Matej s faksa (ki je kul) mi je danes dal misliti, ko sem na Facebooku ujela njegov status: "Hm it was... I think, therefore I am. But now it seems to be more like: I share, therefore I am." Zadevo sem seveda detektirala takoj po postanju dveh ali treh youtube videov in celo - shame on me - rezulatata enega od tistih najedajočih kvizov. Tsk, tsk, saj vem.
Tale poanta je zanimiva. 'Šeramo' na veliko. Večinoma internetna 'odkritja', kaj pa drugega. Kar je po eni strani fenomenalno z vidika možnosti sodobne tehnologije, po drugi pa se zdi malce absurdno. Ampak do tega še pridemo. Najprej Slavoj.
Še pomnite, tovariši, prvi letnik in občo komunikologijo, kjer smo oplazili tudi Žižkovo tezo, ki gre nekako takole (prosto po mentalno polenjeni absolventki, seveda): smo produkt tekstov, s katerimi smo se srečali v življenju. Tukaj tekst seveda razumemo kot katerokoli vsebino, posredovano po številnih prenosnikih oz. medijih. Skratka, sem skupek vsega, kar sem v življenju videla, slišala, prebrala ... in to je to.
Po novem, z vsem tem 'šeranjem' velik del teh tekstov tudi bolj neposredno rezoniram (mater vola) v svoje socialno okolje. Ali se pri tem spremenijo pravila igre, ki ji rečemo reprezentacija? Ali sodobni človek sebe reprezentira drugače? Okej, že pred stotinami let so šepetali poezijo v ušesa nabližjih objektov poželenja, salonski levi so navduševali zbrane predstavnike elitnega živalskega vrta s citati velikih mislecev in tako v nedogled. Ampak zdi se mi, da mi spustimo en korak. Citat je še vedno treba izreči, s čimer ga obvezno predrugačiš. Video pa samo objaviš, s tem pa se ne spremeni bistveno (Izvzemši komentar, ki ga lahko dodaš in druge poste okrog njega. Recimo temu sidranje, ki se je dogajalo tudi takrat.) Ne samo, da sem produkt tekstov, tudi moja reprezentacija sebe je - vsaj v socialnih medijih - vedno bolj transparenten pastiche (krpanka oz. patchwork, po domače) medijskih tekstov. Hm, hm, tezica.
V tem trenutku se zadržujem, da ne bi v dosedanji komunikološki golaž dodala še ščepca 'branje teksta je najpomembnejši trenutek ustvarjanja pomena' in zdrave doze 'jaz srček strukturalizem'. Župa bo ostala napol skuhana, vem. Tole moram še premisliti, lahko mi pa pomagate s kakšnim komentarjem. Nekoč se bom lotila tudi priloge, zvane ekskurz v Twitter in novodobni larpurlartizem.
Sicer pa, "Cogito, DUBITO, ergo sum." In 'dubito' si zasluži še nekaj časa.
Z osnovno tezo se povsem strinjam, ne zdi pa se mi problematična v tem smislu, da bi ta dozdevna transparentnost karkoli odvzela tvoji pojavi v očeh drugih. Namreč, če "šeraš na veliko", potem tudi že s soslednjem & izbiro tekstov ustvarjaš kontekst.
OdgovoriIzbrišiTo je precej bolj pomembno kot površinsko predrugačenje ravno zato ker je branje teksta nujno mesto vnašanja pomena. To dejanje interpretacije odstre vsakeršno odstopanje tvoje različice od bralčevega konteksta. Vpričo tega je tvoja moč ravno v vzpostavljanju konteksta, kar je najlažje storiti prav s prepoznavnimi teksti. Čim več le-teh, natančneje lahko določaš kontekst in preko tega interpretativni vnos same vase.
... je nadaljeval tam, kjer sem jaz končala. Pri ustvarjanju pomena.
OdgovoriIzbrišiKontekst, ki se ustvarja s sosledjem in izbiro, tukaj ni vprašljiv. Prav tako se ustvarja v vsakem pogovoru, pa naj bo med salonskimi levi tam nekje okrog konca stoletja ali pa danes zjutraj na avtobusu.
Razlika bi bila, ako bi bila, v odsotnosti, tega, čemur ti praviš površinsko predrugačenje. Kontekst, torej, je bil prisoten takrat in je prisoten zdaj. Tekst, izposojen od nekoga drugega, prav tako. Ampak danes ga uporabiš v 'originalu', nekoč pa v lastni izvedbi. Tukaj nekje mora biti grm in v tem grmu zna biti celo zajec. The jury's still out.
Že, že. Ampak zaradi narave (salonskega ali kakršnega koli drugega) pogovora imaš precej manjšo moč nad vzpostavljanjem konteksta v toliko, kolikor se moraš ozirati na to, da te drugi dohajajo in posledično prispevajo svoje h kontekstu. Poleg tega je poustvarjanje "dražje" (in posledično duši tok informacije) kot šeranje.
OdgovoriIzbrišiVsiljevanje svojega je, kot sem že prej omenil, kvantitativno, grobo izvajanje. Če si, kar prebereš, je tvoja edinstvenost lahko le v tem kaj vse prebereš. Povečini ni težko vedno najti še nekoga, ki je tudi prebral vsak posamezen tekst. Po drugi strani verjetnost obstoja takšnega dvojnika naglo upada, ko začneš tekste nizati (zlasti, če upoštevaš tudi vrstni red branja, kar vsaj v grobem skoraj gotovo moraš).
Vztrajaš pri elementu moči. Le zakaj ...
