Ah, ta materinska ljubezen

Danes sem šla k mami pit martinije in zgubljat pri remiju, tradicionalen obisk, torej. Prej se nisva videli dober teden, saj so bili gospa na smučanju. Pa mi je povedala:

"Jut'r je dan upora proti okupatorju. Tud' vrat ti ne odprem ... "

Pa se ljudje še kar sprašujejo, po kom imam razcepljen jezik in subtilnost buldožerja. (Da ne bo pomote: Mati, kul si. V manjših odmerkih.)

Medo Rožnik na obisku pri nas

Če me sosed nima za norca (in to je ponavadi velik če), se je včeraj po neuglednem zaselku, ki ga imenujem dom, potikal medved. (Sama zadeve ne morem potrditi, ker sem se vmes pridno potikala po ljubljanskih lokalih.) Ja, saj vemo, Višnja Gora je za časom, v Ljubljani ta hec sploh ni več moderen. Raziščimo.


see more Lolcats and funny pictures

Gre pa očitno za slavnega gospoda medveda Rožnika, vsaj če sodimo po tejle novici, ki so jo na 24ur objavili takole, na mimogrede (upam, da ga ne bodo odstrelili, ubožčka). Tudi podrobnejše guglanje razkriva, da medved ni več hot. Novic je manj, pa tudi manj oh-ah-pompozne so. Pač, žverca tava po naseljih, ki - ups - niso Ljubljana. Koga briga? Pa četudi je zdaj dejansko v neposredni bližini bivališč in ne v hosti na nekem hribu.

Eksplorativna študija, osnovana na metodi fokusne skupine (beri: kava s sosedi) nam razkrije, da je odziv lokalnega prebivalstva na dotično problematiko najlažje povzeti z besedico 'meh'. Lokalci so vsega vajeni. Spomnim se dneva, ko je kosmatinec zjutraj blodil po našem šolskem igrišču. Kar je pomenilo zgolj to, da med odmorom pač nisi šel ven na gugalnice. Stvar rešena.

Medtem ko sem junaško in požrtvovalno pometala potko na dvorišču, je mimo prikorakala starejša gospa, ki jo seveda poznam, ker tukaj pač vsi vse poznamo, tako pač je, ni pomoči. Je rekla, da gre v gozd. Sem pobarala, če se kaj boji medota. Samo zamahnila je z roko, navrgla nekaj krepkih o ljubljanski paniki in breztrzajno pičila naprej.

Torej, mislim, da pri nas ne bo S.W.A.T. teama. Dokler imamo neustrašne babice, ga niti ne potrebujemo.

Miss McGyver v akciji - fotozgodba

Tole tukajle je ena od osnovnih dogem moje eksistence, ki je danes ponovno pokazala zobe.

Namreč, družbeni pritiski (pa še nevarnost potencialne astme in/ali grožnje prevzema oblasti nad stanovanjem, ki jo je objavila visoko razvita civilizacija dustbunnyjev izpod kavča) so me prisilili v sesanje tal. Ker jaz to počnem tako, kot počnem večino stvari v življenju, torej prepevajoč, bulječ (?) naokoli in na splošno ne posvečujoč preveč pozornosti, se je zgodilo naslednje:

S cevjo (brez tistega 'talnega' nastavka sem na slepo opletala po kotih pod omaricami, ko slišim Pok. Bleng. Toing. in Sssss. Bemumast, mačja igrača v cevi.

Žogica, če smo natančni. Jeans jih ganja po stanovanju in pušča po nedostopnih kotih. Lahko bi bila pogledala. Zadevščina se je zataknila šele v 'uvodu' v gibljivi del cevi, in sicer v mali komorici, kjer ima cev pregib. Ni kaj, sesalec Fifi je potreboval urgentno operacijo.

DIAGNOSTIKA

- drastično zmanjšana moč sukcije
- rdeča oznaka za polno vrečko, čeprav je bila ta zamenjana pred nekaj minutami
- Pok. Bleng. Tong. Sssss.

Fifi je operacijo prestal le pod lokalno anestezijo (kot vidite, je še vedno vključen v elektriko).

