Senigallia je obmorsko mesto v Italiji. Za plesalce swinga, rockabillyje etc. pa je Senigallia predvsem žur. Tam se namreč vsako leto zgodi mali raj na Zemlji, zvan Senigallia Summer Jamboree. V praksi to pomeni plaža čez dan (dan se začne, ko se pač zbudiš) in ples do jutra.
Nekateri srečneži si lahko vzamejo ves teden časa. Ostali pa smo se pripravljeni za podaljšan vikend voziti 500 kilometrov v vsako smer. Ker smo malo zmešani, vemo.
Smo šli s camperjem, kar je bila res zmagovita ideja. Najprej dečve od Ljubljane do Kopra z mojim Renejčkom, ki je spet na veliko čustvoval in se ni odzival na moje pripombe v stilu: "Pred enim mescem si bil na servisu, nimaš nobene pravice škripat!". Kako sem mu ponotranjeno ploskala, ko smo končno parkirali in se spravili v našega Forda Genesis-in-še-ene-tri-imena ... Vozil je Luciano, hvalabogu, z mojim avto-moto talentom bi namreč končali v prvi oljki in/ali jarku.
Čez Padsko nižino je bilo VROČE. 41 stopinj. Klima je malce pozabila, kaj je njena osnovna funkcija, in je bila tam samo za okras. Vsi deli telesa so se mi lepili na vse druge dele telesa in sladoled, kupljen na eni od črpalk, je bil pri najboljši volji le sobne temperature. Zašli smo samo enkrat (!). Ob prihodu smo ekspresno našli parking za avtodome, hvaležni za dejstvo, da je zraven črpalka, voda in trgovina, ter da smo od plaže oddaljeni za dober pljunek.
Plaža peščena, morje tako toplo, da smo bili kar malo razočarani, ampak vseeno je bila to prepotrebna odrešitev. Za kosilo pašta, potem pa plesat.
Festivalsko dogajanje se je odvijalo na več lokacijah v centru. Štanti z vintage oblačili, narejeni zato, da jaz vzdihujem in se zadržujem, oldtimerji, ob katerih se sicer ne moreš slikati v obscenih in kičastih pozah, ker so za ograjo (kar je čisto razumljivo), trije odri. Na enem od plesišč se najdemo s Petro in Krištofom. Ko je programa v centru konec, se Maja in Marija odpravita proti camperju, midva z Lucianom pa sva dovolj blesava, da pičiva še na afterparty v klub malo izven centra. To je bila ena boljših odločitev. Trije floori, dober bend, dobro vzdušje. Srečamo še Vintage ekipo in ne glede na vsa prizadevanja imam kar naprej v roki kozarec. Naredi se dan in najine molitve so uslišane, kajti zastonjski avtobus se dejansko pojavi in nas odloži v centru. Spat. Za dobri dve uri.
Nadaljevanje sledi. Fotke tudi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar