Danes se mi je spet zazdelo, da iz dna srca sovražim svoje študentsko delo. Moj dosedanji februar se zdi kot eno samo konstantno buljenje v monitor z obveznim utapljanjem v raznih BDP-jih, IMF-jih in pdf-jih, ki ga le bežno prekinejo blitz odprave v prestolnico, kakšen obrok in spanje. Internet se ti zaleze pod kožo, da se ti na koncu zdi, da je pogled skozi okno sestavljen iz bitov in pikslov in podobnih utripajočih tečnosti.
Zato sem danes za eno uro vse skupaj zabrisala v kot, poiskala še od lani blatno vrtno lopatko in šla pogledat, če narava še obstaja.
Obstaja.
Seveda sem s svojim neprekosljivim talentom spet zadela točno tisti trenutek, ko se sonce skrije za prvi oblak in ga kariera direktnega osvetljevanja in gretja pač ne zanima več, ampak nič za to. Obredno sem preklela našega voluharja Poldija, ki se tudi letos ne strinja z mojim načrtom zasaditve pregrešno dragih nizozemskih tulipanov. Njegov protest, izražen s serijo lukenj v polkrožni gredi, bo spet osnova za hišne stave o tem, koliko (od štiridesetih) čebulic bo med preživelimi. Poldija bi lahko že pred nekaj leti fentali, ampak smo eko. Oziroma leni. Najverjetneje oboje.
Na hitro preštejem še prve poganjke na moji vrtnici (dva!!!) in se lotim rovarjenja po zemlji. Tri primule udomačim v lonec pri vhodu. Temno modre in rumene. Če ne bi v znak protesta proti vsesplošnim komunikacijam v stanovanju pustila tudi tulifona, bi lahko izjavo podkrepila še s kakšno fotko. Pa drugič.
Med pranjem naravnost svinjskih rokavic si kot ponavadi zmočim superge. Poigram se z mislijo o obrezovanju podivjanih sivk in to preložim na kak drug zoprn dan. Še en krog po mehkem mahu, ki naj bi bil naš zgornji travnik, in mraz me prežene nazaj v realnost. Virtualno, sicer, mogoče je ta zadnje čase bolj realna od one druge.
Ampak življenje je kar naenkrat malce bolj znosno.
Ni komentarjev:
Objavite komentar