti oziroma namočiti, ker je sama po sebi precej suha. Damam predlagam Malibu, pravim descem navaden rum, otrokom sok, jutranjim tipom pa morda kavo. Sicer pa, prosto po Prešernu.

Naslednjič bom v testo zabrisala nekaj višenj iz kompota ali pa kakšen gozdni sadež. Bi znalo biti zanimivo. Mikajo me tudi eksperimenti tipa silikonski pekač, mikrovala in muffini.

Mimogrede, a veste, kaj se zgodi, če po nesreči daš kovino v mikrovalovko? Moder ognjemet. Zelo lep. Pa, presenečenje, lastnik/-ca mikrovalovke popolnoma poživini nad tabo.

Bodite pridni in poročajte o svojih mikrovalovno orientiranih kulinaričnih presežkih. Dober tek!

Embalaža je Tako danes

Prisežem, da sem bila namenjena izključno v Milčka po gel za tuširanje. Ampak moje noge mislijo samo nase in so zavile v Humanica. Take pač so.

Supernova, kajpada. No, na srečo mi niti eni čeveljčki niso padli v oko in pri tem iz denarnice zbili relativno redke dobrine, zvane denar. Je pa mojo komunikološko pozornost zbudila embalaža Bronxic.

Bronx, dragi moški, so čevlji. Dame to že vedo. Skratka, blagovna znamka ima očitno zdaj slogan So Today, in del kampanje so tudi prisrčni napisi na škatlah.



Spomnim se še Making him offer you a foot massage is So today; Leaving the store in your new shoes is So today; Kicking ass is So today; Taking these babies out tonight is So today; druge pa si oglejte kar na mestu zločina, zdajle sem malček sklerotična. Če se ne motim, lahko isti model čevljev dobiš v škatlah z različnimi napisi, kar pomeni, da ob najlepejših šolencih izbiraš tudi najzabavnejšo škatlo.

Predvidevam, da je to za nas, postmoderne potrošnike, privlačna poteza. Že dolgo je jasno, da kupujemo pomene in ne stvari, zdaj pa za ceno enega simbola dobiš kar dva. Simpatično škatlo bolj verjetno postaviš na vidno mesto v stanovanju, ta na sliki celo predlaga, kako jo lahko uporabiš.* Tako te embalaža še naprej opominja na blagovno znamko in tvojo navezanost nanjo. Skratka, zmaga.

*Samo to me zanima, kdo še prejema ljubezenska pisma. Razen, če si dečve printajo e-maile, twite in komentarje, da jih lahko mečejo v škatlo. Mmmmhm. Razmišljanje pri tem konkretnem napisu je torej malček So yesterday. Ups.

Nomen est Omen

Evo, čas za en nagravžno egocentričen post. Tokrat ne o tem, kako sem jaz kot taka oh in sploh fajn, ampak o mojem imenu (ki je oh in sploh fajn).

"Ena."
"Ja, res mi je tako ime."
"Ne, ne Eva."
"Ne, Ema tudi ne."
"NE, JOŽICA TUDI NE."
"Grrraaaughl!!! (bum, tresk, pow in sorodni zvoki, izpisani v ličnih oblačkih)"

Večina ljudi, ki se jim predstavim, sodeluje v tovrstnem dialogu, ali pa se mirno odločijo,da sem "kr ena". Tudi prav. Hvala, starši.

Moja neposredna prednika imata celo logično razlago za to ekstravagantno poimenovanje (ki se, mimogrede, izgovori z ozkim e), ampak trenutno se mi ne ljubi razpredati te štrene. Življenje z nenavadnim imenom (trenutno nas je v Sloveniji 18) je ... pestro. V denarnici imam malo morje potrošniških kartic za popuste, ki veljajo za neke neznanke, razne Eve in Ine, ki se pišejo čisto tako kot jaz. Čeprav vsakič bebavo počasi črkujem te tri črke, jih napišem z velikimi tiskanimi in dodam "Tako kot številka," jim še vedno uspe. Pri predstavljanju redno vlečem iz torbice osebno, največji štos pa je, ko se predstavim hkrati z našo Neno. Mimogrede, dragi dolgoletni prijatelji, še vedno čakava na dan, ko se ne bo nihče več zmotil in mene poklical Nena ali njo Ena. Bilo bi osvežujoče. :)

Prednika seveda nimata pojma, od kod se je to ime vzelo in kaj pomeni. Sodeč po Velikem leksikonu imen naj bi bilo nemška oblika grškega imena Helena, ki pomeni plamenico oz. baklo. Drugi viri pravijo, da gre za keltsko ime, poenostavljeno inačico Eithne oz. Ethniu. Ta dečva ima pomembno mesto v njihovi mitologiji, saj je Balorjeva hči, ki je šmirala z nekim sumljivcem in rodila trojčke. Kljub prizadevanjim njenega očeta eden od trojčkov preživi in, kot je prerokovano, ubije svojega dedka. Fajn žlahta, mar ne?

Pri Keltih Ena pomeni mali ogenj ali jedrce. Srčkano, kneane? Zanimivo, da se tako pri Grkih kot pri njih pojavlja element ognja. In moja barva las ter temperament počasi dobivata senco smisla. Zraven je še nekaj fensi pomenov, med drugim "tista, ki rešuje nedolžne" in "obnoviteljica", ampak pustimo to. Ogenjček mi je čisto všeč.

Še pomembnejši od piromanskega aspekta pa je Ena = 1 vidik. Pa ne samo v smislu vaninamiljon, unikatna ko sto mater (ampak, če jih je sto, kje je tu unikatnost?) in podobne kičarije. Ne, to ni to. Ena je uzdaj se u se i u svoje kljuse. Brez kljuseta, even. Ena je tista ultimativna samost (Svetlana <3), s katero se, a ni hec, soočamo vsi. Ni nekaj, kar bi objokovali, ni nekaj, proti čemur bi se borili, je samo nekaj, na kar naj ne bi pozabili. Jaz imam to srečo, da jo nosim kot ime. Čisto tako, da ne pozabim. Sčasoma jo bom najbrž nosila tudi kot pigment v koži, tam nekje nad desnim gležnjem, čeprav igla na kost ni neboleča vaja. Sicer pa, tudi biti Ena včasih ni.