Lekcija

V glavi imam tri do štiri zadevščine, o katerih sem nameravala pisati. Ampak internetna najdba, ki me je pravkar zadela direktno v čelo (Nena, iz neznanega razloga sem se ravnokar spomnila nate :)), ima prednost.

Tukajle je en čudovit tekst.

Ste prebrali? Niste? OK, zadnja šansa.

Seveda sem se raztulila. Zaradi človeka se ne bi nikoli. Čeprav, če smo čisto natančni, ima zgodba s človekom opraviti vsaj toliko kot z živaljo. In ne, ne bom pridigala o problematiki prostoživečih mačk. Tokrat.

Zgodba je lekcija. Lekcija o odnosu do nečesa, kar je vse prej kot prijazno, vse drugo kot pošteno. Vsi smo ga že srečali, baje se mu reče Življenje. Z njim se lahko soočaš na več načinov: kot žrtev, kot napadalec, kot branilec ... ali pa kot Ugly. Ugly je ultimativno zen. Redko kdo je na tem nivoju. Tudi jaz očitno nisem, saj še vedno dvomim, da je tako sprejemanje vsega zla, ki ti prekriža pot, pravi odgovor. Mogoče se mi zdi preveč pasivno. Ampak ni. Ugly potrpi, kar mu storijo, in potem prosi za ljubezen. Je morda neskončno butast? Morda smo butasti vsi, ki napadamo, ker mislimo, da se bomo s tem obranili nečesa, kar naj bi nas ogrožalo. Vsi, ki smo vnaprej nezaupljivi. Prešibki, da bi prenesli zlo in s tem po lastni krivdi nezmožni prejeti dobro. Preveč se bojimo kazni, da bi si drznili upati na nagrado.

Vsemu tuljenju navkljub, Ugly na koncu zmaga. Njegova zmaga se morda zdi neproporcionalna glede na poraze, ki jih je doživel, prazna v svoji kratkotrajnosti. Ampak je točno to, za kar si je odkrito in vsemu navkljub prizadeval. Bilo mu je dano. Nekako takole:



Za konec še ekskurz (ker si ne morem pomagati): Tudi živali so lekcija. Naš odnos do njih je pokazatelj odnosa do ljudi. Razlika je samo v tem, da zlobo do ljudi prikrivamo in jo zavijamo v civilizacijski celofan, pri živalih pa si, tisti, ki si, dajejo duška. Na način briga me, kaj si bo meni mislila žival, ki jo trpinčim. Ampak zmaga ne bo njihova. Živali so lekcija. Naučite se je čim prej.