Oda dendrogramu ali kaj se ti zgodi, če se preveč trudiš

Danes ni dan za statistiko. Danes je dan za nizkoproračunsko poezijo.

Pod goro, kjer višnje nič več ne cveto
V kraju tam bogu nekje za nogo
Nekdo vije roke, kriči v nebo

Absolventka se vnovič v podatke zazre
Pregleda zapiske, preklika vse
Vse ji je jasno, le ena stvar ne:

OH, DENDROGRAM,
KAKO TE NI SRAM?
Saj si ves čorav, na pol si preklan
Vsaj eno skupino pred mano tajiš
V Word se nikakor kopirat' ne p'stiš

Bolj ko te gledam, bolj defekten se zdiš
Le tole povem ti: Nekam me piš'!

Dost maaam. Grem v mesto malo tavat in potem plesat.

Anketiranje končano in vsesplošni poudarki

Uff, sheesh, jozos.

Najprej, hvala vsem, ki ste si vzeli čas in izpolnili mojo anketo. Skupaj vas je bilo čez 500, polovica od tega si ni takoj na začetku premislila. Ergo, N je kul. (Ma če tega zadnjega ne zastopiste, ni treba, da se obremenjujeste sa za s tem.) Najlepša hvala tudi vsem, ki ste url posredovali naprej. Rezultati bodo objavljeni ... nekoč. In sicer ... nekje. Stay tuned.

In other news, za mano so še ene swing delavnice pri Sajlesu. Tokrat mini izvedba, nekaj uric v soboto in malce več v nedeljo. Luštno kot ponavadi. Čudim se, kako je moj levi plesni čevelj še vedno v enem kosu. Pašček namreč na eni strani drži samo še ena nitka. Mama needs a new pair of shoes but she ain't got no monies. :/

Ta teden bo pester: analiza ankete od a do žnj, novinarjenje, pospravljanje 32 kvadratov štale, ki sem ji nekoč lahko rekla dom, vmesni ekskurzi v srednji vek (Obleka, zašij se!) in potem končno pobeg na morje. Sicer samo za nekaj dni, ampak bodo zlata vredni.

Pomagajte, pa bo

Saj vemo, da je tale blogec pogosto mesto mojih jadikovanj, bentenj in navduševanj zavoljo diplome. No, zdaj lahko pomagate, da bo stvar tekla čim bolj gladko, pa bo manj jamranja.

Kako? Izpolnite tole tukajle anketo. Krasna je, čudovito živopisna in predvsem kratka. Boste? Lepo prosim?

Če pa se najde kakšna dobra duša, ki bi povezavo dodala na svoj blog ali mogoče postala na twitterju, bi bila pa neskončno hvaležna.

*Opombičica: Včasih, in oh, kako me to razveseli, server pade dol. Ali pa image host odpove. Takrat, če je možno, začasno deaktiviram anketo. Vi pa, ker ste fantastični posamezniki, si shranite url v zaznamke in jo rešite kasneje. Ane? Ane? :)

Delovna temperatura

Mislim, da sem jo v zadnjem mesecu ali dveh dosegla. Po več kot enoletni ledeni dobi, ki je bila NADVSE ZABAVNA.

Mislim seveda na delovne navade, doseganje rezultatov, omejitev zapravljanja časa. Na diplomo, kajpak. Namreč, kar se dela tiče, sem najmanj Dr Jekyll, Mr Hyde in še njuna babica v eni osebi. Po eni strani sposobna nadčloveškega zaganjana v mišn imposibl, dokler ta ne postane mišn akomplišd, po drugi lenoba brez primere. Aja, pa rože imam rada. Perfekcionističen flegmatik. Brihtna trapa.

Po divjaškem zaganjanju v vseh štirih letnikih faksa, ki je rezultiralo v izpitih, opravljenih v prvih rokih z nadvse seksi povprečnimi ocenami, med katerim sem 'folgala' še dve do štiri študentske službe, je prišel On. Tisti z magičnim imenom. Tisti, ki je hkrati angel in demon. Absolventski staž.

Mater, je bilo ljubko, vsaj na začetku. Spanje do n-tih dopoldne, visenje na raznih Facebookih brez slabe vesti, tavanje po mestu brez gledanja na uro, kvazislužbica, ki je bila bolj žur kot pa dejansko delo in tako dalje. Uspešno potlačen občutek krivde, ker ne pišem diplome in ker iz omenjene službice nikoli ne bo kariere. Niti slučajno ne obžalujem tega obdobja, čeprav bi ga lahko izkoristila in malo več potovala. Sicer pa, finančno nisem bila ravno na vrhuncu. Ampak to itak nikoli nisem.

Dolgoročno pa tako obdobje zahteva svoj davek, in to ne samo v smislu izstradane denarnice. Možgan se poleni. Namesto živahnih poskokov in verbalnih izbruhov ob provokaciji iz njega izvlečeš samo še zategnjen "No, ja ...". Ko se sreča z nalogo, ki bi jo sicer opravil z levo (hemisfero?), mora kar konkretno zakopati, da jo reši. Po njem plešejo trivialnosti, pa še te v zmernem ritmu.

Kako sem se izvlekla iz tega? Najprej, delo, ki predstavlja izziv. V mojem primeru novinarstvo, ki ni ravno moj foh. Super stvar, samo odmerek je bil premajhen, vsaj na začetku. Te dni je včasih že kar malo prevelik, ker po enem letu opravljam drugačne naloge. Druga sestavina rešitve je precej bolj pomembna.

Reče se ji Panika. Tista jozos-a-smo-že-N-tega, mater-diploma-ali-vračanje-štipendije panika. Najprej sem migala pozimi s teoretičnim uvodom, ki je sicer ubijal boga v meni, ker imam rada konkretne podatke, jasne teorije in podobne čudovitosti, moja literatura pa je bila tipa veliko govoriti, malo povedati. Ampak nekako smo spacali. Vmes sem imela rahel digressio v delo, ker so me okronali za web urednico in mi začeli dajati fensi intervjuje. Potem je prišel april in dobila sem avto. O aprilu raje ne bi. Tu bi se lahko zalomilo. Lahko bi zajadrala v kombinacijo delam, furam in žuram, diplome pa ni na vidiku. Hvalabogu me je rešil drugi odmerek Panike.

Maj sem preživela za ekranom. Večkrat po osem do deset ur na dan. Prva polovica meseca je bila diplomsko delovno intenzivna, torej precej suhoparna. Očitno je treba, da se izvlečeš iz kotanje, najprej konkretno pritisniti na plin. No, ta raziskava in analiza je z današnjim dnem končana, čaka me pa še ena, manjša. Hkrati pa se je zgodilo tisto ključno. V meni se je zbudil the mean, lean planning machine, natreniran v letih logistike zavoljo življenja izven Ljubljane in omejenosti na javni prevoz ter dobro voljo bližnjih. Spet sem se prijavila na plesni tečaj, pustim se zvleči na razstavo, koncert ali pivo kar tako. Ali pa tja zvlečem druge. Svoj urnik prilagodim tako, da lahko počnem vse to, ne da bi zabušavala. Našla sem ravnovesje med hecom in resom. Hvala ti, teta Panika!