OdgovoriIzbrišiPojasni neumni FDVjevki, kaj misliš s tem, da je poustvarjanje "dražje". saj se mi svita, ampak od nekdaj imam rada definicije. Prosim.
Sicer se pa zdi, da dodajaš na seznam razlik med 'nekoč' in 'danes'. Kar se skoraj sklada s tistim mojim zametkom teze. Kam je šla osnovna poanta, torej odsotnost vmesnega koraka reinterpretacije, pa ne vem.
Moč tu razumem v hermenevtičnem smislu (opirajoč se pretežno na Nietzcheja & Heideggerja s ščepcem strukturalistov).
OdgovoriIzbrišiDražje v čisto ekonomskem (pogojno fizikalnem) smislu. Več truda & časa.
Seveda se strinjam z razliko med nekoč in danes, le da jo razumem kot nekaj pozitivnega, medtem ko tvoja razmišljanja berem kot kritiko sedanjosti.
Vloga reinterpretacije ostaja enaka. Ti sama zase še vedno reinterpretiraš, na druge pa posamezna dejanja interpretacije tako ali tako nimajo pretiranega vpliva.
V tej luči lahko tudi razumemo zakaj so filozofski teksti (tudi govorjeni) povečini precej dolgi, polni metafor, analogij ter sklicevanj na le obrobno povezane teme. Namreč, to je učinkovit način vršenja moči nad kontekstom.
Seveda to odpira vprašanje kakšni bodo ti teksti v prihodnosti (ali že kaj je danes optimalna oblika). Postmodernizem recimo, je, kar se tega tiče, predaja. Namesto da bi si prizadeval vsiljeval svoj kontekst, se tekst enostavno upira vsakršnemu kontekstu (oh ta ljubka mešanica trivialnosti, banalnosti in nesmiselnosti zavita v nerazumljivost!).
Filozofi ste tako prisrčni, ko mislite, da nas strašite z naštevanjem germansko zvenečih priimkov ... :)
OdgovoriIzbrišiIn, no ja, razumeš me pa narobe. Hvalabogu sem tega že navajena. Moj namen nikakor ni bil kritizirati, ampak samo odkrivati, ali je prišlo do spremembe v mehaniki procesa reprezentacije. Kiritizirali ali aplavdirali bomo kasneje, če bo treba.
Medtem, ko ti vztrajno visiš na vprašanju interpretacije, kjer ti sploh ne ugovarjam, če nisi opazil, jaz še vedno razmišljam o reprezentaciji, ki je pravzaprav njen pogoj. Je torej prej. Pred pomenom. Ane?
Zadnji oklepaj, mimogrede, lahko pa mirno ponucam za svoj 'About Me' opis na kakšni social media zadevščini. Ah, to šeranje.
ne ne ne ne:)
OdgovoriIzbrišires da šeramo, vendar šeramo samo izbrane zadeve. Vi komunikologinje pa ste po nepreverjenih informacijah baje najbolj nešerajoča bitja na planetu, saj baje za zapiske, ki ležijo na mizi par cm pred vašim noson, rečete: Niso tuki, nevem zakaj se ti zdi, da bi jih jza imela:).
K temi ... kljub temu da priznavam megalomanskost youtuba in fejsa in nerazumljivosti koornka in proti začetkom, relativno resnost wikipedije, se mi zdi ta koncept iluzoren. Moj ex-šef je vedno pisu o opensoursingu v marketingu, meni pa se je ta koncept vedno zdel mal neumen. Kakor gredo stvari danes v nasprotni smeri od sociale, se bodo začele šerat vedno bolj izbrane zadeve, dobile pa jih bodo točno določene klike.
Ja, za take ego samoreprezentacije, valda, do določene stopnje mp3ji, v zda niti filmi ne več....na komunikologiji pa že zdej skrivajo zadeve, da ne govorim o pravnikih, ki naprej posredujejo abcd teste z napačnimi odgovori. Torej, moj odgovor: Šeranje DA, vendar ekskluziva znotraj klike.
Vedno je zanimivo opazovati, kako te različni ljudje na različne načine narobe razumenjo. :)
OdgovoriIzbrišiOziroma, kakšen kreativni spinoff se zgodi na podlagi nečesa, kar napišeš. Tezica je še vedno v mojem naročju in je že malo mulasta, ker se nihče ne zmeni zanjo.
Konsta, prave komunikologinje nimajo zapiskov. Sploh. Delijo se pa na tiste, ki nimajo zapiskov, ker so tako supermegapametne, da si na predavanjih vse zapomnijo 'na posluh', in tiste, ki nimajo zapiskov, ker so bile namesto na predavanju v Šumiju na kavi. :) :P
Realneje, nikoli se mi ni zdelo, da bi bile moje sošolke take. Jaz sem imela pa nekaj časa celo kupček svojih zapiskov v FoRi, da so jih sošolci lahko kopirali po mili volji.
Misel o klikah je zanimiva. Potemtakem so vsi moji fb frendi moja klika? Nekako ne gre ...
Šeraš vse? Čisto vse? In čisto vsem?
OdgovoriIzbrišiNe, klike so druga zadeva. Mogoče je izraz mal zgrešen, sam dandanes je kakšne trše oznake brezveze dajat.
Jaz šeram tiste zadeve, ki se tičejo ostalih, doskrat tut tiste, s kerimi želim sprožiti razpravo itd itd. Marsikaj pa zadržim zase, ali pa delim z izbrano množico. V živo, PMi, pa tut Notes na FB omogoča, da deliš le nekaterim.
jao jao...ena te razumem...menda, vsaj zdi se mi. če nič druzga bi te mogla razumet;)
OdgovoriIzbrišiLp
maja