Preveč povezanosti škoduje

Zaradi pobezljanega vremena sem morala prestaviti nek pomemben sestanek in zdaj me po vogalih grizlja slaba vest. Ker še ni tako hudo, da bi se lotila temeljitega pospravljanja stanovanja (redkokdaj je tako hudo), bom raje sklofala tole objavo, ki se mi že nekaj časa valja po možganih.


Danes lahko vsak internetni gizmo na tem belem (o, ja, belem) svetu povežemo z vsaki drugim internetnim gizmom na taistem svetu. Zapise s Twitterja lahko avtomatično objavljamo kot statuse na Facebooku in MySpace-u, slike s Flickr-ja in Pikchur-ja lahko romajo na Wall, objave na blogu se samodejno pojavljajo vsepovsod. Pa to pomeni, da so vse te povezave koristne? Glasujem za odgovor ne.

Preveč povezanosti škoduje. :)

Če pretiravam s povezovanjem, sem skoraj zagotovo nadležna. Ob tem si pridelam še kakšno povsem nepotrebno težavo. Spodaj sta dva primera povezav, ki se jima z veseljem odrečem:

1. Objave na Twitterju, ki se avtomatično objavljajo kot statusi na Facebooku
Uporabnik Twitterja, ki tvita z neko povsem normalno hitrostjo (velocity), se tako spremeni v prvorazrednega Facebook spammerja. Deset tvitov na uro ne naredi enakega vtisa kot deset statusov na uro. Če tvitate tako malo, da to na Facebooku ne predstavlja nobene težave, bi se pa jaz na vašem mestu malo vprašala, ali sploh potrebujete Twitter. Nadaljnji problem predstavlja prenos konvencij enega servisa v drug servis. Vašim prijateljem na Facebooku razni @odgovori prav nič ne pomenijo, enako velja za RT-je (Babica, ki ste ji pred kratkim morali pomagati ustvariti FB profil, bo ogorčena, češ: "Kako se pa tale naš grdo izraža, piše r't, jozosmarijabohpomagaj.").
Problem po mojem mnenju izvira iz dejstva, da sta naravi omenjenih storitev različni. Twitter je hiter, prožen in orientiran na interesne skupine, Facebook pa vsebinsko raznolik in vsaj prvotno namenjen povezovanju z znanci in prijatelji. Sicer pa, o tem kdaj drugič.

2. Uvoz objav na blogu v Notes na Facebooku
Tole sem pa nekaj časa uporabljala. Več stvari mi je šlo na živce:

• Preden se 'note' pojavi, mine nekaj časa. Neučakana, kaj morem.
• Včasih zmasakrira kakšno sliko.
• Ko je objava že, no, objavljena, vedno najdem še kakšno napakico, obrnem kakšen stavek, se kje natančneje izrazim. Malenkosti, ampak perfekcionisti brez tega ne moremo spati. Notes tega seveda ne zazna in tista zgrešena vejica ostane na internetih za večnoooo (dramatična glasba v ozadju, Munchev krik v ospredju).
• Ljudje puščajo komentarje na Facebooku namesto na blogu. Raztreščeno, kar perfekcionistki spet povzroča ošpice, pa še dobra debata se težje razvije. Ja, to bi lahko rešila s kakšnim čudežem tipa Disqus, ampak, zakaj zdraviti simptome, če lahko izkoreniniš bolezen?

Tako sem uvoz v Notes prekinila. Objavo običajno ruknem na Facebook kot link in se ne sekiram. Obisk bloga je boljši, komentarjev je več.

Seveda je vse odvisno od konteksta. Ko sem recimo upravljala socialne medije za neko žal izumrlo revijo, smo speljali tvite še v MySpace, saj nam slednji ni bil prioriteta, hkrati pa nismo želeli, da popolnoma zamre. Tvitov po moji oceni ni bilo toliko, da bi bila stvar hudo nadležna. Prav tako se mi zdi edino smiselno, da povezavo na blog vključiš v svoj profil na socialnih medijih, seveda s premislekom, kakšno je tvoje občinstvo in kaj mu želiš sporočiti.

Takole, Zdaj bom stisnila "objavi", potem grem pa popravljat napakice. Vi pa kar udarite po meni s komentarji. Na blogu, če se da. :)

Mimogrede, za vašo kulturno izobrazbo: zgornja slika predstavlja Laokontovo skupino.