Medo Rožnik na obisku pri nas

Če me sosed nima za norca (in to je ponavadi velik če), se je včeraj po neuglednem zaselku, ki ga imenujem dom, potikal medved. (Sama zadeve ne morem potrditi, ker sem se vmes pridno potikala po ljubljanskih lokalih.) Ja, saj vemo, Višnja Gora je za časom, v Ljubljani ta hec sploh ni več moderen. Raziščimo.


see more Lolcats and funny pictures

Gre pa očitno za slavnega gospoda medveda Rožnika, vsaj če sodimo po tejle novici, ki so jo na 24ur objavili takole, na mimogrede (upam, da ga ne bodo odstrelili, ubožčka). Tudi podrobnejše guglanje razkriva, da medved ni več hot. Novic je manj, pa tudi manj oh-ah-pompozne so. Pač, žverca tava po naseljih, ki - ups - niso Ljubljana. Koga briga? Pa četudi je zdaj dejansko v neposredni bližini bivališč in ne v hosti na nekem hribu.

Eksplorativna študija, osnovana na metodi fokusne skupine (beri: kava s sosedi) nam razkrije, da je odziv lokalnega prebivalstva na dotično problematiko najlažje povzeti z besedico 'meh'. Lokalci so vsega vajeni. Spomnim se dneva, ko je kosmatinec zjutraj blodil po našem šolskem igrišču. Kar je pomenilo zgolj to, da med odmorom pač nisi šel ven na gugalnice. Stvar rešena.

Medtem ko sem junaško in požrtvovalno pometala potko na dvorišču, je mimo prikorakala starejša gospa, ki jo seveda poznam, ker tukaj pač vsi vse poznamo, tako pač je, ni pomoči. Je rekla, da gre v gozd. Sem pobarala, če se kaj boji medota. Samo zamahnila je z roko, navrgla nekaj krepkih o ljubljanski paniki in breztrzajno pičila naprej.

Torej, mislim, da pri nas ne bo S.W.A.T. teama. Dokler imamo neustrašne babice, ga niti ne potrebujemo.