KIRURŠKA ORODJA

Za eksplorativno operacijo smo uporabili (od leve proti desni)
- plastično kost za korzete (bezanje v cev, da bi ugotovili, kje natanko je žogica)
- kljukica za perilo (pritiskanje zatičev, da smo odstranili del cevi, ki jo vidite na skrajni desni)
- kuli (zaradi lepšega in za primerjavo velikosti)

ANAMNEZA
Frdamana reč je ravno za pregibom, dejansko se jo vidi skozi majhno luknjico za izpust zraka (bezanje vanjo ni prineslo rezultatov). Po logiki jo bomo ven spravili le po poti, nasprotni od te, po kateri je prišla noter, saj je od tam naprej cev preozka. Kost za korzete je seveda mnogo prešibko bezalo za tako nalogo.

REŠITEV
Vzdevek aparatusa: The Claw. Izvorna funkcija: nabodalo za piščanca, spada k žaru. Predelava/ukrivitev: Yours Truly in Kuhinjski Stol. Večno vprašanje: Kaj za vraga to dela v moji predsobi?

ODSTRANJENI TUJEK
Pa jo imamo, žogico blesavo. Oziroma je nimamo več, ker jo je presvitla mačka že zabasala v doslej še neodkriti kot.

The Claw je zopet postal The (almost) straight metal object, stanovanje je pa že skoraj človeka dostojno. Če mi tale novinarski šiht ne znese, imam še vedno lahko kariero v McGyverizmu. Win.

Šeram, torej sem

Matej s faksa (ki je kul) mi je danes dal misliti, ko sem na Facebooku ujela njegov status: "Hm it was... I think, therefore I am. But now it seems to be more like: I share, therefore I am." Zadevo sem seveda detektirala takoj po postanju dveh ali treh youtube videov in celo - shame on me - rezulatata enega od tistih najedajočih kvizov. Tsk, tsk, saj vem.

Tale poanta je zanimiva. 'Šeramo' na veliko. Večinoma internetna 'odkritja', kaj pa drugega. Kar je po eni strani fenomenalno z vidika možnosti sodobne tehnologije, po drugi pa se zdi malce absurdno. Ampak do tega še pridemo. Najprej Slavoj.

Še pomnite, tovariši, prvi letnik in občo komunikologijo, kjer smo oplazili tudi Žižkovo tezo, ki gre nekako takole (prosto po mentalno polenjeni absolventki, seveda): smo produkt tekstov, s katerimi smo se srečali v življenju. Tukaj tekst seveda razumemo kot katerokoli vsebino, posredovano po številnih prenosnikih oz. medijih. Skratka, sem skupek vsega, kar sem v življenju videla, slišala, prebrala ... in to je to.

Po novem, z vsem tem 'šeranjem' velik del teh tekstov tudi bolj neposredno rezoniram (mater vola) v svoje socialno okolje. Ali se pri tem spremenijo pravila igre, ki ji rečemo reprezentacija? Ali sodobni človek sebe reprezentira drugače? Okej, že pred stotinami let so šepetali poezijo v ušesa nabližjih objektov poželenja, salonski levi so navduševali zbrane predstavnike elitnega živalskega vrta s citati velikih mislecev in tako v nedogled. Ampak zdi se mi, da mi spustimo en korak. Citat je še vedno treba izreči, s čimer ga obvezno predrugačiš. Video pa samo objaviš, s tem pa se ne spremeni bistveno (Izvzemši komentar, ki ga lahko dodaš in druge poste okrog njega. Recimo temu sidranje, ki se je dogajalo tudi takrat.) Ne samo, da sem produkt tekstov, tudi moja reprezentacija sebe je - vsaj v socialnih medijih - vedno bolj transparenten pastiche (krpanka oz. patchwork, po domače) medijskih tekstov. Hm, hm, tezica.

V tem trenutku se zadržujem, da ne bi v dosedanji komunikološki golaž dodala še ščepca 'branje teksta je najpomembnejši trenutek ustvarjanja pomena' in zdrave doze 'jaz srček strukturalizem'. Župa bo ostala napol skuhana, vem. Tole moram še premisliti, lahko mi pa pomagate s kakšnim komentarjem. Nekoč se bom lotila tudi priloge, zvane ekskurz v Twitter in novodobni larpurlartizem.

Sicer pa, "Cogito, DUBITO, ergo sum." In 'dubito' si zasluži še nekaj časa.

Pridemo do tega

Klatimira je svetovnemu spletu in svojima obema rednima bralcema dolžna še poročilo iz Budimpešte. Ampak imam odličen izgovor. Čakam na fotke. Imam tudi razlog. Kombiniram pomladno utrujenost s treningi za poletno lenobo.

Zaenkrat ponujam samo malo neuvrščenosti. Ta je vedno na zalogi.



more fail, owned and pwned pics and videos



see more Lolcats and funny pictures