Delovna temperatura

Mislim, da sem jo v zadnjem mesecu ali dveh dosegla. Po več kot enoletni ledeni dobi, ki je bila NADVSE ZABAVNA.

Mislim seveda na delovne navade, doseganje rezultatov, omejitev zapravljanja časa. Na diplomo, kajpak. Namreč, kar se dela tiče, sem najmanj Dr Jekyll, Mr Hyde in še njuna babica v eni osebi. Po eni strani sposobna nadčloveškega zaganjana v mišn imposibl, dokler ta ne postane mišn akomplišd, po drugi lenoba brez primere. Aja, pa rože imam rada. Perfekcionističen flegmatik. Brihtna trapa.

Po divjaškem zaganjanju v vseh štirih letnikih faksa, ki je rezultiralo v izpitih, opravljenih v prvih rokih z nadvse seksi povprečnimi ocenami, med katerim sem 'folgala' še dve do štiri študentske službe, je prišel On. Tisti z magičnim imenom. Tisti, ki je hkrati angel in demon. Absolventski staž.

Mater, je bilo ljubko, vsaj na začetku. Spanje do n-tih dopoldne, visenje na raznih Facebookih brez slabe vesti, tavanje po mestu brez gledanja na uro, kvazislužbica, ki je bila bolj žur kot pa dejansko delo in tako dalje. Uspešno potlačen občutek krivde, ker ne pišem diplome in ker iz omenjene službice nikoli ne bo kariere. Niti slučajno ne obžalujem tega obdobja, čeprav bi ga lahko izkoristila in malo več potovala. Sicer pa, finančno nisem bila ravno na vrhuncu. Ampak to itak nikoli nisem.

Dolgoročno pa tako obdobje zahteva svoj davek, in to ne samo v smislu izstradane denarnice. Možgan se poleni. Namesto živahnih poskokov in verbalnih izbruhov ob provokaciji iz njega izvlečeš samo še zategnjen "No, ja ...". Ko se sreča z nalogo, ki bi jo sicer opravil z levo (hemisfero?), mora kar konkretno zakopati, da jo reši. Po njem plešejo trivialnosti, pa še te v zmernem ritmu.

Kako sem se izvlekla iz tega? Najprej, delo, ki predstavlja izziv. V mojem primeru novinarstvo, ki ni ravno moj foh. Super stvar, samo odmerek je bil premajhen, vsaj na začetku. Te dni je včasih že kar malo prevelik, ker po enem letu opravljam drugačne naloge. Druga sestavina rešitve je precej bolj pomembna.

Reče se ji Panika. Tista jozos-a-smo-že-N-tega, mater-diploma-ali-vračanje-štipendije panika. Najprej sem migala pozimi s teoretičnim uvodom, ki je sicer ubijal boga v meni, ker imam rada konkretne podatke, jasne teorije in podobne čudovitosti, moja literatura pa je bila tipa veliko govoriti, malo povedati. Ampak nekako smo spacali. Vmes sem imela rahel digressio v delo, ker so me okronali za web urednico in mi začeli dajati fensi intervjuje. Potem je prišel april in dobila sem avto. O aprilu raje ne bi. Tu bi se lahko zalomilo. Lahko bi zajadrala v kombinacijo delam, furam in žuram, diplome pa ni na vidiku. Hvalabogu me je rešil drugi odmerek Panike.

Maj sem preživela za ekranom. Večkrat po osem do deset ur na dan. Prva polovica meseca je bila diplomsko delovno intenzivna, torej precej suhoparna. Očitno je treba, da se izvlečeš iz kotanje, najprej konkretno pritisniti na plin. No, ta raziskava in analiza je z današnjim dnem končana, čaka me pa še ena, manjša. Hkrati pa se je zgodilo tisto ključno. V meni se je zbudil the mean, lean planning machine, natreniran v letih logistike zavoljo življenja izven Ljubljane in omejenosti na javni prevoz ter dobro voljo bližnjih. Spet sem se prijavila na plesni tečaj, pustim se zvleči na razstavo, koncert ali pivo kar tako. Ali pa tja zvlečem druge. Svoj urnik prilagodim tako, da lahko počnem vse to, ne da bi zabušavala. Našla sem ravnovesje med hecom in resom. Hvala ti, teta Panika!