AaaahRene in saga o pakni

Novica 1: Baba Zmešana ima novo službo. Hiperpomembno, ja, ampak ne zdajle.
Z njo povezana Novica 2: Rene teh avto ima nove zamislice o tem, kako mi popestriti življenje. Ker glasbeno izražanje v žanru škriiip-bleng-badumbadumbadum očitno ni več dovolj hot.

Včeraj popoldne peljem čisto novega šefa (in sebe, seveda) na nek dogodek v centru. Parkirna hiša pri Maxiju je vnebovpijoče krivično zasedena, zato se zgražajoč usmeriva proti tisti na Kersnikovi in, oh glej ga zlomka, na ulici najdeva prosto parkirno mesto. Čutim dvoma poln pogled z desne, ko se lotim bočnega parkiranja. Res mi ne uspe. Pa ne toliko zaradi mojega avto-moto mojstrstva (or the lack thereof) kot zato, ker Rene kar naenkrat neha sodelovati.

Občutek je, kot bi skušal voziti s totalno zategnjeno ročno. Oziroma, kot bi skušal voziti pol avtomobila s totalno zategnjeno ročno, privarjenega na pol avtomobila brez zategnjene ročne. Zablokiralo je zadnje levo kolo. Rene ne gre. Nikamor.

Pa sem mu prišepnila, da stoji sredi ulice in ga drugi avti grdo gledajo. Pa da je že to, da se mi je vse poletje drl med parkiranjem in vožnjo po mestni gneči (ventilator je malce ekscentričen), povsem dovolj za zapolnitev kvote javnega sramočenja svoje lastnice. Žal me ni poslušal. Naključni mimovozeči (oziroma mimohotečevozeči, ki niso mogli postati mimovozeči) so me obstopili in pobarali: "Gospodična, a 'mate mogoče zategnjeno ročno?" Sem jim že hotela zabrusiti: "A vam mogoče 'zgledam, kot da bi poskušala voziti z zategnjeno ročno?" pa sem se še pravočasno spomnila, da, hja, malo pa res tako 'zgledam. Torej sem raje telovadila s trepalnicami in menjala displej nasmeškov, ko so mi pomagali zriniti Reneja ob (in delno na) robnik. Nakar so postali mimovozeči, šefu pa sem predlagala, naj krene na tisti dogodek.

A girl can do anything in the world with a Swiss army knife and a mobile phone.
To je moj moto. I kid you not. Tokrat sem uporabila ... telefon. (A ste kaj razočarani?) Poklicala sem pa mamo. Pa ne zato, ker je mama, ampak zato, ker je  svoj prvi avto sama sestavila iz delov, in to pri osemnajstih. Pa tudi zato, ker je bil moj avtomehanično gurujski stric nedosegljiv. Hitro sva ugotovili, da brez avtovleke ne bo šlo.

Fanje so prišli takoj, ko sem jim razložila, kaj je to Kersnikova in kje jo najdemo. Renejčka so na silo zapeljali na tisto kamionoidno zadevščino in me pustili na pločniku, v čevljih, ki niso bili namenjeni hoji na več kot dvajsetmetrske razdalje, z vrečko krame v roki in solzo v očeh. Ah.

A veste, kaj je pakna? Na kratko, del zavore. Tak del, za katerega ni dobro, da se odtrga od drugih delov in zatakne sam vase. Tak del, da ko ga zamenjaš na levi, ga moraš zamenjati še na desni, ker drugače zavore neenakomerno grabijo. Ves hec z vleko vred je mojo že tako hirajočo denarnico olajšal za 170 evrov. Mogoče so me oropali, kaj pa vem.

No, danes Rene že spančka na svojem parkirišču in jutri bova strumno odškripala novim dogodivščinam naproti. Ana mi je enkrat rekla, da bo o tem avtu počasi treba napisati knjigo. Mogoče ima prav.