Impro naš vsakdanji - cvetka s kvalifikacij

Vsake toliko se nam očitno mora zgoditi mini repriza Improkabineta.

Za vse, ki ne živite v KUD-u France Prešeren oziroma ne posvečate svojih nedeljskih večerov improvizacijskemu gledališču: vsake kvatre se na odru pojavi ekipa, ki večino časa porabi za nestrukturirane nagravžnosti. Ekipa Improkabinet je bila v svoji edini tekmi, ki smo jo videli pred mnoooogimi leti, nekakšna kulminacija vseh možnih o-fuj-osti. Nekateri je še vedno nismo pozabili. Ne glede na vse terapije.

Nekaj podobnega, čeprav v manjšem obsegu, smo videli danes (pravzaprav včeraj, polnoč je mimo) na kvalifikacijah za Impro ligo. Takoj naj razjasnim, da so ostale ekipe, ki se v tem predsezonskem delu borijo za vstop v ligo, popolnoma drugačne in o njih ne mislim nič slabega.*

Vmes pa se je našla cvetka, ki sicer dehti že nekaj časa, pa nič kaj daleč ne prileze. Najbrž zato, ker vonjave niso ravno omamne. Fantje so se namesto na prikaz kakovostne improvizacije raje osredotočali na cenene in, kar je še huje, polovičarske depikcije spolnega akta in pljuvanje po odru. Predvsem slednje me žalosti, saj mi je improvizator, ki ga zelo spoštujem, nekoč rekel, da je oder svet prostor, in sem to vzela resno.

Ne vem, kako so prišli do tega, ampak vseskozi se zdi, da hočejo biti uporniki. Mogoče imajo občutek, da jih je impro svet izrinil in zdaj mislijo, da mu kažejo sredinec (mimogrede, tudi kazanje sredinca moderatorju smo videli). V ozadju pa je isti mehanizem, ki sem ga pred leti zaznala pri (na koncu predstave že golih in grdo pijanih) članih Improkabineta: občutek, da ne zmoreš hoditi vštric z ostalim, spremenjen v težnjo k temu, da bi jih od zadaj brcal v kolena.

Ironično pri vsem skupaj je, da sem vsaj za določene člane prepričana, da imajo dovolj potenciala. Na odrih jih spremljam že od srednje šole in verjamem, da lahko ponudijo svojski smisel za humor in zanimiv pogled na svet. Ampak, ne. Začnejo, potem si pa premislijo in raje pof*** soigralca.

Zraven pa mislijo, da so avantgardni? OK, vsaka uspešna tradicija potrebuje revolucijo. Potrebuje trenutek, ko ji nekdo pridrži ogledalo. Ampak ne na tak način. Brez osnovnega spoštovanja do odra, do drugih, ki na njem stojijo in so stali v letih, ko se je ta tradicija gradila, pa seveda do občinstva, brez katerega nimamo razloga za obstoj, ne bo šlo. Ne hvala, fantje. Refuse the game, but don't abuse the game. Na tak način se ne doseže ničesar. Hočete biti drugačni? Dobrodošlo. Impro brez tega ne more in noče. Ampak bodite drugačni zaradi česa drugega kot zaradi drugačnosti same, predvsem pa ne zato, ker vas mame niso uspele vzgojiti v kaj drugega kot občutljivčkane mulaste razvajenčke.

Sicer pa, to je za nami. Kvalifikacije se dogajajo še ves mesec in, kot sem omenila, to je bila edina ne ravno dehteča cvetka. Močno dvomim, da jo bomo zavohali v redni tekmovalni sezoni.


*Ohoho, ahaha, celotno reportažo te in tudi prve tekme večera najdete tukajle.