24-letni otroci smo, pa kaj potem

Bledo zelenkast odtenek polti in vsesplošna nepripravljenost za kakršnokoli aktivnost, ki vključuje gibanje. Ali abstraktno mišljenje. Ali, in predvsem, šivanje.

Ampak nimam mačka.

Namreč, včeraj je bil dan P. Pust, take one. Letos v babji piratski izvedbi. Taja, Anka, Vesna in tukajle pišoča v trikotnih klobukih, korzetih, bluzah, pasovih, širokih krilih, s sabljami, kljukami, pihalniki in predvsem flašo ruma. Pa v škornjih, seveda. Uganite, koga danes bolijo noge.

Po domače: matr, smo ble hude. V smislu presenetljivo realistične imitacije stila in vsebine. Vsebina je bila omejena na arrgh in tisto flašo ruma ter njene prijatelje kozarce, seveda.

Ugotovitve večera:
- Streljanje na angelčke med sprehodom po Kongrescu sprošča. Vsako leto bom nekdo ali nekaj, kar nosi orožje. Arr.
- 11 ur v škornjih s peto ne sprošča. Vem za naslednjič.
- Sabljanje s plastičnimi sabljami se konča s 'solzami', superattakom in lepilnim trakom.
- KMŠ je mood killer. Hvalabogu je bila to čisto zadnja destinacija.

Nekaj fotk še čakam, mogoče se kakšna celo pojavi tukajle.

Tekst je samo izgovor za video

Arlo Guthrie je bil leta 1969 ... madona, je bil srčkan, no.

Video z Woodstocka, ki ga vsake toliko pogledam, da me spravi v dobro voljo. Komad je simpatičen. Can you dig it?

15 let kasneje (droge naredijo svoje) se Arlo spominja tega dne.

Je pa bolj muzikaličen pri isti pesmi. Mar obstaja obratno sorazmerna zveza med kvaliteto petja in kvantiteto popitega alkohola? Hmmm ... OK, vzorec je absolutno premajhen, ampak zase vem, da še tista trohica posluha, ki jo premorem, stisne rep med noge in pobegne ob pogledu na prvi kozarec piva. (Ampak pojem pa še vedno. In pijem. Kar naenkrat vsi prisotni ugotovijo, da bo bolje, če se ga čim hitreje čim bolj zatolčejo. Le zakaj?)

Ako bi se bila rodila nekaj desetletij prej, bi bilo zabavno.

Hortikulturno - izpovedna proza

Danes se mi je spet zazdelo, da iz dna srca sovražim svoje študentsko delo. Moj dosedanji februar se zdi kot eno samo konstantno buljenje v monitor z obveznim utapljanjem v raznih BDP-jih, IMF-jih in pdf-jih, ki ga le bežno prekinejo blitz odprave v prestolnico, kakšen obrok in spanje. Internet se ti zaleze pod kožo, da se ti na koncu zdi, da je pogled skozi okno sestavljen iz bitov in pikslov in podobnih utripajočih tečnosti.

Zato sem danes za eno uro vse skupaj zabrisala v kot, poiskala še od lani blatno vrtno lopatko in šla pogledat, če narava še obstaja.

Obstaja.

Seveda sem s svojim neprekosljivim talentom spet zadela točno tisti trenutek, ko se sonce skrije za prvi oblak in ga kariera direktnega osvetljevanja in gretja pač ne zanima več, ampak nič za to. Obredno sem preklela našega voluharja Poldija, ki se tudi letos ne strinja z mojim načrtom zasaditve pregrešno dragih nizozemskih tulipanov. Njegov protest, izražen s serijo lukenj v polkrožni gredi, bo spet osnova za hišne stave o tem, koliko (od štiridesetih) čebulic bo med preživelimi. Poldija bi lahko že pred nekaj leti fentali, ampak smo eko. Oziroma leni. Najverjetneje oboje.

Na hitro preštejem še prve poganjke na moji vrtnici (dva!!!) in se lotim rovarjenja po zemlji. Tri primule udomačim v lonec pri vhodu. Temno modre in rumene. Če ne bi v znak protesta proti vsesplošnim komunikacijam v stanovanju pustila tudi tulifona, bi lahko izjavo podkrepila še s kakšno fotko. Pa drugič.

Med pranjem naravnost svinjskih rokavic si kot ponavadi zmočim superge. Poigram se z mislijo o obrezovanju podivjanih sivk in to preložim na kak drug zoprn dan. Še en krog po mehkem mahu, ki naj bi bil naš zgornji travnik, in mraz me prežene nazaj v realnost. Virtualno, sicer, mogoče je ta zadnje čase bolj realna od one druge.

Ampak življenje je kar naenkrat malce bolj znosno.