Živalimire

18. 6. 2009 res nisem imela časa. Tik pred odhodom na morje, tisoč in en opravek, popoldne napovedani obiski, skratka, žonglirala na polno. Potem pa sem zaradi drobnega mijavkanja izpod nekega avtomobila za Bežigradom vse žogice zalučala stran in se lotila akcije.

Povod akcije je bil micen majcen siv mucek, ki je hvalabogu opozoril nase v ravno pravem trenutku. Na srečo sem imela pri sebi Jeansin boks. Ker sem že večkrat lovila pobegle ali prostoživeče mačke, je 'lov' trajal pet minut. Ko sem ga ujela, je bil sicer silno hud, ampak potem se je spomnil, da je tudi silno utrujen, in v boksu napol zaspal. Takale mala živalca je še precej nebogljena, tudi pobegniti še ne zna prav dobro. Če ga ne bi našla jaz, bi verjetno po hitrem postopku postal žrtev ceste, kakšnega psa ali pa preprosto dehidracije in stradanja.

Najprej sem mu v boks dala vodo, ga postavila na hodnik in se odpravila po okoliških hišah vprašat, če kdo pogreša mucka. Nič. Sledil je klic fantastični Maji iz Društva za zaščito živali Ljubljana, po katerem sva kmalu ugotovili, da je najbolje, če ga odpeljem v zavetišče. Via Gmajnice, kjer so ga pregledali, cepili in vse, kar spada zraven. Zdaj pa vidim, da ga oddajajo. Link je tukajle.



Hočete ga, verjemite. Ker je faca. Pol poti do zavetišča je spal, drugo polovico pa je rezerviral za adrenalinske športe (beri:plezanje po stropu boksa). Ob prihodu je vse nadrl, kaj se to pravi, da ga vlačimo naokoli v neki škatli. Srčkan je pa tudi. Nepopisno. Očitno tudi zdrav. Torej, premislite, ali imate v življenju prostor za najdenega mucka.

Iz lastnih izkušenj, moja najdenka Jeans mi pomeni več kot večina (ne, čakaj) VSI ljudje na svetu. Včasih se ji nasmejim, ker počenja take neumnosti, včasih začudeno buljim vanjo, kako je lahko tako frdamano elegantna, največ pa mi pomeni, ko mi zleze v naročje, kadar čuti, da sem žalostna ali živčna. Ko pridem domov, me čaka na oknu in potem pobebljeno srečno skače okrog mene. Pa naj še kdo reče, da se mačka na človeka ne naveže. Pa še to: mačke niso hinavske. Mačke so direktne. Točno pokažejo, kaj si mislijo o človeku. Sama to lastnost cenim tako pri njih kot pri ljudeh.

Mimogrede, z odgovorno prehrano in rednimi pregledi pri veterinarju ima mačka lahko dolgo in lepo življenje. Najbolje je, da je žival sterilizirana oz. kastrirana in izključno notranja. Več informacij o problematiki zapuščenih živali in o tem, kako lahko pomagate, najdete na strani DZZŽ.

Pestro obdobje

Poletjepoletjepoletje. :)

Kako si kaj, blogosfera? Vsi objavljate fotke z morja, a ... Prasci. :)
Baba zmešana se je na morje zbrcala že tam nekje v juniju, in, kot to znam samo jaz, v piko zadela točno tisto krpico slabega vremena, ki je še visela nad siceršnjo vsesplošno meteorološko kičastostjo. Ampak nič za to, morje je moj doma, tudi če ob meni plavajo ledene kocke.

Tisto, kar je sledilo, bodo zgodovinarji v mojih številnih biografijah poimenovali Pestro obdobje. (Sem že omenila, da bom zagotovo slavna, lepa in pametna, ko bom velika? Škoda, da sem že v osnovni šoli nehala rasti, in to pri silnih 160 cm.) Na kratko se je v Pestrem obdobju zgodilo naslednje:

a)Izvem, da zaradi birokratske zablode ne bom mogla diplomirati septembra ali prej. Napisana, a še malce neurejena diploma ždi na trdem disku že od junija, jaz pa čakam na oktober, ker so nekateri na našem faksu ... posrečeni. Te infarktuozne vesti me dosežejo dober dan pred že tako travmatičnim petindvajsetim rojstnim dnem. Vse najboljše, Ena, zakaj imaš pa pištolo v ustih? Mimogrede, hvala pijanim in manj pijanim prijateljem za prisrčno praznovanje, ki me je zvleklo iz obupa.

b) Renejček (avto) se pokvari. Dvojno. Na poti z morja, seveda. En sesut termostat v kompletu s pregrevanjem prve klase, nekaj ur živčkanja na Ravbarkomandi s Tajo in Dino ter supermenski prihod mojega strica/avtomehaničnega genija kasneje ga spravim domov. Nekaj časa se še vozim naokoli z misterioznim škripanjem pri hitrostih nad 100. Zelo zanimivo se je ob vsaki vožnji v Ljubljano tri-do-petnajstkrat poslavljati od ljubega življenja. Ko končno pridem do servisa, ugotovimo, da je škripal - ventilator. Vsa moja poduhovljenost je bila odveč. Sem pa od teh dogodkov dalje globoko hvaležna, da moj stric po stroki ni recimo arheolog.

c) Nekega lepega dne peljem našega irskega popotnika Logyja iz Ljubljane in se je treba na hitro ustaviti še v Supernovi. Tam se neka sicer čisto prijetna gospa iz ljubega miru zaleti v moj že tako travmatiziran avtek in prispeva spoštovanja vredno vdrtno ob zadnjem kolesu. V epizodi sodelujejo še prepotentni varnostnik, ki bi rad bil policist, trije čedni mladi policisti, ki bi raje bili kaj drugega, evropsko poročilo o prometni nesreči in jagodni sladoled. Je bil hec, ni kaj.

d) Maja in Zoki se poročita. To samo po sebi sploh ni grozno, je pa usoda hotela, da nam ob tej priložnosti vlomijo v avto. Tokrat ne v Renejčka (sheesh). Poslovila sem se od najlepšejših očal z dioptrijo, vozniške, ključev z obeski sentimentalne vrednosti (moja bakrena d20 ... g33k s0b), polne stekleničke CK One itd. Denarnico in telefon sem hvalabogu imela pri sebi. Nekaj dni letanja po upravnih enotah in optikah (Sims, včasih si res car) in tri nove ključavnice kasneje so zadeve urejene.

Potem pa sem se nekako odločila, da se bo Pestro obdobje končalo. Stvarstvu sem zabičala, naj mi da mir, in zdi se, da je delovalo (v tem trenutku živčno pogledujem navzgor in čakam, da mi klavir pade na glavo). Trenutni eri lahko mirno rečemo Obdobje bluzenja. Edino prav, saj je vendar poletjepoletjepoletje. :)